Nadaljevanje iz: Franc Doblekar, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje [1]

Če si se naglo dvignil, se ti je stemnilo pred očmi in si padel na tla

Razsajati je začel tifus. V vsaki sobi je bil eden od fantov zadolžen, da nas je imel popisane. Vsako jutro smo morali biti navzoči pri dviganju zastave z zvezdo, prav tako zvečer pri spuščanju. Podnevi smo morali biti na prostoru med barako A in B. Kar naprej so nas klicali po priimkih. Spomnim se, da sva bila v taborišču dva Franca Doblekarja. Eden rojen 1928 leta, jaz pa leta 1930. Nikoli se nisva dobila, da bi se seznanila. Poklicali so tudi majorja Kunstlja in Vinka Levstika, ki pa sta ušla iz kolone skozi Hudo luknjo.

Mladoletne so tudi fotografirali s številko na prsih od spredaj in s strani. Vzeli so nam prstne odtise. Svoje številke si nisem zapomnil. Po prostoru smo morali korakati z maršem in prepevati domobranske in narodne pesmi. Štajerski partizani so rekli, boste pojali, dajte pojat. Ko so hodili s seznami, so nas hkrati ogledovali, če bi kdo koga poznal. Ko so vstopali v sobo, je sobni starešina zavpil: »Mirno!« Ker si se naglo dvignil, se ti je stemnilo pred očmi in si padel na tla ali treščil v steno.

Na veliko potrebo sem šel šele po skoraj dveh mesecih in pol

Prve dni niso nikogar spustili na stranišče. Posode za opravljanje potrebe niso dali, tako je bilo zunaj vse ponesnaženo. Ko so začeli iztrebki smrdeti tudi partizanom, so nas s spremstvom spuščali na stranišče. To je bilo pod cesto na mali strmini. Enkrat samkrat sem šel tja. Ker blata nisem in nisem mogel spraviti iz sebe, me je partizan jezno nagnal nazaj. Hitro sem si potegnil hlače gor in pri vodi napravil par požirkov. Kakec se je okrušil od zadnjice in v taborišču nisem šel več na blato. Zapečeno blato sem spravil iz sebe šele doma. Da ne bi imeli z nami preveč dela so vsaki baraki dali svinjski kotel in v to posodo se je opravljala velika in mala potreba. V tej kibli se je nabralo malo urina po katerem so plavali temni kakci. Ubogi pa so bili tisti, ki so imeli drisko in je z njih šla tudi kri. Danes mi ne verjamejo, da sem šel na veliko potrebo šele po skoraj dveh mesecih in pol. Da ni mogoče. Mogoče pa je tudi to, da sem bil od 29. maja do 8. avgusta 1945 deležen vode samo takrat, ko sem šel na stranišče, ko sem na hitro naredil par požirkov.

Na Teharjah jih je ubil več kot sto

Na Teharjah sem videl našega vojnega kurata, sedel je na mali strmini pri baraki jedilnice. Prav on je molil za srečno pot. Prišli smo srečno do Teharij. S poznanimi oficirji so še posebej grdo ravnali. Zaprte so imeli v okroglem bunkerju v kleti pod barako uprave. Iz naše barake se je videlo, ko so hodili na »obisk« v te prostore. Slišalo se je tope udarce. Videli smo, ko so prišli iz teh prostorov z lambarji, jih napolnili z vodo in jih odnesli. Gotovo so vodo polivali po pretepenih, da so jih spravili k zavesti, da so lahko nadaljevali s pretepanjem. Tam je bila zaprta tudi trojica, ki je bila umorjena zaradi prilaščenih konzerv in cvibaha iz domobranskih nahrbtnikov, ki smo jih dobili od Angležev pred odhodom nazaj.

Da so bili tam zaprti in ustreljeni, je znano skoraj vsem od zaprtih mladoletnikov. Gotovo pa jim ni znano, da je bil prostovoljec za streljanje teh fantov doma z Dolenjske, po priimku Blažič. Po odhodu iz vojske je bil varnostnik, stanoval pa je na Prulah. Svojemu kolegu v službi je izjavil, da jih je na Teharjah ubil več kot sto. Smrtna obsodba je bila obešena na oglasni deski na hodniku barake A, podpisna s priimkom Jože Škulj in Koritnik.

