Nadaljevanje iz: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, Begunje pri Cerknici, taborišče Vetrinj [1]

Fanči Bonač Žarnič: Proti koncu maja se je /v taborišču Vetrinj/ začelo govoriti, da bomo odšli v Italijo. Bili smo zelo veseli. Toda tiste dni je neki Anglež, mislim, da je bil radiotelegrafist, ki nas je opazoval z otroki, hotel nekaj povedati. Seveda ga nismo razumeli. Tisti dan, preden so nas poslali nazaj, nam je z rokami dopovedoval, da ne iti tja. Mi ga seveda nismo razumeli, ker niti nismo hoteli razumeti. Bilo mu je hudo, bober fant je bil.

Vetrinj, spominska plošča Valentinu Meršolu na Marijinem oltarju samostanske cerkve. FOTO: Ivo Žajdela

Sošolka iz Nove vasi je imela hudo grižo in je v taborišču umrla

Spominjam se tudi dne, preden smo šli. Ne vem ali dva ali tri dni prej, ko se je pojavil pred prostorom pred prostorom, kjer je bila naša vlada, oficir Mandić. Bil je obmejni jugoslovanski oficir. Stanoval v Logatcu in je bil velik prijatelj brata Toneta. Tudi nas je včasih obiskal v Begunjah. Bil je po komolcih in kolenih ves raztrgan. On je govoril, da vračajo domobrance v Slovenijo. Nobeden mu ni verjel in odpeljali so ga, češ, da dela zmedo. Nisem mogla govoriti z njim, niti ga nisem kasneje videla. Preden smo šli 30. maja na tovornjake, sem se šla poslovit od tistih, ki so še ostale. Sošolka iz Nove vasi je imela hudo grižo in je v taborišču umrla. To sem izvedela več let kasneje.

Ob straneh tovornjakov so nas na motorjih spremljali angleški vojaki

Pripomnit moram, da je brat Toni odšel prej iz Vetrinja, kot mi s Francetom. Rekel je, da bo pripravil prostor v Italiji, da se bomo dobro počutile. Kolikor vem, je bil vrnjen preko Jesenic nazaj. Kje je bil ubit, kaj je pretrpel, ne vemo. Nobeden nič ne ve o njem, ali noče povedati. Takoj, ko sem se vrnila domov iz zapora, sem slišala o neki mesnici, kjer so ga mučili. Tedaj nisem še ničesar vedela o grozodejstvih v Logatcu. Torej, jaz bi rekla, da je to resnica. Kjer se je to dogajalo, je bil moj brat prej, ko je bil še v Logatcu, na hrani. Torej, zjutraj, nesrečnega 30. maja 1945, so nas nabasali na tovornjake in nas odpeljali. Bili smo skupaj mami, sestra in še drugi civili in domobranci. Ob straneh tovornjakov so nas na motorjih spremljali angleški vojaki. Pazili so, da nebi kdo ušel. Vozili so nas po stranskih poteh, da naši, ki so imeli zemljevide, niso točno vedeli poti, le smer se jim ni zdela prava. No mislili so, da nas peljejo po drugem načrtu. Preden smo prišli do Pliberka je bilo že veliko razburjenja in strahu.

Vetrinj, spominska plošča beguncem v prezbiteriju samostanske cerkve. V času komunizma v Sloveniji so jo skrili dvakrat, v prezbiterij, in še z latinsko pisavo. FOTO: Ivo Žajdela

Prepirali so se, tedaj je Anglež strgal neke papirje

Tovornjaki so se ustavili pred poljem ob železniški postaji. Malo dalje od nje, tako, da se ta ni videla. Izkrcali smo se, in sicer, domobranci na polje, ki je bilo že pomendrano. Nekateri so bili gotovo tu že pred nami. Civili pa na drugo stran poti, pri neki hiši. Bili smo vsi zaprepadeni. Šla sem proti hiši in vprašala žensko za stranišče, ona pa je bila vsa nervozna in mi rekla, da nas pošiljajo nazaj in da naj ostanem pri njej, da me bo skrila. Rekla sem, da imam tu še sestro in mami ter brata, in da jih ne morem pustiti. Tekla sem med svoje in jim povedala kaj sem izvedela. Spomnim sem, da je tedaj bil med domobranci tudi Vuk /Rupnik/ in je angleškim oficirjem kazal neke papirje. Bila je tam tudi njegova žena. Prepirali so se. Tedaj je Anglež strgal neke papirje. Vojni kurat nam je rekel naj pokleknemo in nam je dal vesoljno odvezo. Fantje so se organizirali v čete, oficirji so si trgali oznake in tako mirno odkorakali na kolodvor, kjer so jih strpali v tovorne živinske vagone.

