Nadaljevanje iz: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje [2]

Fanči Bonač Žarnič: Nekega dne /v taborišču Teharje/, ko smo že dobile hrano, se je Marijanca onesvestila. Hitro smo jo obdale in vlekle v barako. Bale smo se, da jo bodo ubili, če jo bodo videli tako. No kmalu je prišla k sebi. Bilo nam je zelo težko tudi zato, ker nismo smele biti zunaj barak. Umivale smo se malo. Imele smo polno uši in stenic, pa tudi perila si nismo preoblačile. Vse tri mesece se nisem imela v kaj preobleči, ker so mi vse pobrali. Obenem pa smo se večno bale, kdaj bomo prišle tudi me na vrsto, in kje nas bo doletela smrt.

Pripomniti moram, da takrat, ko sem stala pred ambulanto, ko sem šla po zdravila in je šel Medved do doktorja, je prišel mlad partizan, vzel puško z rame in me hotel ubiti. Gotovo je mislil, da sem sama ušla iz barake. Rešil me je Medved, ki je ravno tedaj stopil iz bolniške barake. Zaporniki so govorili, da je bilo tu težje življenje in huje, kakor po nemških taboriščih. Tudi molile smo kar naprej. Pred podobico Marije iz Brezij, da nas reši. Delale smo načrte, kako bo, ko se bomo še žive vrnile domov in si tudi pripovedovale kuhinjske recepte, ker smo bile tako zelo, zelo lačne.

Ko me je zagledal, je snel brzostrelko z rame, pomeril in ustrelil

Prišel je tisti strašni dan, ko so domobranci za svetega Alojzija ušli. Partizani so bili zelo besni in hudobni. Morale smo biti v barakah na tleh, da se nas ni videlo skozi okna. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se kljub temu usedla na rob mize, ki je stala sredi sobe. Po cesti je ravno takrat prišel stražar.

Ko me je zagledal, je snel brzostrelko z rame, pomeril in ustrelil. Od strahu sem padla z mize, misleč, da sem zadeta, a je šla krogla mimo mene, skozi pregradno steno in tam ubila starejšega moškega iz hribov pri Begunjah. Ta je bil naslonjen na steno, ker so ravno takrat begunci čistili tla v moški sobi. Moža so privlekli na hodnik in tam je sedeč, naslonjen na steno, počasi umiral. Nihče od partizanov mu ni hotel pomagati. Niso poslali zdravnika. Le me ženske smo zbrale nekaj perila, ga raztrgale in z njim mašile rano. Počasi je umiral in umrl.

Morale smo pred njima klečati

V barako pa je prišel na obisk tudi minister Hribar, doma iz Loža, s svojo tovarišico. Morale smo pred njima klečati. Pregledovala sta, če koga poznata. In našla sta nekatere, ki sta jih odbrala, ampak v naši sobi ni bilo nobenega takega. Tovarišica je mimogrede, ko se je vračala iz naše sobe, otresla pepel goreče cigarete na mojo glavo. Čisto namerno, ne slučajno.

Mamico so bili premestili v drugo sobo, da niso bili več z nami. Zelo sva bili s sestro žalostni.

Ubili so jih. Nikdar več se niso vrnile. Kje so, o Bog, ostale.

V tistem času so zopet odklicevali žene za pomor. Bile smo tisti pri baraki v umivalnici. K nam je stopil partizan Medved in rekel naj se postavimo dve po dve v vrsto. S sestro Marijanco sva se prijeli za roke in postavili čisto spredaj, da sva bili prvi. Medved naju je pogledal, nato mamico, ki so bili v baraki in so gledali skozi okno ter rekel, naj se raje ponovno razvrstimo po cesti ob baraki, v kateri smo bivali. Midve sva drugič prišle nekako v sredino vrste. Bolj zadaj kot spredaj. Medved je začel šteti. Prišel je do naju, dal roko med naju, pogledal zopet mamico na okno in rekel, naj gremo me in ostale za nama nazaj v barako. Druge pa so odgnali. Ubili so jih. Nikdar več se niso vrnile. Kje so, o Bog, ostale.

Ko so nam ti ljudje izginjali izpred oči, so se zaslišali rafali

Nekega dne, že proti koncu našega trpljenja na Teharjah, smo zaslišali letala in smo mislili, da so to Angleži ali Američani, ter da nas bodo morali partizani izpustiti. Tedaj smo začele prepevati Marijino pesem: Zmagala si Kraljica slavna, zmagala kačo pekla. Ničesar se več nismo bale, tudi če bi nas takoj ubili.

