Nadaljevanje iz: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [3]

Naslednji dan okrog 7. ure je prišel en partizan v barako in rekel: »Takoj na zajtrk.« Zelo hitro smo se postrojili in odkorakali proti kuhinji. Tam pa so delili eno vrelo vodo, rekoč, da je čaj. Ko sem bil že skoraj na vrsti, da bom dobil tisto vodo, je kuhar rekel, da je je že zmanjkalo. Obrnil sem se proti oknu in zagledal nasproti barako, ob kateri so bili raztreseni naši nahrbtniki. Ker ni bilo v bližini nobenega partizana, sem skočil skozi okno proti omenjeni baraki. Ko sem prišel do nje, sem zagledal, da je podkletena, po stopnicah pa so bili razmetani naši nahrbtniki. Z nepremišljeno naglico sem se skobacal čez nahrbtnike v klet. Tam pa sem zagledam do stropa naložene nahrbtnike. Odvezal sem enega, nič, drugega, nič, tretjega, velika bela konzerva, odpel sem hlače in konzervo spustil v hlačnico, nato pa iskal naprej. Kar naenkrat so se pojavili v kleti trije domobranci in z veliko naglico iskali konzerve. Jaz sem našel eno bluzo, baterijo in manjšo deko.

Zadaj pa partizan s polnimi usti kletvic in psovk

Ko sem zvijal deko, sem zaslišal na vrh stopnic vpitje. Skočil sem ven iz kleti in zagledal dva partizana, ki sta enemu domobrancu vezala roke na hrbtu. Ko sem prišel na vrh stopnic, sem spustil deko pred partizana, ta pa je zavpil: »Kurba, za tole te bomo ubili!« V tem trenutku mi je drugi že vezal roke na hrbtu. Ko sva bila na vrh stopnic že oba zvezana, je en partizan šel po stopnicah v klet. Zaslišalo se je vpitje in že so stopali trije domobranci po stopnicah, od zadaj pa partizan s polnimi usti kletvic in psovk. Ko so prišli na vrh, na dvorišče, sta jih partizana z neskončno močjo in brutalnostjo vezala. Ko smo bili vsi zvezani, so nas gnali v klet barake stražarjev, kjer je bilo okoli pet centimetrov vode. To je bila prava ledenica. Na hodniku kleti se je pojavil stražar in nas gledal, a ni nič rekel. Nato smo zaslišali, da je spet nekdo prihajal in že se je pojavila nova žrtev v kleti. Ta žrtev ni iskala konzerv, ampak je dobil nekje papir in vžigalice. Pred barako je kuril, nad ognjem držal srajco, da bi uši popadale na ogenj. Ta ogenj, ki ni bil velik, baje se je bolj kadilo kot gorelo, je opazil partizan in ga zvezal ter prignal v klet, tako se nam je pridruži. Vse to se je dogajalo med 7. in 8. uro.

Mi pa smo bili naslonjeni na stene kleti in trepetali od mraza

Okrog 9. ure je vstopil v klet komandant logarja Jože Škulj. V levi roki je držal malo beležko, v desni pa svinčnik. Mi pa smo bili naslonjeni na stene kleti in trepetali od mraza. Škulj je vprašal prvega, zakaj je tukaj zaprt. Odgovoril mu je, da zato, ker je vzel eno konzervo. Nato ga je vpraša, kako se piše. Ko mu je povedal ime in priimek in kaj je vzel, si je to Škulj zapisal v svojo beležko. Ko je bil prvi popisan, se je obrnil k drugemu rekoč, zakaj je zaprt. Kaj mu je odgovoril, ne vem več. Spominjam pa se, da je to bil tisti, ki so ga najprej zvezali, še na vrhu stopnic. Ker ni rekel, da je kaj vzel, ga Škulj ni popisal. Nato se je Škulj obrnil k tretjemu in ga vpraša, zakaj je zaprt. Ta pa mu je odgovoril v srbskem jeziku: »Druže komandant, zaprt sem, ker sem vzel šest konzerv.« Nato ga je vprašal, kako se piše. Ko mu je povedal, si je Škulj zapisal, da je vzel šest konzerv. Nato se je Škulj približa četrtemu in ga vprašal, zakaj je on zaprt. Ta pa mu je odgovori: »Tovariš komandant, jaz sem zaprt zato, ker sem na dvorišču kuril, da sem uši paril.« Njega ni zapisal. To pa je dalo meni misliti. V tem trenutku je Škulj vprašal petega, zakaj je zaprt. Ta mu je odgovoril, da zato, ker je vzel tri konzerve. Škulj si je to zapisal, se obrnil proti meni in me vprašal, zakaj sem zaprt. Jaz pa sem mu odgovoril: »Zaprt sem zato, ker sem dobil zadnji čaj. Ta pa je bil tako vroč, da ga nisem mogel hitro popiti. Na koncu so me zvezali in prignali v klet.« Škulj je dejal: »Proklete svinje.« in odšel skozi vrata. Opazil sem, da se mu je malo mudilo, ker je zadnja dva malo spraševal. Verjetno mu je voda pritekala v škornje, zato je pohitel.

