Med vojno leta 1944–1945 sem stanoval v Ljubljani, v konviktu, Serafinski kolegij, Frančiškanska ulica. Obiskoval sem orglarsko šolo na Poljanski 4. Gospod ravnatelj Snoj mi je dal nekaj dni izrednega prostega časa, zato sem šel domov v Št. Jurij pri Grosuplju.

Povedal sem, da bom 28. julija star petnajst let

Ko so se začeli domobranci umikati proti Koroški sem se jim pridružil v Grosuplju. Domobranec Janez Cerar mi je dal obleko in italijansko kratko puško in bil sem vojak. Moja želja, za katero sem večkrat prosil v molitvi, se mi je izpolnila. Vpisal se nisem v nobeno enoto, pridružil sem se koloni, ki se je pomikala proti Ljubljani in naprej proti Gorenjski. Čez Karavanke in Ljubelj smo se umikali kakor je kdo mogel in znal. Puško sem nosil vse do dravskega mostu. V Vetrinju sem se dobil z domobrancem Bajželj Bojanom. Z njim sem bil skupaj v tretjem polku majorja Kunstlja. General Krener in vojaška zdravstvena komisija sta ugotavljala, kdo od mož je sposoben biti vojak. Krener me je vprašal koliko sem star. Povedal sem mu, da bom 28. julija star petnajst let. General mi je rekel, da sem še premlad. Gotovo si je mislil, otroka naj izročim z ostalimi domobranci vojaki v roke partizanom. /To je gotovo krivična obtožba. Pri nekaterih spominih, to je v pogledu nazaj, ko veš, kako so se dogodki odvili, večkrat kdo zapiše tovrstne »sodbe«. OP. I. Ž./ Meni pa je bilo žal, da ne bom smel biti domobranec. Major Kunstelj me je vzel za svojega ordinanta.

Odhod v Italijo – proti Celovcu in v desno

Greste v Italijo, tako so nam govorili. Za prvi dan odhoda je bil določen četrti dopolnilni polk in gorenjski domobranci. Drugi dan, 29. maja 1945, tretji polk majorja Kunstlja. Dopoldne se nismo vsi zvrstili na tovornjake. Nekako polovica nas je ostalo. Popoldne smo se povzpeli na tovornjake in motorji so zabrneli. Odhod v Italijo proti Celovcu in v desno. Starejši domobranci so zato pomislili, da nas peljejo nazaj v Slovenijo. V začetku so se prepevale domobranske in narodne pesmi. Pri pomisleku, da nas peljejo v roke partizanom, je petje utihnilo. Tovornjaki so se ustavili. Iz tovornjakov smo morali na travnik, postrojili smo se v štiri vrste. Obrnjeni smo bili proti železniški postaji. Čudno se nam je zdelo, da nas imajo Angleži pod stražo. V Vetrinju tega nismo videli.

Med Angleži so bili tudi partizanski oficirji

Bolj veliki domobranci so videli, da stojijo pri železniški postaji med Angleži tudi partizanski oficirji. Sledil je ukaz, četa mirno in na levo proti postaji, skozi stavbo in na peron. Na postaji so nas pričakali partizani, južnjaki. Tražijo satove, ko ima oružje ili noževe, bacaj na kup. Vlak z živinskimi vagoni nas je čakal, da ga napolnimo. V vagone so nas natrpali kot vžigalice v škatlico. Ko smo se vsi zvrstili so zapahnili vrata vagona. Čez nekaj časa je vlak pognal naprej. Na neki postaji se je vlak ustavil. Vrata vagona so se odprla, tudi tam so partizani iz južnih krajev. Ukaz, bacaj rance. Stal sem bolj pri vratih vagona in sem odvrgel svoj nahrbtnik, v katerem sem imel civilno obleko, steklenico vode in konzervo, ki so mi jo dali Angleži za tri dnevno prehrano.

Gorje tistemu, ki je moral na stranišče

Po dolgotrajni vožnji se je vlak ustavil. Katera postaja je bila takrat nisem vedel. Bilo je že temno. Zopet smo morali v zbor. Tokrat so okrog nas bili partizani Slovenci, ki so očitno bili bolj grobi od južnjaških. Odgnali so nas v veliko stavbo. Ta večer smo imeli pred njimi še kar mir. Vsaj v naši sobi. Naslednje jutro in čez ves dan se je začelo pretepanje, zlasti na hodniku. Gorje tistemu, ki je moral na stranišče. V naši sobi smo v smeteh videli oznake gorenjskih domobrancev. Po tem smo ugotovili, da so bili dan pred nami v istem prostoru gorenjski domobranci iz četrtega dopolnilnega polka. Koliko časa smo bili v tisti stavbi ne morem vedeti. Iz Vetrinja smo šli 29. maja, v Slovenj Gradec smo prispeli še isti dan. Prenočili smo dva večera oziroma noči.

