Nadaljevanje iz: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje, taborišče Šentvid [3]

Fanči Bonač Žarnič: Nekega dne, proti koncu avgusta, so me prišli iskat in me gnali v gornje prostore /v taborišču Šentvid pri Ljubljani/. Tam je bilo že nekaj ljudi. Prepričana sem bila, da nas bodo gnali ubit in sem jim dvakrat ušla nazaj v klet. Tretjič me je partizan zelo ozmerjal in me prepričal, da nas bodo sigurno spustili. Nisem vedela, da je bila takrat amnestija. Tedaj so nas gnali doli na dvorišče, nam nekaj pridigali, nato pa so nas z listkom odpustili. Rekli so, naj gremo domov. Seveda jim nismo verjeli.

Za nas so se začeli težki dnevi

Z neko gospo iz Cerknice sva se prijeli za roke, šli iz dvorišča in ritensko hiteli po poti, do glavne ceste, ker sva se bali, da naju bodo ubili s strelom v hrbet. Na glavni cesti sva začeli teči, kolikor sva mogli in pritekli sva do Legatovih. Dali so nama nekaj denarja, da sva imeli za tramvaj in vlak do Rakeka. Z vlakom sva se pripeljali na Rakek in proti večeru krenili proti Cerknici. Tu sem prespala pri gospe in se zjutraj še v temi napotila proti Begunjam.

Hodila sem ob potoku, med grmovjem in tudi po vodi, ter srečno prišla do doma. Doma pa je bila polna hiša partizanov. Zelo sem se jih ustrašila. Izmuznila sem se v gornje prostore, kjer sem našla svakinjo. Ona je takoj pohitela v cerkev po mamico, ki so bili pri maši. Ko so mami prišli domov, niso mogli verjeti, da so me izpustili. Srečni so me objeli. Bila sem zelo vesela, a ob enem zelo žalostna, ker je moja sestra Marijanca ostala še nekaj dni v zaporu. Drugi dan sem se morala javiti na komandi v Cerknici. Tega, kako je bilo, se več ne spominjam. Za nas so se začeli težki dnevi. Hišo so nam vzeli, spali smo pod streho, svakinja je imela eno sobo z otroci. Vzeli so nam tudi vse imetje. Mami niso imeli penzije. Tako smo živele od dobrih ljudi in kasneje smo začele plesti jopice in kapice za hrano ali kakšen dinarček.

Dobile nismo nobenih bonov in ne točk za preživetje

Za nas je bilo zelo težko, ker smo bile prej vajene raje dajati kot jemati. Dobile nismo nobenih bonov in ne točk za preživetje. Svojo njivo smo lahko obdelovale le, če smo plačale najemnino. A denarja nič. Služb nam niso dali. Nekega poznanega gospoda v Ljubljani smo šle prosit, da nas sprejme v službo, a se je bal, da mu bodo kaj storili, če nas vzame. Brat me je hotel vpisati v tečaj za strojepis in stenografijo, pa me tudi tu niso hoteli sprejeti. Hodila sem na učiteljišče na predavanja zaradi nostrifikacije spričevala, ki so mi ga najprej nostrificirali, a ko so jim terenci od doma poslali neko pismo, so mi nostrifikacijo stornirali in me niso pustili k ponovni maturi.

Bila sem kot preganjana žival

Tiste dni sem kot prosjak bila nekaj časa pri prijateljici, nekaj pri bratu, ki je bila tudi brez službe, ali pri svakinji, ki so ji ubili moža. Kaj sem jedla, od česa sem živela še zdaj ne vem. Bila sem kot preganjana žival. Kadar pa sem bila v Begunjah so me iz Cerknice hodili stalno nadzorovat tisti komunisti, ki so me imeli zaprto. Večkrat je prišel Stane Šega, me sekiral in me nadziral kaj delam. Po cele popoldneve sem morala sedeti in se pogovarjati z njim. Ponoči je prespal na sosedovi peči, da je lahko motril na naša vrata. Ne vem, kaj je mislil, da bomo delali. Bila sem pod stalnim pritiskom.