Enemu je z udarcem pištole razbil zgornjo in spodnjo čeljust

Popis zakaj smo zaprti, se je končal okrog 10. ure. Pol ure kasneje je prišel mlad udbovec, star okoli 25 let, v lepi oficirski uniformi. Odpasal si je opasač, na katerem je visela pištola in udarja vsakega posebej, dokler se ujetnik ni znašel po tleh, kjer je bila voda. Mene je oplazil po hrbtu. Zelo me je zabolelo, še bolj pa me je bolela glava, s katero sem udaril ob steno kleti, v kateri smo bili zaprti. Enemu je z udarcem pištole razbil zgornjo in spodnjo čeljust, da je kri špricnila na steno. Ranjenec je tulil, saj od bolečine ni mogel govoriti. Okrog 14. ure so prišli trije partizani z listkom v roki in odgnali tiste tri, ki jih je dopoldan Škulj popisal. Čepeli so v vodi in se tresli od mraza. Ker zaradi slabosti in z zvezanimi rokami niso mogli vstat, so jim pomagali partizani. Voda, kri in blato pa so curjali z obleke. Odgnali so jih na dvorišče barake B. Tam pa so bili postrojeni vsi domobranci, ki so bili takrat še v baraki A in B. Tri zvezane domobrance so postavili v sredino postrojenih. Dva stražarja sta stražila tri zvezane. Eden pa je šel še po nas in nas prignal pred zbor domobrancev. Jaz sem stal četrti od leve. Na moji levi je stal mož od Svetega Gregorja, oče treh otrok. Vzel je tri konzerve. Na desni strani mene je stal tisti, ki je kuril uši.

Umorjeni so padli in negibni obležali

Ko je bilo vse pripravljeno, je prišel komandant Jože Škulj, doma z Iga pri Ljubljani, z njim pa tudi komisar taborišča. Škulj je zavpil: »Mirno!«, in bral: »Naredba izdana v Teharjih. Obsojeni na smrt. Ta je vzel eno konzervo in je zato obsojen na smrt. Ta je obsojen na smrt, ker je vzel šest konzerv. Tretji je obsojen na smrt, ker je vzel tri konzerve in sicer takoj s streljanjem. Smrt fašizmu, svoboda narodu! Komandant lagerja Jože Škulj, politkomisar Koritnik Karel (Karil).« Nato se je obrnil proti pripravljenim ubijalcem in zavpil. »Obsojenec« ob meni je vzdihnil »O moji otroci«, in že je padlo povelje. Umorjeni so padli in negibni obležali.

Vinko, imel si pa srečo, da te niso ubili

Po tem umoru se je Škulj obrnil proti meni in rekel: »Vi ste mislili, da boste kradli konzerve in smo vas zalotili in ste obsojeni na smrt. Vi boste ustreljeni jutri.« Ubijalcem pa je dejal, da je za danes končano in so odšli. Ko se je Škulj z ubijalci oddaljil od nas kakšnih 20 metrov, se je ustavil in rekel: »Odvežite jih in voljno.« V tem trenutku je stopil k meni znanec Peter Peklaj in mi rekel: »Vinko, imel si pa srečo, da te niso ubili. Jaz sem samo gledal, kako boš padel.« Peklaj ni videl, da imam za planinskimi hlačami konzervo, ki sem jo pri zaslišanju zatajil. Namesto, da bi rekel, da sem vzel konzervo, sem rekel, da nisem mogel popiti tako hitro čaja, ker je bil tako vroč. V resnici pa ga še dobil nisem, ker ga je zmanjkalo, preden sem prišel na vrsto.