Pustili so ga, da je izkrvavel

Na oddelku B sem poznal Antona Podržaja, Tineta Kocmana, na C pa Janeza Dremlja. Od civilov sem poznal Franceta Mustarja, videl sem ga sedeti še z drugimi civili, ko so čakali na zaslišanje in so morali peti: Ko sveta maša mine ta prva ven leti, ko fantiča zagleda pa se mu nasmeji, Preljubi moj, pa če sva kaj pa za liter vina daj. Franceta Mustarja so spustili iz zapora domov. Prve dneve so deportirali meni poznanega Franceta Jeršina. Ko so ga poklicali, se je poslavljal in rekel: »Adijo fantje, gremo v smrt.«

Ne smem pozabiti na ubogega mladega Špacapana. Ko je umiral so ga uši zapuščale. Izgovarjal je čudne izraze, gotovo se mu je mešalo. Dobil je udarce po glavi. Posamezni partizani so prišli pred okno sobe in se norčevali, kaj laja, kaj cevka. Fantje prostovoljci za čiščenje partizanskih barak, javilo se jih je preveč, zato je stražar ustrelil najprej v zrak, nato v tla. Krogla je priletela v betonske stopnice in se odbila v nogo mladega fanta. Odnesli so ga v sobo za bolnike in ranjence. Pustili so ga, da je izkrvavel. Domobranec iz oddelka C je imel prestreljeno roko nad komolcem, držala se je samo na koži. Njega so obstrelili, ko je pobegnilo nekaj domobrancev iz oddelka C. Tudi on je bil v sobi za ranjence in je izkrvavel.

Na prostoru oddelka C je bil več kot sodni dan

Tudi med domobranci so bili taki, ki so izdali kolege, da so sami preživeli. Nekega dne me je mladi domobranec nagovarjal naj poslušam kaj se fantje pogovarjajo in če kritizirajo čez partizane in hrano. Naj poslušam in naj mu javim. Tako bi dobil boljšo hrano. Jaz sem molčal, čeprav je bila ponudba hrane privlačna. Tega fanta nisem več videl. Gotovo vsi veste, kako je mlad domobranec kazal po domobrancih kdo je oficir.

Zaslišali so me dvakrat. Paziti sem moral, da sem povedal vedno isto. Neko noč so močno streljali. Sam pri sebi sem mislil, da so nas prišli rešit četniki. Zaman se je zanesti na četnike in tako zaželene Angleže. Naslednje jutro nas niso klicali k dviganju zastave in tudi zajtrka ni bilo. Na prostoru oddelka C je bil več kot sodni dan. Pretepanje, zmerjanje, psovke. Delali so, kar si je kdo zmislil. Naša baraka je bila bolj oddaljena od tega prostora. Vmes je bila še baraka B, tako nismo dobro videli, kaj vse so počeli z ubogimi možmi. Civilisti in iz barake B so gotovo več videli in bi vedeli povedati o mučenju. Šele proti večeru so ti mučeniki šli po obrok hrane. Šli so mimo naše barake. Bili so umazani, po obrazu so imeli rane in podplutbe. Oddeljeni so bili na oddelek C z namenom, da jih bodo odpeljali že prve dni in noči. Ker so se na zaslišanju izdajali pod drugim imenom, so tako ostali še naslednje tri tedne v taborišču in na prostoru, posutem s šodrom, pod milim nebom, na soncu in dežju. Ko je iz tega prostora ušlo enajst mož, se od tedaj naprej niso hoteli več ukvarjati z njihovimi imeni.

Tri večere zaporedoma so jih odvažali

Kmalu po pobegu enajsterice so proti večeru pridrveli tovornjaki pri vhodu mimo naše barake in v krožni smeri proti izhodu. Ko so natovarjali starejše, so prišli s seznamom tudi v barako B in A. Iz naše sobe so vzeli fanta, imena se ne spomnim. Vem, da je bil doma iz Mlačevega pri Grosuplju. Bil je lep fant, svetlih las in visoke postave. Vezali so jih z žico po dva skupaj z rokami na hrbtu. Na tovornjak so šli po položeni deski ali podobnem. Tri večere zaporedoma so jih odvažali. Naj povem tudi, da so fantje iz oddelka C dobivali nekaj hrane le dvakrat na dan. Prav gotovo ni bila nič boljša od naše, količinsko pa manj. Kruha sploh niso videli.

