Naj najprej objavim dve pričevanji, potem pa še prispevek, ki sem ga v dveh delih objavil v reviji Demokracija leta 2002. V tretjem zvezku Odprtih grobov (Franc Ižanec, Odprti grobovi, 3. knjiga, Buenos Aires, 1970, 104–108) je Marjan Kocmur objavil pričevanje Andreja Omana, septembra 1943 vaškega stražarja v Ljubljana – Polju. Od 8. septembra 1943 je šel z enoto preko Št. Jurija, Turjaka, Zapotoka in Osredka na Veliki Osolnik. »Na večer dne 14. septembra 1943 je od 19. do 20. ure doseglo 70 do 80 mož in fantov Veliki Osolnik,« je zapisal in nadaljeval:

Cerkev na Velikem Osolniku stoji sama na hribčku kakih 150 metrov nad vasjo. Mitralješko četo so sestavljali večidel legionarji iz Sv. Gregorja. Niso pa nastopali kot enota zase. Strojnična gnezda na Velikem Osolniku so sestavljali tudi s poljsko posadko in s Šmartnega ob Savi: poročnik Ivan Habič s Sv. Urha, Milan Holozan, Jože Resman, Maks Rak, Milan Hlebš, Menoni in drugi. Okrog cerkve so bila postavljena štiri strojnična gnezda in eno v stolpu. Vsakemu mitraljezcu sta bila določena dva podajača. Poleg podčastnika Milana Holozana sta bila važna tudi vodnika Dimnik in Jaroslav Novak. Okrog cerkve je zasedalo 23 legionarjev, glavnina je pa ostala v vasi. Morda Gregorci niso niti vedeli za poveljnika /Milka/ Piriha, ker se je skrival pod psevdonimom Skalar. Da pa je nastavitev teh strojničnih gnezd in porazdelitev fantov določil on, vem, ker sem bil njegov častniški ordonanc in njegovo porazdelitev slišal. /.../

Skoraj smo že zaspali, ko so ob 22. uri zaregljale naše strojnice

Skoraj smo že pospali, ko so ob 22. uri zaregljale naše strojnice, ki so obmetavale Tomšičevo brigado. Manj ko tristo mož je prišlo z Notranjskega preko Mokrca. Brigada se je vila za vasjo pod cerkvijo: za našo posadko ni vedela. Istočasno je kapetan Cerkvenik spustil v zrak skladišče municije in se umaknil s celotno posadko proti Ljubljani.

Tomšičeva brigada je v vasi napadla dežurnega Jožeta Pajserja in ga ubila. Ko je bila vas že polna partizanov, sem s puško v roki pritekel iz hiše; štirje partizani so se zagnali v mene in kričali: »Roke v vis!« Jaz sem pa enega od teh mirno zavrnil: »Ne lomi ga!« Ko mi je pa zapovedal drugič, sem se šele zavedel, da sem ujet, in spustil puško. Vsi drugi legionarji s poveljnikom Pirihom pa so zbežali k cerkvi in se spustili v borbo s partizani. Samo Škulj starejši, pod psevdonimom »Šandor«, ki je bil Pirihov adjutant, je ob zajetju fingiral partizanskega zaveznika in jim izročil komandantovo brzostrelko: »Poglejte, vzel sem brzostrelko komandanta bataljona in vam jo prinašam.« Poleg mene in »Šandorja« so ujeli Franceta Dežmana iz Polja in Branka Viranta in nas brez zaslišanja odgnali v neko hišno klet in zastražili. Zasedba vasi se je izvršila ob 22.30 uri. Padla sta legionarja Jože Resman in Vinko Menoni; prepričani smo bili, da je padel tudi Franc Janež iz Hrastja pri Ljubljani. Po revoluciji pa se je pojavil kot partizanski intendant, povišan v poročnika.

Ignac Horvat - Imre, komandir 3. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade, morilec ujetnikov 15. septembra 1943 na Velikem Osolniku.

V kletni zapor je stopil komandant čete Imre

Ponoči in proti jutru je med borbo ušlo več legionarjev. Tako je nadporočnik Milko Pirih v spremstvu Milana Hlebša in Maksa Raka ušel v zgodnjih jutranjih urah. Za Pirihom je prevzel vodstvo poročnik Ivan Habič iz Bizovika (z rdečo brado). Po borbah iz strojničnih gnezd je v jutranjih urah tudi on ušel. Za njimi je prevzel borbo narednik Milan Holozan. Borba se je končala dopoldne okoli desete ure s predajo legionarjev. Milana Holozana je rešil smrti politkomisar bataljona Rudi Puhar, sin hišnika sokolskega doma Ljubljana – Polje. Ob predaji ga je objel kot svojega brata!

V kletni zapor je stopil komandant čete Imre /Ignac Horvat - Imre, komandir 3. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade/, bivši cestni pometač v Ljubljani, kar nam je pozneje osebno povedal, in nas vprašal, ali bi kdo odšel za ranjence po mleko. Odzval se je takoj Škulj - Šandor, kateremu je dodelil nekega partizana. Šandor je partizanu pri neki kmečki hiši naročil, naj ga počaka. Sam pa je odšel v hišo in se pri drugih vratih rešil in ušel. Partizan, ki se je vrnil brez mleka in jetnika, je bil na mestu ustreljen.