Imela sem občutek, da drvimo brez vlakovodje v smrt

Za njimi smo bile na vrsti me s civili. Ko so zaprli za nami vrata, smo bili tako tesno nagneteni, da smo lahko le stali ali čepeli. Me tri smo se obrnile ena proti drugi ter si tako pripravile malo več mesta. Tako, da je lahko ena čepela in drugi dve stali. Spali nismo celo noč. Vlak je drvel. Nikjer se ni ustavil, imela sem občutek, da drvimo brez vlakovodje v smrt. Ljudje so šli kar tako tam na potrebo in zato je zelo smrdelo. Končno smo se ponoči ustavili. Vrata so se odprla in prišli so partizani, ropat. Davaj sat! Dali smo jim zlate verižice in drugi nekaj drugega. Prosila sem partizana če grem lahko ven in mi je dovolil. Tedaj bi lahko morda ušla med kolesi vlaka na drugo stran. Ampak, zaradi mojih nisem hotela. Ko sem vstopila nazaj na vlak, so se vrata zaprla in zopet smo drveli naprej. Zjutraj smo se ustavili na Celjski postaji.

Brat je prosil mamo naj poskrbi za njegove otroke

Morali smo iz vagonov. Vsi utrujeni, neprespani. Tam sem se srečala z bratom Francetom, in ko mi je padel nahrbtnik iz rok, mi ga je hotel pobrati. Pa ga je partizan s kopitom češ, naj sama to stori. Brat je prosil mami, če bomo ostale žive, naj pozdravi in poskrbi za njegove otroke. Bil je gotov, da ga bodo ubili. Zgnali so nas k poti, ob kateri je bila živa meja. Tam so že bili domobranci. Partizani so jih prisilili, da so se tepli med seboj. Ker se pa niso hoteli, so jim grozili s pištolami. Kruto je bilo gledati te izmučene trpine, ki so se udarjali eni z drugimi z besedami. Daj me. Daj me. Še. Tedaj pa se je eden od partizanov na konju zagnal preko teh revežev. Zamižala sem. Ne vem kaj je bilo potem.

Vsakega, ki je omagal, so ustrelili. Kar tam na cesti.

Nato so nas uvrstili v procesijo. In utrujeni, umazani, ponižani smo šli proti Celju. Kričali so, da moramo poljubljati to slovensko zemljo, ki smo jo izdali. Koliko trpljenja in muke smo doživljali. To samo Bog ve. Pred nami so šle neka gospa iz Vrhnike s staro mamo. Nosile so tiste cule, od njih pa je kapljalo blato in voda. Opotekale so se. Videla sem ubogega očeta Opeka, ki sta ga dva nosila. Pod pazduho sta ga držala. Pa še sama sta komaj zdržala. Vsakega, ki je omagal, so ustrelili. Kar tam na cesti.

Partizani so nas ves čas zasmehovali in vpili na nas

Srečevali smo belo oblečene deklice, ki so nas z začudenjem in usmiljenjem gledale. Bilo je sveto rešnje telo. Torej dve procesiji. Bili smo prvi transport, ki je prišel v Celje. Šli smo v hrib in po nekem zavoju smo se ustavili. Partizani so nas ves čas zasmehovali in vpili na nas. Za menoj je šel oficir Ice Rihar. Partizan je stopil k njemu in mu očital, češ, če bi bil pri nas ti, tega nebi bilo treba prenašati. Poznal ga je. Ice si je moral sleči hlače, čevlje, partizan pa mu je iz nahrbtnika pobral vse kar je imel vrednega. Ice mi je dal znamenje naj ga ne gledam. Bilo mu je težko tako ponižanemu. Zopet smo se pomaknili naprej. Na njivo ob cesti sem vrgla uro in zapestnico. Prej sem pokvarila zaponko, nato pa uro strla.

