Nadaljevanje iz: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [4]

Ruski vojaki so jim pustili naropane predmete odpeljati s seboj

Na železniško postajo sem prišel, ko se je delala noč. Želja po kruhu je bila večja, kot po vlaku, ki me je peljal proti Ljubljani. Samo to sem mislil, da bi se še do sitega najedel, pa čeprav potem takoj umrem. Ko sem vstopil v omenjeno železniško postajo, sem vprašal nekega uradnika, kdaj odpelje vlak v Ljubljano. Odgovoril je, da po 22. uri. Zunaj postaje sem se usedel na klop in čakal, kdaj se bo pripeljal napovedani vlak. To je bil vlak s samimi živinskimi vagoni, v njem pa interniranci, ki so se vračali iz Nemčije. Posedali so ob straneh vagona, na sredini vagona pa so imeli naložen cel kup naropanih predmetov iz hiš ljudi, ki so se umaknili pred Rusi. Ruski vojaki so jim pustili naropane predmete odpeljati s seboj. Da je bila omenjena roba pokradena po opuščenih hišah Nemcev, ki so bežali pred Rusi, mi je povedal eden od internirancev, doma iz Ljubljane. Zelo se je hvalil, kako so na silo vdirali v zaklenjena stanovanja in stvari vezali v pakete. Vlak je kar hitro odpeljal iz postaje proti Zidanemu Mostu in proti Ljubljani, kjer smo se ustavili pred železniško postajo. Skozi glavni izhod si nisem upal, da me ne bi kdo prepoznal, iskal sem stranski izhod in ga našel tam, kjer so ljudje vozili in odvažali tovor z vagonov. Pri izhodu so bila odprta vrata, ki jih je stražil partizan. Šel sem proti vratom, stražar pa me je pozdravil. Strah, ki me je spremljal celo pot, je bil odveč.

Ko sem pojedel polovico, me je začelo močno napenjati

Šel sem hitro, kolikor sem mogel, in okrog 2. ure ponoči dospel do vasi Gaberje, kjer sem se ustavil pri poznani hiši in ljudeh. Potrkal sem na vrata in gospodar je prišel odpret. Prepoznal me je in me povabil v hišo. Nato je poklical hčerko, da je vstala in mi skuhala mleko. Nalila mi ga v skledo en liter, na mizo pa postavila hlebec kruha in rekla, naj si ga odrežem. Kruh sem potem kar rezal, vmes pa pil mleko. Gospodar je opazil, da bi še kaj pojedel, spomnil se je, da ima nabrano košaro sliv, in mi jo prinese. Segel sem v košaro in zagrabil slive ter jih jedel s peškami vred. Ko sem jih pojedel polovico, me je začelo tako močno napenjati, da nisem mogel iti do doma, ki je bil oddaljen še dva kilometra. Gospodarja sem prosim, če lahko grem na štalo ležat. To mi je dovolil, povzpel sem se po stopnicah na štalo in se ulegel na seno, ki je bilo razmetano po štali. A zaspati nisem mogel, čeprav sem bil utrujen. Ko se je zjutraj danilo, bila je nedelja, sem zaslišal gospodarja, ko je pred štalo kašljal. Vstal sem in ga vprašal, če je Mici že vstala. Odgovori mi, da je verjetno že vstala in da je v kuhinji. Rekel sem mu, da bi jo prosil, če bi mi posodila kolo, da bi lažje prišel domov. Dovolila je, če ga bom pripeljal nazaj. Obljubil sem ji, da če ne jaz, pa sestra. Šla je po kolo, mi ga na dvorišču hiše izročila in dodala, da naj pazim nanj.

Ta ne bo več dolgo tlačil zemlje

Odpeljal sem se kak kilometer proti domu in sreča terenca, ki je šel na Dobrovo k prvi maši. Z roko in besedo Stoj me je ustavil. Vpraša me je, od kje prihajam. Povedal sem mu, da s Teharij. Vprašal je, kje je to, odgovoril sem, da blizu Celja. Vprašal je, če imam kake papirje, odgovoril sem, da nič, potem me je še vprašal, kako sem prišel, odgovoril sem, da z vlakom.