Okrog 16. uri je bil zbor za kosilo. Vsi so odšli iz barake, le jaz sem ostal. Nisem bil sposoben iti na tisto pesno perje. Bil sem fizično in psihično sesut. Ko so moji soborci vsi že odkorakali proti kuhinji, sem z veliko težavo vstal in iskal predmet, s katerim bi odprl konzervo. Še kar hitro sem našel velik ročno kovan žebelj in ga skril za srajco, obrnjenega navzgor, ter ga z levo roko stiskal k sebi, da mi ne bi zlezel v hlače.

Z roko sem segel v konzervo, nato tudi Peter

Preden so soborci prišli od kosila, sem jaz že ležal na svojem mestu in to zelo slaboten od stradanja in od smrtne »obsodbe«. Ko se je stemnilo, so soborci kar hitro zaspali, nekateri pa so se praskali od ugrizov stenic, ki so ponoči padale od stropa in nas grizle. Ko se je vse to poleglo, sem bil prepričan, da že vsi spijo. Tudi moj znanec je spal. Potresel sem ga z ramo in mu rekel: »Peter, ali boš kaj jedel.« Vprašal je, kaj imam. Segel sem z roko za srajco in privlekel ven kakih 30 centimetrov dolg kovani žebelj, z njim sem z lahkoto predrl pokrov konzerve. Žebelj je v taki naglici odprl konzervo, kot še nikoli nobeden tovarniško izdelan odpirač konzerv. Z roko sem segel v konzervo, nato Peter, in potem sva z rokami nosila v usta. Ko sva konzervo spraznila, v njej je bila svinjska mast, sva jo s prsti pomila in prste polizala, čeprav že več kot mesec dni nismo videli vode, kaj šele, da bi jo lahko pili ali se umili. To sva počela zelo prikrito in potihem, da ne bi kdo opazil, da imava konzervo in v njej mast. Če bi kdo to opazil, bi v baraki povzročil pravi alarm in pridrveli bi partizani ter nas postrelili z izgovorom, da smo ukradli konzervo. Naslednje jutro sem dočakal normalno. S prebavo nisem imel nobenih težav.

Vinko Zibelnik (tretji z leve) med snemanjem filma o pobojih, na Teharjah 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Podoficir mi je rekel, naj grem na »štacjon« v Celje

Okoli druge ure pa sem zaslišim klic partizanskega podoficirja: »Vinko Zibelnik.« Nekdo je odgovoril: »Ne vem, kje je.« Nato sem ponovno zaslišal klic: »Zibelnik.« Vstal sem in stopil k vratom ter čakal, da me bo iskalec našel. Odprla so se vrata, v sobo je stopil štabni podoficir in rekel: »Zibelnik.« Takoj sem se oglasil. Rekel mi je, da naj grem z njim. Zdaj sem bil trdno prepričan, da me pelje na morišče, ker me je Škulj včeraj »obsodil« na smrt in mi rekel, da bomo ustreljeni, pa se to ni zgodilo. Gnal me je proti izhodu taborišča, se pogovarjal s stražarjem, ki je nato dvignil rampo. Podoficir mi je rekel, naj grem na »štacjon« v Celje, kjer gre ob petih popoldan vlak za Ljubljano. Tem besedam nisem verjel, a med potjo sem obiskal vse hiše od prve, do zadnje do kolodvora in prosil za kruh. Dobil sem ga povsod, le v dveh hišah so mi rekli, da kruha nimajo. Ko sem v hiši dobil kruh, sem ga zunaj pred vrati pojedel in šel v drugo hišo z istim namenom, kot v prvo. Obiskal sem ob cesti tudi dve pekarni in v vsaki dobil po eno štruco koruznega kruha. Verjemite mi, da danes ni nobena torta tako dobra, kot je bil tisti kruh.

Konec v: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [5]

1/1