Domobranec je neki ženski dal otroške čeveljčke

Drugi, tretji dan popoldne smo morali zopet na vlak. Peljali smo se le nekaj postaj. Izstopili smo iz vlaka in šli na travnik. Na malem hribu je bila cerkev. Ta dan je bil gotovo praznik sv. Rešnjega telesa. Ljudje so šli iz cerkve, nekateri so prišli med nas. Videl sem, kako je nek domobranec neki ženski dal otroške čeveljčke. V Tržiču v tovarni čevljev so si jih nekateri nabrali. Gotovo z namenom, da jih bodo nesli domov svojim otrokom. Proti večeru smo morali zopet v zbor po štiri in štiri. Ukazali so nam mirno in na desno. Sprva smo šli z marševskim korakom, ker je bila kolona zelo dolga, so od zadaj določili določeno število in smo morali teči do začetka kolone ter se pridružiti po dva vsaki vrsti. Tako smo šli po šest in šest. Velikokrat je kdo od pešakov stopil ob cesti v jarek ali se je ob kaj spotaknil. Te kolone so zopet spremljali partizani južnjaki. Govorili so srbsko in hrvaško. Nekateri so celo rekli, ako imate blizu kuče, možete da bežite. Prav gotovo sta iz te kolone ušla major Kunstelj in Vinko Levstik. Na nebu je sijala luna, v malih hiškah so sem in tja gorele svetilke. Kako tesno mi je bilo pri srcu, želel sem biti doma. V taki situaciji šele znaš ceniti svoj dom.

Dobil sem brco v zadnjico, da sem še bolj daleč letel po zraku

Po dolgotrajni hoji smo se ustavili in polegli v veliki travi. Zaspal sem kot top. Kako dolgo sem spal ne vem. Prebudili so nas, zbudi se, diži se, hajde v zbor. Zopet smo morali na vlak, kako se reče kraju nisem vedel /Velenje/. Na vlaku sem zaspal. Zbudilo me je vpitje. Poskušal sem še zaspati, koristil sem zadnje sekunde. Kričanje in vpitje je bilo vse bližje našemu vagonu. Fantje, ki so stali pri zamreženi odprtini vagona, so videli grad Stari pisker. Bili smo v Celju. Vrata vagona so se odprla najprej na nasprotni strani, nato na strani, koder smo morali izskočiti. Od zadaj so dregali s puškami v rebra. Na izskočni strani so pa stali in se izživljali z udarci in brcami. Koliko si jih dobil, je bilo odvisno od sreče. Ko sem skočil med čakajoče goljate, sem dobil brco v zadnjico, tako da sem še bolj daleč letel po zraku.

Udaril me je še drugič, močnejše

Ko smo stali v zboru, sem bil bolj zadaj. Mimo je prišel mlad partizan. Ko me je videl, da sem verjetno še mlajši domobranec, mi je prisolil klofuto po licu. Vprašal me je: »Koliko si jih pa ti pobil?« Odgovoril sem mu, da nobenega. Udaril me je še drugič, močnejše in spet vprašal koliko sem jih ubil. Tokrat sem molčal. Partizan se je oddaljil od mene. Oficirji in podoficirji so morali izstopiti iz vrste. Postavili so se posebej. Zaslišali so povelje, leži, diži se, leži, ljubi Slovensko zemljo. Poleg mene je bil domobranec Bojan Bajželj. Vse do Celja sva bila skupaj. Vprašal sem ga kaj bo storil, bil je podoficir. Rekel mi je naj molčim. Pridružil se je grupi podoficirjev in oficirjev. Oglasilo se je povelje na desno in trčečim korakom. Bojana nisem več videl. Oglasilo se je povelje tudi za nas, leži, diži se, poljubljajte Slovensko zemljo. Kdor tega ni delal in če je bil bolj pri kraju ležečih, jih je dobil po glavi ali po hrbtu z angleškimi vojaškimi čevlji obutega partizana. Diži se, mirno in na levo.