7. julija, ta datum so nam povedali kasneje, so nas segnali iz barak, nas vsako posebej fotografirali in nam dali košček črnega kruha. Odgnali so nas do železniških tračnic in nas nagnali v živinske vagone. Tu smo imeli malo več prostora kot tedaj, ko so nas peljali iz Vetrinja. Tudi zaprli nas niso. Videla sem tedaj jokajoče žene, ki so bile tam z majhnimi otroki. Ne vem, ali so jim jih pripeljali ali odpeljali. Z vlakom smo se odpeljali proti Zidanem Mostu. Med potjo se je vlak na postajah ustavljal in izstopali so domačini tega kraja. Ko so nam ti ljudje izginjali pred očmi, so se zaslišali rafali. Sigurno so jih tukaj pričakali domači partizani in jih ubili.

Na Zidanem Mostu so nas zapeljali na drugi tir. Mislili srno, da nas bodo peljali proti Hrvaški in nato v Rusijo. No, po nekaj manevrih z vlakom smo se obrnili proti Ljubljani. Oddahnile smo se.

Pred mano se je neka žena mastila z, o Bog, pečeno piško

V Ljubljani smo izstopili. Ker pa smo bile preveč umazane in polne uši, si nismo upale iti do brata Vikota. Čakale smo na vlak za Rakek. Tiste, ki so tedaj šle v mesto, so imele srečo, saj jih niso več zaprli. Bila sem neizmerno lačna. Strašno me je bolelo v želodcu in trebuhu. Lahko bi rekli, da sem prehitro pojedla kruh, ki so nam ga dali ob odhodu iz taborišča. Pred mano se je neka žena mastila z, o Bog, pečeno piško. Sestri sem se zasmilila in je šla po peronu prosit hrano, in res mi je prinesla košček kruha. Odleglo mi je. Ker so neke zagledale, da ob izhodu iz postaje delijo čaj ali nekaj za jesti, so šle tja in prosile za hrano.

Mislile smo, bale smo se, da bo iz pip prišel plin in nas zadušil

Partizani so nas nato še ostale zbrali, ker pa so od naših zvedeli od kje smo prišle, so nas odpeljali v šolo v Dravlje. Najprej smo se morale sleči in iti v umivalnico. Mislile smo, bale smo se, da bo iz pip prišel plin in nas zadušil. Vse srečne smo bile, ko je pritekla voda.

Obleko so nam med tem razkužili. Tu smo dobile nekaj za jesti in ležale smo na pogradih. Skrivaj smo lahko tudi obvestile sorodnike, kje smo. Prišla je gospa Legatova in Mimi in nam prinesla toplo juho s cmoki. Prvič smo se najedle nečesa užitnega. A to po malem, da nam ne bi škodilo. Prišel nas je obiskat tudi stric Vlado, direktor Narodne banke, ki so ga pozneje zaprli in je zaradi posledic umrl. Prinesel nam je rozinov šarkelj.

Pred nami je obrnil voz in se mi nesramno zarežal v obraz

Obiskal nas je tudi moj bratranec partizan. Zelo nas je zafrkaval in nam grozil. Po enem tednu pa so nas odpeljali na železniško postajo in na vlak. Ta nas je odpeljal do Rakeka. Na Rakeku je bil takrat komandant partizanov Eče Tršar iz Logatca, s katerim sem se kot študentka dobro poznala. Mislila sem, da nas bo rešil, ko bo izvedel za nas. A sem se zelo zmotila. Ko smo že v procesiji zapuščali Rakek, nas je dohitel na Igu. Pred nami je obrnil voz in se mi nesramno zarežal v obraz. Tega mu res ne bom nikoli pozabila. Zelo me je prizadel. Nadaljevali smo peš proti Cerknici. Tam so nas nagnali na dvorišče šerkotove vile, kjer je zdaj salon pohištva Brest. Začeli so nas klicati po imenu. Prvo so poklicali Frančiška Bonač. Ker so imeli mami isto ime, so se oni takoj javili in so stopili naprej. Partizani so se spogledali in mami odgnali. Nato je partizan Stane s prstom name pokazal in partizan Ciril me je grobo prijel in odgnal v hišo. Prosila sem ga, naj mi pove, kam so odgnali mami in kaj so storili z njimi. Pa mi niso hoteli povedati.

V steni pod lino so bile luknje od strelov in kri

Ciril me je gnal po stopnicah navzgor do podstrešja, me porinil v neki prostor in zaklenil vrata. Ko sem se malo razgledala, sem videla pograd, kanglo za stranišče in zabito strešno lino. V steni pod lino so bile luknje od strelov in kri. Strašno me je bilo strah in prepričana sem bila, da bodo tudi mene sem prišli ubiti. Pokleknila sem ob pograd, molila in jokala.

Bila sem dolgo sama. Tako zelo sama. Ne spomnim se, kdaj so prišli zopet pome. Mislim, da nekako drugi dan. Prišli so in me odgnali v dolnje prostore. Tu sem morala delati. Prala sem jim, pomivala posodo, likala, šivala, in čistila partizanom škornje. Sploh mi niso dali jesti. Videla sem nekatere naše, ki so dobili na kotlu hrano, a meni je niso dali. Prosila pa sem za mamico, da bi jim dali nekaj jesti. Ne vem, ali so jim ali ne.