V boju je namreč obležalo mnogo partizanskih ranjencev. Te so naložili na pet voz, katere smo kot zaporniki spremljali v faro Rob. Tu smo jih pustili in se vrnili na Veliki Osolnik okrog 8. ure zjutraj.

Petindvajset partizanov je spremljalo štiriindvajset obsojencev

Na vrtu za hišo, kjer smo prenočevali, so partizanski poveljniki postrojili predane in zajete legionarje. Tisto noč, ko je Tomšičeva brigada napadla postojanko, Dakija še ni bilo. Pripeljal ga je na motornem kolesu Rudi Rode. Partizani so med tem časom že mnogo legionarjev mobilizirali. Daki jih je zato spraševal, ali so vzeli partizansko puško v roke iz lastne iniciative; vsakega posebej je brcnil in poslal v vrsto. Od teh je zahteval, da se mu javijo funkcionarji: »Kdor ima čine, ven!« Javili so se mu trije in stopili naprej; Jaroslav Novak, vodnik iz D. M. v Polju, Martin Dimnik, vodnik, bivši aktivni narednik iz D. M. v Polju, in nekdo od Sv. Gregorija. Ko je spraševal, kdo je prostovoljec in kdo prisiljenec, nista prva dva spregovorila besede. Zato je Daki hinavsko lagal legionarju od Sv. Gregorija /Jernej Lovšin; na Velikem Osolniku so ubili brata Jožeta Lovšina/ in kot vsem obljubljal rešitev tudi njemu. Na žalost ga je pridobil; naštel mu je 17 fantov iz svoje čete, vse, katere je poznal. Med obsojence je postavljal v vrsto še nekaj drugih, med njimi tudi Vinka Snoja iz D. M. v Polju.

Nam štirim pa, ki smo bili ujeti in mobilizirani k partizanski četi, so poleg pušk v roke dali še lopato. Odšli smo proti cerkvi in kopali grobove. Petindvajset partizanov je spremljalo štiriindvajset obsojencev in jih gnalo proti cerkvi, medtem ko je Daki ostal v vasi. Obsojence so ne zvezane postavili ob cerkven zid, ki je gledal proti vasi. V polkrogu so jih partizani obkrožili. Vsak od obsojencev je moral stopiti pred komandirja Imreta s čelom, obrnjenim proti zidu, nakar je nekdanji cestni pometač vsakega ustrelil v tilnik.

Stane Semič - Daki, komandant Tomšičeve brigade, morilec slovenskih branilcev pred komunističnim nasiljem na Velikem Osolniku 15. septembra 1943.

Vpitje umirajočih je bilo grozno

Pred ubijalce je pristopil prvi legionarski narednik Jaroslav Novak in bil ustreljen, ne da bi črhnil besedo. Naredniku Martinu Dimniku je ubijalec iztrgal iz rok rožni venec z besedami: »Prasica, za tega si se boril?« in ga vrgel proč. Tudi ta je molče odšel v smrt. Drugi so padali pod streli sicer mirno, vendar je marsikdo, preden je pristopil k morilcu, zajokal ali zaklical: »Mama moja!« Ko je morilcu zmanjkalo municije, so mu podali drugo pištolo. Postreljeni so padali na kup, drug na drugega. Vpitje umirajočih je bilo grozno, ker niso bili vsi smrtno zadeti. Nanje je oddal Imre »milostne strele«, da so umirajoči utihnili. Tudi legionarja od Sv. Gregorija, ki je izdal svoje sobojevnike, je »Daki« takoj kot zadnjega brcnil v vrsto obsojencev z besedami: »To imaš pa še ti za plačilo, kar pojdi v vrsto!« Streljani so bili ob opoldanski uri, čeprav se opoldanskega zvonjenja zdrave Marije ne spomnim.

Vse ujetnike so partizani mobilizirali in odgnali na Rob, kjer smo se tisto noč ustavili. Predno smo krenili proti Pijavi Gorici, so nam komunisti priredili prve politične ure.

Pričevanje Janeza Gorjupa

V isti knjigi (Franc Ižanec, Odprti grobovi, 3. knjiga, Buenos Aires, 1970, 121–126) je Marjan Kocmur objavil tudi pričevanje Janeza Gorjupa, takrat vaškega stražarja pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Dogajanje na Velikem Osolniku je opisal takole:

V ponedeljek 13. septembra 1943, smo iz Velikih Lašč odšli na Turjak, še tisti dan smo odšli na Zapotok. Drugi dan 14. septembra nas je kapetan Albin Cerkvenik odposlal na Osredek, kamor smo dospeli ob 15. uri in zasedli vas. Od Sv. Gregorja nas je bilo okrog 100 fantov. Do 8. ure zvečer se je zbralo še dvajset fantov iz drugih postojank. Ob tej uri smo tudi odhajali na Veliki Osolnik. /.../ Kmalu za tem, malo pred 22.30 so naši strojničarji spustili rafale na Tomšičevo brigado, ki se je pomikala pod vasjo. Na hribčku okrog cerkve smo iz strojničnih gnezd sipali ogenj na sovražnika. /.../

Ivan Habič iz Bizovika pod Sv. Urhom, poveljujoči branilcev na Velikem Osolniku, komunisti (gornja dva, Daki in Imre) so ga tam umorili 15. septembra 1943.