Konjeniki so vihteli biče in udarjali po glavah

Nekaj časa smo morali teči. Tekli smo pod mostom železniške proge. Morali smo začeti vpiti: »Mi smo belčki, mi smo pobijali slovenske partizane, mi smo izdajalci slovenskega naroda, Rupnik, ti si ta velika svinja.« Vpili so na nas: »Kje imate Rupnika?, kje imate škofa Rožmana?, kje je zdaj vaš Bog, da bi vas rešil?« Oficirji na konjih so se zaganjali nad nas na dirjajočih konjih, da bi nas pomendrali. Konji so bili pametnejši od jezdecev in so se dvignili na zadnje noge in ustavili. Partizani so nas opazovali, če kdo ni izgovarjal ukazanih besed. Konjeniki so vihteli biče in udarjali po glavah ali kamor je priletelo. Jaz sem usta le odpiral, obenem pa molil. Le kadar se mi je jezdec približal, sem od strahu nekajkrat sam sebi izrekel žaljivko. Bolj pogumni starejši domobranec me je opozoril, ko sem izgovarjal besedo mi smo belčki, naj bom tiho.

Moja brata Toneta in Jožeta so zajeli v Turjaku in ju potem ubili

Pred žico taborišča smo se ustavili. Videl sem barake in se globoko zamislil. Kar se je zgodilo s Turjakom, to se ne sme več ponoviti in mi smo tu. Ponovila se je še večja tragedija, še z večjo pretvezo. Ali res nismo znali voditi in speljati upora proti komunizmu? Ali ni Bog z nami? Bilo mi je žal, videl sem in vedel, da so domobranci izgubili. Za nas ni več rešitve. Moja brata Toneta in Jožeta so zajeli v Turjaku in ju potem ubili. Zdaj čaka tudi mene isto. Premišljal sem, ali bo bolelo, bo skelelo, ko bom ustreljen. Zamaknjen sem bil in odsoten od dogajanja. V mislih sem videl, kako se dvigam proti nebu. Vse to je, kakor da sanjam.

Drezali so s puškinimi cevmi v rebra mož domobrancev

Kričanje me je zdramilo, zavedel sem se, moja odmaknjenost je bila mimo. Odrejeno število nas je teklo za partizanom na kolesu. Za nami in z nami so tekli spremljevalci in drezali s puškinimi cevmi v rebra mož domobrancev. Takoj, ko smo pritekli za žico v taborišče smo morali odmetati nahrbtnike, kdor ga je še imel. Jaz sem imel le še pokrov nemške porcije. S seboj smo vzeli par odej, ki smo jih pogrnili pred zborom. Nanje smo morali zmetati denarnice, ure, prstane, pasove in celo vezalke. Vsa ta kolona domobrancev se je zvrstila in prispela v taborišče šele popoldne ob kakšni četrti ali peti uri. Nebo je postalo oblačno. Sem in tja je tudi zagrmelo. Pričakovali smo dežja, da bi si vsaj od mokre obleke osvežili suha usta.

Eden prvih obiskov območja nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, 5. maj 1990. Med obiskovalci sta bila tudi nekdanji taboriščnik Vinko Zibelnik in publicist Roman Leljak. FOTO: Ivo Žajdela

Takrat sem prvič v življenju videl človeško kri curljati

Prosili smo vode. Civilistom, ki so pred nami že bili v barakah, so začasno dopustili, da so nam dajali vodo skozi okna. Imeli so le par porcij zato so nosili vodo v vojaških kapah. To je trajalo le dobrih deset minut. Največ prinesene vode se je polilo. Nekaj partizanov je že pri vhodu začelo iskati poznane domobrance. Neki oficir si je nabral več poznanih. Takrat sem prvič v življenju videl človeško kri curljati iz rane na glavi po licu pretepenega domobranca. Partizan je bil oblečen v angleško uniformo in je bil svetlo rdečih las. Odgnal je fante. Čez nekaj časa so se zaslišali posamezni streli severovzhodno od nas. Pričakali smo noči, premikanje in vstajanje je bilo strogo prepovedano. Ponoči sem se zaradi mraza prebudil. Hotel sem se vriniti med ležeče fante, da bi se z leve in z desne malo ogrel. Ko sem poskušal, me je bližnji moški opozoril naj ne rinem vanj, ker ima zlomljeno nogo. Tako sem, kot sem bil, obstal tam do jutra.

Zdaj bi radi ubili še tretjega Doblekarja?