Pogled na Cerknico s Slivnice. FOTO: Ivo Žajdela

Rekel je, da nas bodo odpeljali. Ni pa povedal kam. Mislila sem, da ubit.

Neka partizanka se me je kasneje usmilila in je pripravila ostanke iz krožnikov pa je prišel partizan Ciril in vse pometal na tla, češ, da tega nisem vredna. Zelo sem bila lačna, ker res dolgo časa nisem imela ničesar v ustih. Kasneje so vse, ki smo prišle s Teharij, spustili domov. Tudi mamico. Samo jaz takrat nisem vedela, ker sem bila sama zaprta na podstrešju. Ostali sva samo Marijanca in jaz. Tedaj so naju dali skupaj v isto celico. Bil pa je med njimi dober partizan, nekje iz Vrhnike ali Logatca. Dal nama je kos belega mlečnega kruha, ki ga je prinesel od doma. Ker sva ga lačni hitro pojedli, naju je potem zelo bolelo po črevesju. Mislili sva, da je konec z nama. Dva dni sva se mučili. Tiste dni so k nama zaprli še najino sorodnico Vido iz Brezij. Pa ne vem, po koliko dneh so nas zopet gnali v pisarno, kjer je bil partizan Stane. Ta mi je zagrozil z žilavko, vzel neke moje podatke in rekel, da nas bodo odpeljali. Ni pa povedal kam. Mislila sem, da ubit.

Iz Cerknice so nas odpeljali v Šentvid, v Škofove zavode

Res so nas naložili na pokrit tovornjak. Marijanco, Vido, mene, še dva moška ter eno žensko. Seveda so bili za stražo med nami tudi partizani, da ne bi ušli. Vozili smo se in vozili. Zopet je bilo prazno v meni. Ničesar več se nisem bala. Samo čakala sem.

Tovornjak se je po dolgem času ustavil in to v Logatcu. Odgrnili so cerado in neki ljudje so nas prišli gledat. A to so te Bonačeve, so govorili. Brat Tone je bil namreč šef davkarije za ves Logatec, obenem pa tudi domobranski oficir. Zato smo bile za njih zanimive. Nato smo krenili dalje in izkrcali so nas v Šentvidu v Škofovih zavodih. Tukaj so naju s sestro vsako slikali kot hudodelko, s treh strani s tablico, in nama vzeli odtise vseh prstov. Strašno mi je bilo. Potem so naju ločeno zaprli.

Opozorili me je na neko zapornico, češ, da je ovaduh

Prišla sem v sobo z devet zapornicami. Zopet smo ležale na tleh brez vsega. Odeje nisem imela. Perilo in obleko sem imela še vedno isto, kot ko smo šli iz Vetrinja na to kalvarijo. Jedli smo zopet hrano kot na Teharjah. Mogoče za spoznanje gostejšo. V sobi sem imela nekaj poznanih, ki so me opozorili na neko zapornico, češ, da je ovaduh, postavljen od partizanov. To dekle me je takoj začelo spraševati kaj vem o Vuku /Rupniku/, ali je ostal tam, in kaj še vem o ostalih domobrancih. Seveda nisem imela kaj reči. Pokazala mi je skozi okno na dvorišče in rekla, da so si tam morali domobranci kopati jame in jih sami meriti. Bala sem se.

Tedaj pa me je začel boleti zob. Vsa sem bila zatekla v obraz. Ko sem šla na stranišče, me je na hodniku videl poznani zobozdravnik, ki je prej delal na Vrhniki. Potegnil me je v neko sobo, posedel na zobozdravniški stol in mi začel puliti gnili zob. Zdrobil se je. Takrat pa je vstopil neki partizan, zakričal, me potegnil s stola, zdravnika pa nagnal ven. Mene so nato zaprli v klet, od koder so vodili domobrance in civile ubijat. Govorili so, da s tovornjaki proti Brežicam. Zdravnika nisem več videla. Kaj je bilo z njim ne vem.

Tako sem bila zatečena, da sploh nisem mogla odpreti ust

Mene so nato z vročo opeko zdravili papanov prijatelj, gostilničar z Vrhnike in neki medicinec. Imeli so skrivaj električni rešo. Vso so me opekli po licu. Bolelo me je pa tako in tako sem bila zatečena, da sploh nisem mogla odpreti ust. Tudi soka pomaranče, ki jo je medicinec od nekod dobil, nisem mogla spiti.

Tukaj je bila z menoj zaprta tudi gospa Ela. Bila je to žena domobranskega oficirja in še noseča po vrhu. Še zdaj pripoveduje, kako sem jokala, da me bodo ubili. Ni mi pa prinesla dobrih vesti. Povedala mi je recimo, da so me terenci vsega dolžili.

Konec v: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje, taborišče Šentvid [4]