Terenec ni šel v cerkev k maši, ampak na milico povedat, da je na cesti srečal domobranca, Vrbanovčevega Vinkota. Trije miličarji so se kar hitro usedli na kolesa, verjetno ukradena, se pripeljali na moj dom in mamo vprašali, kje ima Vinkota. Odgovorila je, da se umiva. Rekli si ji, naj me pokliče, kar je storila. Nisem se še dobro umil, hitro sem se oblekel in stopil v kuhinjo pred miličarja. Prvo vprašanje je bilo, od kod sem prišel. Odgovoril sem, da s Teharij. Vprašal je po papirjih, odgovoril sem, da nimam nič. Potem je vprašal, kako sem prišel domov s Teharji, odgovoril sem, da z vlakom. Nato sem zaslišal, kako je en miličar bolj potihem povedal drugemu: »Ta ne bo več dolgo tlačil zemlje,« nakar so odšli.

Vinko Zibelnik (desno) na spominski slovesnosti ob Lipi sprave na Žalah 27. junija 1989 – še v času komunističnega režima. FOTO: Ivo Žajdela

Osem oseb je predlagalo, da me ustrelijo, ker sem bil zagrizen domobranec

Čez kak teden so me aretirali in odgnali v zapor, kjer sem bil en dan. Doma sem bil nekaj dni, spet so prišli partizani, me aretirali in odgnali na Povšetovo v Ljubljano. Zaprli so me v sobo, kjer nas je bilo kakih 30. Okrog 14. ure je prišel partizan in rekel: »Vinko Zibelnik, za mano.« Gnal me je v pisarno, tam pa je bil malo starejši oficir. Na mizi pred sabo je držal papir, ročno napisan. Sedel je in prebral. Nato me je vprašal: »Kaj naj s teboj naredim?« S tresočim glasom sem mu odgovoril: »Spustite me, tako bi rad šel domov.« On pa mi je pokazal list, na katerem je bilo podpisanih osem oseb, ki so predlagale, da me ustrelijo, ker sem bil zagrizen domobranec. Te znance sem vse poznal, štirje še živijo, štirje pa so si sami vzeli življenje. Na podpise nisem nič odgovoril. Nisem videl, da bi pisalo, da sem komu kaj hudega naredil. Oficir je nekaj časa sedel, gleda podpise, naenkrat pa vstal in in rekel: »Tukaj počakaj, pridem nazaj,« in odšel je iz pisarne. Čez kake pol ure se je vrnil ter rekel, da sem prost in naj grem domov. Brez besed sem odšel, vendar ne za dolgo.

Kakšna pravica je to, da je en zagrizen domobranec na svobodi?

Čez nekaj dni so me prišli aretirat iz Polhovega Gradca in me odgnali na postajo milice. Tam so me zaprli in odšli po vaseh spraševat ljudi, če vedo kaj slabega o meni. Govorili so le, da sem zaveden ali zagrizen domobranec. Proti večeru so se vrnili, prinesli pa niso nič obremenilnega, zato so me izpustili, vendar spet ne za dolgo. V sosednji vasi pri Žerovniku so imeli sestanek krajanov. Vodil ga je okrajni uslužbenec, po domače Birtov Jaka. Ko so končali, se je oglasil Ivan Žirovnik starejši, po domače so mu rekli Bajtov Johan, in dejal: »Kakšna pravica je to, da je en zagrizen domobranec na svobodi?« Birtov Jaka je vprašal, če je ta domobranec iz te krajevne skupnosti. Krajani so odgovarjali, da nisem pod krajevno skupnost Hrast, ampak pod Dvor. Nato je delegat okraja dejal, da če sem iz krajevne skupnosti Dvor, nimajo o meni nič razpravljati, to je zadeva KS Dvor. Ker na sestanku pri Žerovniku ni nič dosegel, da bi me ubili, je šel drugi dan peš na KS Dvor povedat, kaj morajo z menoj narediti. Iz KS Dvor so ga poslali v Polhov Gradec. Tudi tam je prosil, da me zaprejo. V Polhovem Gradcu je dosegel, da so me drugi dan aretirali in odgnali v Ljubljano. Tam so me po dveh dneh izpustili, jesti pa oba dneva nič dali. Tako so me še štiri krat zaprli.