Zadnjo obrambo smo držali v cerkvi

Napadala nas je Tomšičeva brigada z Dakijem /Stane Semič - Daki/ na čelu s težkimi in lahkimi mitraljezi. Bivši laški tank, sedaj predan partizanom, nas je obstreljeval z Roba. Po hitrem pregledu smo ugotovili, da nas napada najmanj tisoč partizanov. Od Velikih Lašč preko Karlovca proti Rašici je pa bilo nasutih najmanj tri tisoč rdečih. Napadali so nas iz treh strani in se kar v skupinah zaganjali v vas. Saj je bilo pred predajo pobitih najmanj tristo partizanov. Obkoljevali so nas okrog in okrog hriba in krog vedno bolj zoževali. Obkoljeni smo bili tako, da nas je komunist videl v obroču desetih metrov. Zadnjo obrambo smo držali v cerkvi. Bili smo sicer dobro oboroženi, vendar nam je ob 4. uri zjutraj zmanjkovalo municije. Že do takrat je bilo ubitih šest legionarjev in deset lahko ranjenih.

Vsakega posebej je ustrelil tovariš Imre

Tako smo Zabukovec, Zgonc in jaz odvrgli orožje in se na šest metrov približali partizanom. Vodja je partizanskemu mitraljezcu ukazal s streljanjem prenehati, češ da smo odložili orožje, ker smo mobiliziranci. V tistem trenutku smo izkoristili priliko in se nekaj metrov pod njimi spustili po gozdni grapi. V vasi Podknej smo prebredli do vratu segajoč potok; partizani so imeli namreč vse mostičke zastražene. Prebijali smo se preko vasi Opalkovo, Podulaka po gozdovih proti Mali Slevici in dosegli Sv. Gregor, kjer smo prišli šele do hrane.

Po pripovedovanju so ob 5. uri zjutraj partizani zajeli vse legionarje, ki so v borbi še vztrajali, in jih v vasi na nekem sadovnjaku postrojih. Borba je bila končana ob pol 6. uri zjutraj. Podčastnika Jerneja Lovšina od Sv. Gregorja je vprašal Daki, kateri so Gregorčani. Izdal je 26 legionarjev od Sv. Gregorja. Gnali so jih proti cerkvi. Postavljeni so bili ob zid, ki je obrnjen na vzhodno stran proti Velikim Laščam. Nalašč ob 7. uri zjutraj, ob zvonjenju zdravamarije, je vsakega posebej ustrelil tovariš Imre /Ignac Horvat - Imre, komandir 3. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade/.

Veliki Osolnik s podružnično cerkvijo sv. Lovrenca. FOTO: Ivo Žajdela

Ubiti so bili sledeči ...

Ubiti so bili sledeči: Jaroslav Novak, Martin Dimnik, Matevž Klun, Jože Adamič, Janez Rigler, Janez Marolt, Anton Rigler, Anton Marolt, Jože Marolt, Tone Marolt (vas Hojče), Jože Lunder, Urh, sin tajnika iz Sodražice, Ivan Rigler, Jože Perovšek, Jože Lovšin, Ivan Oblak, Stanko Oblak, Lojze Škulj iz Žigmaric, štirje legionarji iz Velike gore in več legionarjev iz Žigmaric.

Že iz vasi Osredek je šla pred nami neka nepoznana ženska. Bila je partizanska terenka iz okolice Roba. Ona je bila tista, ki je nekega legionarja po grožnji brcnila sama v vrsto obsojencev; tovariš Imre je tudi tega postavil ob zid in ustrelil. Jernej Lovšin pa, ki je Gregorčane izdal Dakiju, je bil ubit šele v domobranski borbi v Velikih Laščah v prvi posadki, ki je prišla v Velike Lašče. Zgodilo se je nekaj sličnega: ranjenega smo odnesli v »Vatikan«, kjer ga je s pištolo ustrelil partizan. Na Velikem Osolniku pa je bil ustreljen njegov brat Jože Lovšin.

Druge legionarje so partizani odgnali s seboj skozi vas Logarji po gozdu v hrib Ložarje proti Blokam, kjer so jih mobilizirali. Od tam pa je več kot polovico mobilizirancev ušlo, ko so Nemci v nedeljo 19. septembra s tanki napadli partizane. Doma sem se skrival dva meseca, dokler niso Nemci zasedli kraja. Tako Janez Gorjup v pričevanju, objavljenem v knjigi Franc Ižanec, Odprti grobovi (3. knjiga, Buenos Aires, 1970, 121–126).

Nadaljevanje v: Veliki Osolnik 1943, vaška straža, partizani [2]