Kmalu, ko so vse z oddelka C odpeljali, so se pojavili v spodnjih treh barakah civilisti, možje, ženske in otroci. Prišli so veliko pozneje kot mi in tudi prej odšli. Kam so šli? V smrt? Rečeno je bilo, da so štajerski Nemci. Ti so kdaj pa kdaj dobili kakšen paket. Te so partizani pregledali, kruh razrezali, da se ne bi kaj tihotapilo. Kdaj pa kdaj so vrgli čez žico k nam kakšen košček kruha. Skočili smo kot psi na kost. To je bilo tisto, kar so napovedovali in peli. »Iz naše gostije jim bomo vrgli pomije.«

Spominska slovesnost na območju nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, ob prvem, lesenem križu, 31. maja 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Umili smo se, da ne bi bili preveč grozni

Mladoletne so začeli klicati na sojenje. Jaz nisem bil sojen, ker je prej prišla pomilostitev. Nesojene so nas dali v barako B. Tam so bile stenice, ki so še hujše kakor uši. Nekega dopoldneva je prišel k nam partizan. Tega oficirja sem videl prvič. Začel nas je zbirati, mlajše od šestnajst let stare. Zbralo se nas je kakšnih sedem. Povedal je, da nas je Tito pomilostil in da gremo domov. Poslal nas je po porcije. Jaz je nisem imel. Vedel sem, da je ena v B baraki. Šel sem po njo. Bila je prašna, na dnu je bila prisušena stenica. Z roko sem obrisal prah, z nohtom oddrgnil stran stenico in dobil sem polno porcijo tekoče hrane. Odgnal nas je v spodnje prazne barake, kjer smo se umili, da ne bi bili preveč grozni. Mene so ostrigli na balin, tako sem bil še bolj grozen. Pokazala se je bleda, garjava glava. Od tam smo videli, da pri A baraki že stojijo mladoletniki. Dajali so jim hlebčke kruha in listke. Tudi mi smo se jim pridružili. Dobili smo kruh in odpustnice za domov.

Do Ljubljane nas je spremljalo nekaj partizanov. Ko smo šli od taborišča do železniške postaje Celje, so bila ob cesti drevesa in pod njimi odpadli plodovi. Hotel sem pobrati jabolko, a mi ni uspelo. Z roko sem vedno zagrabil mimo. V Celju smo čakali na vlak s tovornimi vagoni. Med tem časom sem videl nekaj naših fantov, ki so imeli v rokah buče in so jih jedli. Ko sem jih vprašal, kje so jih dobili, so mi rekli, da zadaj za progo. Lezel sem pod vagoni, da bi prišel za postajo. Buč nisem dobil, le glavo sem si namazal od umazanih mastnih vagonov.

Naj se držim skupine, da me ne bo kdo odgnal in si me privoščil

Za postajo je stal partizan, verjetno stražar. Vprašal me je kaj iščem tam. Posvaril me je in svetoval naj se držim skupine, da me ne bo kdo odgnal in si me privoščil. To mi je dalo misliti. Še vedno sem bil premalo izkušen in sem mislil, da če imam odpustnico, da sem varen in mi nihče ne bo storil kaj zlega. Do Ljubljane smo se peljali v živinskem vagonu, od tam naprej pa v potniškem vlaku. Na vlaku si pokazal odpustnico. S Stanetom Novakom sva se peljala do Grosupljega. Tone Boh je izstopil v Šmarju Sap, Stane Škrjanc je še nekaj časa ostal v taborišču. Stane je bil na Teharjah že sojen zato so ga obdržali še teden dni. S Stanetom Novakom sva šla domov čez vas Brezje. Ustavila sva se pri njegovi teti, a je ni bilo doma. Stane je zagotavljal, da nama bo skuhala ajdovih žgancev. Žgancev ni bilo, le pobalini so se z naju norčevali, da sva bila belčka. Postala sva bolj pozorna.

K nam bi prišel in bi te ščitili

Šla sva čez Brezovsko hosto in prišla do Ponove vasi. Nahrbtnike sva spravila v koruzi. Stane je bil že skoraj doma, jaz pa sem nadaljeval pot proti Mali vasi kar povprek čez travnike. Ko sem šel čez travnik Farjevci je Štrubljev fant nekaj zavpil. Nisem ga razumel. Šel sem pod Malo vasjo, nato čez brv potoka Novi graben, moral sem na cesto. Prišel sem do Št. Jurija. Pri potoku je neka mama prala perilo. Pozdravil sem jo: »Dober dan.« Odzdravila je: »Dober dan.« »Joj, kakšen revež pa si!« »Kje si pa bil?« »Zakaj si bežal?« »K nam bi prišel in bi te ščitili.« Jaz sem le hvalil, kako je bilo, da smo peli. Kaj več se ji nisem upal povedati. Po petinštiridesetih letih sem izvedel, da je prav ista mama rekla, zakaj me niso ubili, ko so me že imeli.