Lojze Tekavec iz Svetega Vida nad Cerknico in Vinko Zibelnik, v Begunjah, 29. 8. 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so prišli pome osmič, so prišli že ob štirih iz Ljubljane

Ko so prišli pome osmič, so prišli že ob štirih iz Ljubljane. Potrkali so na vrata. Takoj sem vedel, kdo trka, hitro sem se oblekel in obul. Mama je šla partizanom odpret, ti pa so jo vprašali, če je Vinko doma. Odgovorila je, da še spim. Prišli so me zbuditi, jaz pa sem bil oblečen in obut v dnevni sobi. Partizan je velel, da grem z njimi. Mama je jokala in prosila, da me pustijo toliko časa, da mi bo skuhala malo kruha, da ne bom šel lačen. Rekel sem ji, da ni treba nič kuhati, koliko že je šlo lačnih na oni svet, pa grem še jaz.

Partizani, ki so me aretirali, so prišli iz Ljubljane s kolesom. Eden me je naložil na kolo in peljal do Dobrove. Tam se je ustavil in naložil me je drugi ter me peljal do Kozarij. Na mostu se je ustavil in naprej me je peljal tretji. Ta me je peljal do Lovca v Ljubljani, od tam pa smo šli po pločniku do policijske stavbe na Bleiweisovi cesti, kjer je še danes policija. V tej stavbi so me zaprli v podstrešno sobo brez stranišča, vode, pa tudi za jesti mi niso nič dali. Ko se je že mračilo, je zaropotala ključavnica in v sobo so stopili trije partizani s šnelfajercami na rami. Ko sem jih zagledal, sem bil prepričan, da me bodo gnali v 13. brigado, kakor so rekli, če so koga gnali v smrt. Z mano ni bilo tako. Ko so prišli do srede sobe, je eden rekel, naj vstanem in da sem prost. Vendar nisem mogel vstati, ker sem bil preslaboten, podhranjen, fizično in psihično umorjen. Ko so videli, da resnično ne morem vstati, je pristopil en partizan k meni in me prijel za ramo, da sem lahko vstal. Bil sem tako suh, da sem se lahko čez pas objel.

Vprašal me je, ali bom kdaj za partizane. Odgovoril sem, da nikoli.