Prijatelji so mi kasneje priskrbeli službo na Hrvaškem. Vse bi sprejela, samo, da bi odšla iz našega kraja. Terenci so mi obljubili, da mi bodo dali dovoljenje, a ko sem imela že vse spakirano in pripravljeno, je prišel terenec Kržičev France in mi sporočil, da mi ne dovolijo, da zapustim Begunje. Bila sem čisto iz sebe.

Hodila sem molit in jokat k njegovi lobanji

Tačas se je dogodilo še nekaj zelo hudega in bolečega zame. Žena mojega brata Janeza, ki je bil ubit 1943 leta v Mačkovcu, je šla iskat njegov grob. S pomočjo prijatelja duhovnika in neke žene je grob našla, moža prepoznala po jopici in tudi svojega brata, ki je bil umorjen z njim, in prinesla domov njuni lobanji. Bratovo lobanjo smo, čeprav je bila hiša polna partizanov, imeli v podstrešnem prostoru, v katerem smo me prej spale, ko smo prišle iz zaporov. Tega brata sem imela najraje. Hodila sem molit in jokat k njegovi lobanji. In prižigala sem svečke. Mamici sem se zelo smilila, a so me vseeno opozorili, da moram brata pokopati. Tedaj sva s sestro Marijanco vzeli košek za krompir, vanj dali bratovo lobanjo, jo pokrili s sadikami rož in nesli na pokopališče. Na našem grobu sva z rokami naredili jamo in vanjo vložili brata ter nad njim posadili cvetlice. Tega ni videl nihče, razen najožjih domačih. Šele zdaj, v letih po osvoboditvi /demokratizaciji/, sva s sestro to povedali ljudem. Kako nama je bilo težko. Koliko se nama je trgalo srce ob tem pogrebu ve le Bog.

Odločili so se, da bodo podirali spomenike in grobove domobranskih družin

Ko pa pripovedujem o grobovih, naj povem še to. Prisilili so me tudi, da sem hodila na sestanke omladine. Na enem teh sestankov so se odločili, da bodo podirali spomenike in grobove domobranskih družin. Zahtevali so, da se tudi mi, »tabeli«, tega udeležimo. Jaz sem se temu odločno uprla, pa čeprav bi me zopet zaprli. Res so podirali nagrobnike. Našega niso mogli, ker je bil, zgleda, pretrdno sezidan. Tedaj so tudi podirali znamenja in križe po našem kraju. Omladinci so bili zelo nesramni. Kjer so mogli, so me poniževali in žalili. Zelo sem se jih bala in sem marsikaj na pogled mirno požrla. Kaj sem pa čutila ob tem ... groza.

Ko pa je prišel na tak skup nekoč morilec mojega brata Janeza, sem mislila, da se mi bo od silne jeze in žalosti zlomilo srce. A mu nisem smela, niti mogla ničesar reči. Pa zdaj trdijo oni, tako imenovani nekdanji borci, da so bili pošteni in niso nikomur ničesar storili. Ni samo fizično trpljenje. Še dosti hujše je trpljenje, ki ga trpita srce in duša.

Pokradli so nam vse, kar jim je prišlo pod roke

Poleg tega pa so nam po hiši pokradli vse, kar jim je prišlo pod roke. Od knjig do stolov, žimnice in porcelana. Svakinja je hotela zakopati na vrtu vrečo s stvarmi, ki jih je hotela skriti. To so bila največ oblačila. Pa jo je sin ene od terencev naznanil in so ji vse pobrali. Že prej so nam našli zazidano skrivališče, polno porcelana, steklenine in oblek, in vse odpeljali. Imeli so s seboj točen načrt, kje je bilo to zazidano. Le starega zazidanega in pozabljenega prostora, kjer je bila včasih peč v steni kleti, niso našli. In to nam je ostalo. Ostala nam je tudi torba s srebrnino in drugimi dragimi stvarmi, zakopana pod drvami v drvarnici. Kar pa je bili gospodarskega in mizarskega orodja so vse raznesli. Enako kmetijsko orodje in vozove. Vse, kar se je dalo. Tega je bilo pri nas veliko.