Bilo je tako strahotno tiho. Samo streli so se slišali.

Prišli smo na prostor pred vhodom v taborišče. Tu smo morali počakati in se ustaviti, ker so druge počasi trpali v ta logor. Ker sem imela v perilu skrit diamantni prstan z rubini, sem ga ob nekem grmu pri potoku nataknila na prst, ker sem se bala, da me bodo preiskali in zato ubili, če bi kaj našli.

Tedaj so naenkrat planili domobranci v vrste in skušali pobegniti niz breg. Seveda so takoj streljali nanje in ne vem točno ali so koga ubili, vem pa, da so jih nekaj prignali nazaj.

Prišli smo na vrsto, da vstopimo v taborišče. Bilo je tako strahotno tiho. Samo streli so se slišali. Taborišče je bilo popolnoma prazno. Le velik kup nahrbtnikov je stal ob vhodu. V kaki baraki se je pokazal kak obraz. Bili so kočevski Nemci. Domobrancev pa nikjer nič. Prepričana sem bila, da so vse postrelili. Jokala sem. A nato je že drugič nastopila praznina v moji notranjosti. Ničesar več se nisem bala.

Stopil je k moji mami in rekel: Te ni sram, ko si vzgojila take otroke.

Postavili so nas v vrsto in tedaj sem zagledala oficirja partizanov, ki sem ga poznala, ko sva se srečevala na poti v šolo, kot civila. Nekoč je hotel, da se sestaneva. Jaz sem ga zavrnila. Bil je zelo užaljen, zato tudi ne vem njegovega imena. Zdaj je stopil k moji mami in rekel: Te ni sram, ko si vzgojila take otroke. Jaz pa njemu brez strahu: Če imaš kaj z menoj, tu sem. Pusti mojo mamico pri miru. Obrnil se je in odšel.

Začeli so pobirati zlato in ker smo ga imele precej, smo prosile, da bi še katera druga vzela in dala namesto nas zlato partizanom. Vse so se bale. Mami je imela zašito v obleko večino nakita in cekinov. Nekaj malih zaponk in prstanov sem vrgla na tla in s peskom pokrila. Veliko zlato verigo, ki jo je mami včasih nosila z zlato uro za pasom, si je poznani oficir zavezal kot cof na pištolo.

Pobrali so nam vse. Le sestra je papanov veliki diamantni prstan obdržala in ga kasneje vrgla v stranišče. Mamici so slučajno ostali v robu krila dva cekina, v žepu plašča verižica z dvema pravima biseroma, ter obesek z njenim in papanovim portretom. To je bilo vse. Potem smo morale iz nahrbtnikov dati na kup svoje stvari in hrano, ki smo jo prinesli s seboj.

Takrat sem brata videla zadnjikrat

Mami je vzel partizan čevlje, v katerih so najlažje hodili, in jih vrgel na kup. Zagnala sem se na vrh kupa in jih pobrala. Partizan mi ni nič naredil. Skrivaj smo tudi nazaj v torbe skrile nekaj cviboka in mami tudi nekaj masti.

Postavili so nas nazaj v vrsto in morale smo na zaslišanje. Mami so nas poučili. Recita samo to, da smo mi bežali pred vojno. Ko smo prišle na vrsto, smo povedale rojstne podatke, ime, ter rekle, kar so nas mami naučili. Po tem zaslišanju so nas gnali do barake, v kateri smo potem bile ves čas. Pred barako smo stale, ko so po poti prignali domobrance. Med njimi tudi brata Franceta. Odpiral je usta in kazal v odprtino. Mislila sem, da je lačen in mu v robec zavezala nekaj piškotov in mu vrgla. Partizan je to videl, prestregel in vrgel nazaj. Ko se je obrnil, sem zopet vrgla. Tedaj je to pobral in zakričal, da me bo ustrelil, če še enkrat ponovim. Takrat sem brata videla zadnjikrat, in bojim se, da ni bil lačen, ampak so mu iztrgali jezik. Domobranci so bili vsi krvavi, pretepeni, razcapani.