Ko me je postavil na noge, so me gnali navzdol po stopnicah v prvo nadstropje in v pisarno. V njej so bili trije oficirji in dve terenki. Ena je bila moja soseda Slavka Glavič, druga pa daljna sorodnica Ivica Zdešar iz Babne Gore. Na mizi so bili natočeni trije kozarci z vinom. V enem kozarcu sem opazil sivo smetano. Takoj sem pomislil, v tem kozarcu je strup, ki mi ga bodo dali, da bi ga spil. Ko sem stopil pred oficirje, mi je eden rekel: »Mi smo raziskali tvoje obnašanje med vojno in nismo našli nič obremenilnega in si frej.« Nato je prijel za tisti kozarec, ki je imel sivo smetano ter mi rekel: »Spij ga, jaz te častim, ker si bil pameten.« Odgovoril sem, da ne bom pil, mislil pa sem na Judo Iškarijota, ki je Jezusu ponudil pred smrtjo vodo, pomešano z žolčem. Vino sem odločno odklonil. Mislil sem, če mi ga bodo na silo vlili v usta, bo že stekel iz ust. Oficir je odložil kozarec z vinom na mizo in me vprašal, ali bom kdaj za partizane. Odgovoril sem mu kratko, da nikoli. Na ta odgovor so ostrmeli. Nič ni odgovoril, kar naenkrat pa je izza pasu potegnil pištolo in jo naperi proti meni. Moja soseda Slavka Glavič ga je prijela za roko in jo porinila pod mizo. Oficir je spet dvignil pištolo z namenom, da me bo ustrelil in moja soseda ga je ponovno prijela za roko in jo porinila pod mizo. Nato me je oficir vprašal, zakaj ne bom nikoli za partizane, jaz pa na hitro odgovoril: »Pravkar ste mi rekli, da nisem nikomur nič žalega naredil. Poglejte me, kako sem suh. Če bi z vami nekdo tako delal, kot so z mano partizani, tudi ne bi bili za njega.« Oficir je vstal in zavpil: »Zgini!«, in s prstom pokazal vrata. Obrnil sem se in odšel, misleč da me bo brcnil, da se bom razletel po stopnicah, pa me ni.

Verjel sem, da me Bog varuje in hoče, da ostane kakšna priča

Ko sem prišel iz policijske stavbe, sem zavil proti Viču, pri gostilni Lovec, in pogledal nazaj, če gredo za mano, pa sem videl, da nobeden ne gre za mano. Ura je bila med 21. in 22., bila je tema. Okrog 24. ure sem prišel domov. Starša sta že počivala in razmišljala, kje so me ustrelili. V to sta bila prepričana. Ko sta odklenila vhodna vrata, sta rekla: »Mislila sva, da so te ustrelili, kot brata Jankota.« Povedal sem jima, kje sem bil zaprt in da bi me sigurno ustrelili, če ne bi tega preprečila soseda Slavka. Menim, da je Slavka bila navzoča, ko je krajevni urad dobil pisni dokument od Udbe, da sem na Teharjah. Terenci so sklenili, da me ustrelijo, ona pa me je videla, da nisem več podoben človeku, da sem pravi okostnjak, ki nimam nobene možnosti, da preživim. Jaz pa sem zaupal v Božjo modrost, da me Bog varuje in da hoče, da ostane kakšna priča, ki bo kasnejšim rodovom pripovedovala, kaj vse so počeli partizani z ujetniki. Po več kot 50 letih sem še zmeraj mirno prepričan, da ni nobena zverina tako kruta in surova, kot so bili partizani. Pa tudi v to sem prepričan, da Bog ni delal čudeža samo v Kani Galilejski, čudež je naredil tudi na Teharjah in Ljubljani, zato sem mu hvaležen.

Vinko Zibelnik s Hrastenic med Dobrovo in Polhovim Gradcem 2. oktobra 2005, v roki drži spomine Janeza Zdešarja o rešitvi iz taborišča na Teharjah. FOTO: Nada Krmec

Domobranci se nismo borili za oblast, borili smo se za življenje in premoženje

Na območju Polhograjskih dolomitov je bilo od partizanov umorjenih več kot 500 mladih mož in fantov. Zverinsko so umorili cvet slovenske pomladi. Na komemoraciji pred spomenikom ubitih sem slišal govornika, ki je dejal, da so v Rovtah partizani ubili več kot 50 % prebivalcev. Enako sem slišal v Begunjah pri Cerknici, da so v vasi Kožljek ubili več ljudi. To žalostno novico mi je povedala žena partizana, ki je šel v partizane že leta 1941.

Veliko bi še vedel napisati, o tem kdaj drugič. Za sam zaključek naj omenim, da je naša hiša imela veliko let na zunanji steni napisano Smrt izdajalcem. Jaz pa k temu napisu dodam še to, da se domobranci nismo borili za oblast, borili smo se za življenje in premoženje.

1/3