Zastokal sem, da me boli, naj me ne stiska tako zelo

Prišel sem domov. Mama je mislila, da vidi prikazen. Objela sva se in jokala. Poklicala je ata. Stisnil me je k sebi. Zastokal sem, da me boli, naj me ne stiska tako zelo. Mama je pogrela vodo in me celega umila kot dojenčka. Bil sem ves ušiv in garjav. Dala mi je prepečenca, skuhala šato. Pazila je, da se ne bi preveč najedel. V podstrešni sobi sem zaspal. Mama me je večkrat prišla pogledat.

Ko me je enkrat spet prišla pogledal sem jo vprašal: »Kdo si ti za ena baba?« Nisem je spoznal, bledlo se mi je. Na Teharjah je razsajal tifus in sem ga tudi jaz dobil. Sestra Angela je šla do zdravnika Podkoritnika. Povedala mu je kako je z menoj in da sem prišel iz zapora. Brez odrekanja ji je dal napotnico za bolnico. Tone Trontelj me je peljal v Grosuplje na železniško postajo. Iz gneče se je oglasil škodoželjni fant. Posmehujoče je rekel: »Pozdravi s Koroškega.« S sestro sem šel na vlak. Fant, ki me je pozdravil, je povpraševal v katerem vagonu sem. Mlada gospodična, ki me je poznala, mu je rekla, da sem v istem kupeju kot ona. I. A. ji je rekel: »Povej mu, da ga bomo za jajca obesili.« Gospodična je ponovila, kar je slišala. Jaz sem molčal, ker me je bilo strah. Moja sestra ji je odgovorila. »Škoda, ker si tako mlada pa tako grdo govoriš.« Ta domišljavi fant je zdaj upokojeni gospod. Bivši omladinac, tovariš in večkratni predsednik.

Poleg tifusa sem imel še garje

S sestro sva prišla v bolnico. Bil sem na infekcijskem oddelku v splošni bolnišnici. Bolnikov za tifus in meningitis je bilo veliko, tako da sva kar dva bolnika ležala na eni postelji. Neko jutro so nas odpeljali na odprtih tovornjakih v Japljevo ulico v infekcijsko bolnišnico. Ko smo prišli, postelje niso bile pripravljene, šele proti večeru smo lahko legli. Poleg tifusa sem imel še garje, zato so me mazali z mastjo proti garjam. Po treh dneh mazanja s to mastjo sem se moral skopati. Umival sem se v stranišču. Stekla v oknih so bila razbita. Prav gotovo sem se prehladil, če ne pri umivanju pa pri prevozu iz splošna bolnišnice v Japljevo bolnico. Bolnikov z visoko temperaturo na odprtih tovornjakih niso žalovali, saj smo bili vsi iz zaporov. Če kakšen umre, nič za to. Bolezen je napredovala. Tifus mi je pustil posledice na ledvicah. V bolnišnici so takrat še stregle nune. Vedele so, da sem slab in so mi poslale duhovnika, ki me je spovedal in obhajal. Po odhodu duhovnika se je sosed bolnik ponorčeval. »Kaj ti je far dal?« Molčal sem.

Bili smo zaznamovani

Obiski na tem oddelku niso bili dovoljeni. Ko me je obiskala sestra, sem smel samo do okna, da sva se videla le za kratek hip. Zdravje se mi je izboljšalo po šestih tednih in sem šel domov. Doma sem si počasi opomogel. Zadrževal sem se doma. K maši sem upal le skupaj z očetom, da sem se čutil bolj varnega. Vedno so prežali, kje bi me dobili na samem, da bi se me privoščili. Na veselici v Boštanju se je spravilo na mene kar pet gangsterjev iz okraja Grosuplje, občinski uslužbenci. S pretepanjem je začel Cestarjev Cirilček. Pristopili so še štirje tovariši. Na srečo sem jim ušel. Ne bom opisoval, kakšne krivice so se dogajale meni in naši celotni družini. Bili smo zaznamovani. Škodovati deset klafter v zemljo, sedem rodov zaznamovanih, iz naše gostije vam bomo vrgli pomije, iz belčkov bo golaž. To je bil plan revolucionarjev, in uspelo jim je.

To je opis mojega doživetja, odhod na Koroško, vračanje v roke osvoboditeljev, vračanje iz taborišča domov, na poti v bolnico, bolezen, okrevanje. Umrli so zaman. Št. Jurij, 26. januar 1999.