Šle smo v umivalnico, kjer je bilo vse krvavo

Nato smo šle tudi me za njimi v umivalnico, kjer je bilo vse krvavo. Domobrancev pa nikjer. Tu je mlad partizan kazal dekletom umazano sliko, in če jo je kakšna pogledala, je dobila cigarete.

Najprej smo bile me tri same v eni sobici z mamico. Nasproti te sobice je bil prostor, kjer so bili nagnani domobranci. K nam v sobo je prišel poznani oficir. Grozil nam je z žilavko. Mami pa so naju hoteli obraniti. Nato nas je odgnal v skupno sobo, kjer je bilo dosti poznanih. Zelo smo bile srečne. Mamica in jaz sva pretihotapili nekaj piškotov, cviboka in nekaj masti s seboj. Prve dni nismo dobili ničesar za jesti, pa so nam mami vsem v sobi delili od tega kar smo pretihotapile. Vsaki po malo, da bi prestale lakoto.

Prvotni križ na območju taborišča na Teharjah, pred ureditvijo spominskega parka. FOTO: Mitja Ferenc

Reve so odgnali in nikdar več jih nismo videli

Jože Meden še zdaj ne more pozabiti, kako so mu mami rešili življenje, kakor on reče, ko so mu dali nekaj za pojesti. Bile pa so nekatere, ki so si ponoči delile svojo hrano, a podnevi jemali še od mamice. Ko smo to zvedele, nam je bilo zelo hudo zaradi njihove sebičnosti.

Neke noči so nas nagnali v temen hodnik. Le lučko je imel tisti, ki je začel klicati naša imena. Tedaj je bilo odbranih tudi nekaj iz naše sobe. Posebej se spominjam štirih sestra Opekovih, ki so v sobi spale na tleh poleg mene. Reve so odgnali in nikdar več jih nismo videle. Vse njihove stvari so ostale v sobi. Ena od njih je razdirala deko in pletla iz teh niti brezrokavnik za svojega brata. Igle je naredila kar iz žic iz dežnika. Ta brezrokavnik sem jaz dopletla in ga preko naših zapornikov poslala Poldetu Legatu za žico. Noči so bile hladne in prav mu je prišel.

Malo preden so ga odgnali ubit, mi je Popi napisal pismo

Popi /Leopold/ Legat je kmalu zbolel od griže in je popolnoma otopel, so pripovedovali tisti, katerih okno je gledalo na zagrajen prostor z domobranci. To je bila soba, kjer smo bile me tri najprej zaprte in si je Popi najprej iskal prostor pod tem oknom, da smo se v začetku lahko gledali in kaj z znaki pogovarjali.

Malo preden so ga odgnali ubit, mi je Popi napisal pismo, ki sem ga čez vse zapore prinesla domov. In ki ga še zdaj hranim. To je bilo malo pred sv. Alojzijem. Razbili so mu tudi očala in zapornice mi še zdaj povedo, kako zelo sem se takrat jokala. Par dni, eden ali dva po tem, so ga odgnali mimo naše barake ubit, bil je tedaj zelo izčrpan, kar vlekli so ga. Umrl je za straniščnimi barakami.

Bila sem zelo oslabela in dobila sem grižo

Bilo nam je zelo težko. Dobivale smo enkrat na dan jesti, neko vodo, v kateri je plavala zelenjava, pa tudi ogorki od cigaret in druga nesnaga. Dobili smo majhen košček črnega kruha, kot da je bil iz pepela. Poleg tega pa sem često dajala svoj obrok pod mrežo domobrancem, oni pa so mi vračali svojo prazno posodo. Me tri smo jedle dva obroka. Zato sem bila zelo oslabela in dobila grižo. Partizan Medved me je odgnal v ambulanto. Tam sem dobila zdravila, kot druge, ki od zaprtja niso mogle na stranišče. Mami mi tega zdravila niso pustili jemati.

Nadaljevanje v: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje, taborišče Šentvid [3]

1/3