Ko smo zjutraj vstali, so nas pustili nekaj časa na miru in nas niso gnjavili. Med seboj smo iskali poznane ljudi. Zagledal sem brata Alojza in Rudija Vesel iz vasi Udje pri Št. Juriju. Držala sta se za roke. Lojze se je obrnil k meni in mi rekel: »Zdaj bi pa radi ubili še tretjega Doblekarja?« Žalosten sem molčal. Lojze Vesel je bil odrejen v oddelek B. Na Teharjah je bil ubit zaradi konzerve. Rudi je šel naprej prve dni odvažanja v neznano. On je bil v Št. Juriju že pri vaški straži in vseskozi domobranec. Okoli osme ure smo se zopet postavili v več vrst. Za vsako skupino so odredili po enega od domobrancev, da je skupino popisal.

Partizan je iskal svojega brata

Ko smo tako stali, je prišel do naše skupine partizan, nižji oficir, opravljen v nemško uniformo z oznako boljševiške zvezde s srpom. Vprašal je: »Je kdo iz Grosuplja, Št. Jurija, Mlačevega?« Jaz sem molčal, spomnil sem se besed Lojzeta Vesela, če bodo zdaj ubili še tretjega Doblekarja. Spomnil sem se besed Bojana Bajžlja, ki je v Slovenj Gradcu dejal: »Blagor tvojima bratoma in mojemu očetu in bratoma Marjanu in Francetu, ki so že to dali skozi.« Partizan je vprašal za menoj stoječega moškega. »Se ti ne boš nič oglasil?« Ta pa mu je odgovoril: »Saj me poznaš, kaj bi se ti oglašal.« Partizan ga je vprašal, če je videl kaj njegovega brata. Kaj mu je odgovoril ne vem. Partizan je odšel. Drugi moški je vprašal prvega, kdo je to bil. Odgovoril mu je, če ga ni spoznal in da je partizan Mihovc, doma iz Velikega Mlačevega. Iskal je svojega brata. Kasneje se je zvedelo, da ga ni dobil, ker so ga v tem času že ubili. Lahko pa bi rešil svojega znanca ali celo vaščana, a tega ni storil. Kadar ga je kdo kasneje vprašal kaj je iskal na Teharjah, je vedno odgovoril, da ni bil tam in da je prišel samo do Celja.

Oficir je spraševal, tovarišica pa je tipkala

Začeli so nas zasliševati. Po deset so nas odgnali do okenca k baraki uprave. Pristopali smo k okencu in oficir je spraševal, tovarišica pa je tipkala na stroj. Pri enem oknu je bila strojepiska iz Pijave Gorice, Škrjanc, po domače Slajčeva. Po zaslišanju so nas odgnali v barake. Pozneje smo zvedeli, da smo dani v oddelke A, B in C. Kot mladoletnik sem bil dan v oddelek A. V naši baraki smo se dobili štirje poznani in sicer, Anton Boh, Stane Škrjanc, Stane Novak in jaz. Drugi ali tretji dan od prihoda v taborišče smo prvič šli k obedu. V jedilnici je bilo že vse pripravljeno. Postavili smo se pred odprto konzervo, v kateri je bilo do polovice kuhanega sladkega zelja. Tega si lahko pobral z roko, vodo pa spil. Jaz sem rad pojedel čeprav ni bilo najbolj okusno, saj je bil to po petih ali šestih dneh prvi obrok hrane.

Če nas ne bi izpustili, bi onemogli in pomrli od stradanja

Ves ta čas sem bil tudi brez vode. Taka in podobna hrana je bila še par dni enkrat dnevno. Kasneje smo dobivali hrano trikrat dnevno. Zjutraj grenka črna kava ali čaj, za kosilo in večerjo pa je bilo skuhano zelje, repno perje, pesino perje, posušen krompir, grah in podobno. Te hrane je bilo v nemški ali italijanski porciji do prvih netkov. Gostega je bilo morda za štiri žlice in si bil lahko kar zadovoljen. Če kava ali čaj nista bila precejena, je bilo še boljše, si vsaj kaj gostega zaužil. Nam mladoletnim so dajali pet do deset gramov kruha, to nas je tudi obdržalo, da smo zdržali nekako dobra dva meseca. Sicer smo imeli pred seboj le še deset ali dvajset dni življenja. Če nas ne bi izpustili, bi onemogli in pomrli od stradanja in nas ne bi bilo treba streljati.

Konec v: Franc Doblekar, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje [2]