V službi sem jim garala cele dneve in večkrat tudi noči

Ko so se odnosi do nas vseeno malo umirili, sem lahko šla na knjigovodski tečaj v Cerknico. Kasneje so me poslali tudi v višji tečaj v Ljubljano, saj sem imela največ šol in tudi neumna nisem bila. Hoteli so me izkoristiti zase, saj se je dobila služba na zadrugi, mene pa ni hotel sprejeti nihče. Ko pa so mi mamica po svoji prijateljici priskrbeli službo na špediciji na Rakeku, so nastopili tisti, ki so me dali na tečaj knjigovodstva in zahtevali, da pridem k njim v zadrugo. To je bila kmetijska zadruga. Kregali so se za mene, kot da sem tele ali kak predmet, ne da bi se sploh ozrli ali želim ostati v špediciji ali z njimi. Bila sem le brezpravno bitje.

V službi sem jim garala cele dneve in večkrat tudi noči, saj so bili v službah tedaj ljudje, ki navadno niso ničesar znali. Komajda so prepoznavali številke.

Govorilo se je, da so prav tu ubili domobrance iz Begunj

Nekaj časa sem morala hoditi v službo na Rakek peš iz Begunj. Ko sem dobila na Rakeku službo, sem tako rekoč napredovala, ker sem našla neko njihovo napako v izračunavanju. Tako sem nekega jutra, po hudi nočni nevihti blizu kapelice videla ob cesti razgaljene prsne kosti okostnjaka. Gledale so ven iz zemlje. Prekrižala sem se in tekla od strahu in žalosti vse do Rakeka. Govorilo se je tedaj, da so prav tu ubili domobrance iz Begunj, ki so se vračali iz zaporov domov. So to bile njihove kosti? So bili oni tu zakopani? Ne vem. Ko sem šla drugič tod mimo, teh kosti ni bilo več. Ali so jih izkopali ali jih je kdo globlje zasul. Ne vem.

Begunje pri Cerknici, farne spominske plošče z imenih domačinov, ki so jih umorili komunisti. Na vrhu sta napisana brata pričevalke Bonač. FOTO: Ivo Žajdela

Mamica so od žalosti, izgubili so tri sinove, Toneta, Janeza in Franceta, zboleli

Vse tja do leta 1949 so nam vsem bila težka leta. Mamica so od žalosti, izgubili so tri sinove, Toneta, Janeza in Franceta, zboleli od raka in leta 1950, v februarju umrli. S sestro sva ostali sami, jaz stara le dobrih 26 let. Ostal je še brat Viko v Ljubljani, a on je imel svojo družino in svoje skrbi za preživetje.

Naša, včasih tako srečna in spoštovana družina je bila strta in uničena. In naj jaz zdaj tem ljudem odpuščam. Njim, ki še zdaj zapisujejo kaj kdo od nas stori in reče in komaj čakajo priliko, da nas ponovno mučijo in ubijejo. Ničesar nisem bila kriva, vzgojena pošteno, po krščanskih in ljudskih pravilih, vsakemu sem pomagala in ljubila ves svet. Ni bilo kanca zlobe in hudobije v meni. Pa so me tako zapostavljali in mučili. Zakaj? Zakaj so mi ubili mladost in uničili življenje. Ne bom se nikomur več klanjala.

To je bila izpoved in spomini na Vetrinj in Teharje, Bonač Frančiške - Fanči, poročene Žarnič, v Begunjah pri Cerknici, februarja leta 1994.

1/2