Fanči Bonač Žarnič: V noči na 4. maj 1945 so prišli trkat na okno sobe. Ljudje z Rakeka. Med njimi je bil tudi Legat Popi. Hitro smo vzeli najnujnejše, mamica tudi zlato, katerega smo imeli kar precej, da bi v tujini lahko živele. Tudi cekini so bili. Odpravili smo se preko Pekla proti Borovnici. Domobranci so vozili s konji s seboj vojaško opremo, mislim, da tudi top. Ko smo prečkali hribe pri Peklu, smo zaslišali močno streljanje v smeri Cerknica in Rakek. Zato so fantje konje ustavili in s cunjami zavili kopita konj in kolesa voza. Pop je bil toliko izčrpan, da se je usedel na soro voza in se tako peljal. Proti jutru smo prišli v Borovnico, kjer so nam poznani skuhali čaj, ker pa je bil ta dan petek, prvi v maju, smo šli v cerkev.

Begunje pri Cerknici, cerkev sv. Jerneja. FOTO: Ivo Žajdela

Domobranci niso šli z nami, oni so šli svojo pot

Dopoldan smo se odpravili peš do Ljubljane. Hoteli smo iti na vlak, a se ta ni ustavil, temveč je prepoln, ljudje so kar viseli iz njega, peljal mimo nas. Bili smo zelo utrujeni. Domobranci niso šli z nami, oni so šli svojo pot. V eni hiši blizu Ljubljane so mi mamica dobili za popit kozarec vode, ker sem bila omagala. Tako smo prišli vsi utrujeni in ožuljeni do brata Vikota v Ljubljani, kjer smo se najedli in odpočili. S sestro sva popoldne obiskali družino Kobi in tam izvedeli, da bo naslednjega dne iz Frančiškanske, zdaj Nazorjeve ulice organiziran odhod iz Ljubljane. Ta večer smo spale v učilnici učiteljišča na Resljevi, da smo nato zjutraj skupaj z ostalimi begunci krenili proti Kranju.

Ožuljene noge sem komaj spravila v gojzarje

Mene so ponoči opikale stenice, tako da sem celo pot zelo trpela. Kmalu ven iz Ljubljane smo se ustavili pred neko vilo, nato pa nadaljevali pot do Kranja. Po poti sem srečala sošolke, spomnim se Zdešarjeve. V parku smo malo počivale. Šla sem do poznanih moje svakinje, a so bili zelo neprijazni. V parku se je ustavil avtomobil in nas hotel, mamico in dve sestri, peljati. Pa nismo šle, ker smo se bale in raje smo šle v skupini naprej. Tu, v parku, sem videla ruske begunce, oficirje v uniformah, in civile, ki so se peljali v kočijah in tudi hrvaške ali srbske begunce. Podali smo se naprej in zvečer prišli v Tržič. Tu smo prenočili na slami v halah tovarne čevljev. Bila sem obupno utrujena in zelo ožuljena. Zjutraj smo ponovno krenili na pot. Neki domobranec mi je prinesel modre salonarje, ki jih je nekje našel. Spravila sem jih v nahrbtnik, za vsak slučaj, a ožuljene noge sem komaj spravila v gojzarje. Obupno me je bolelo, ker so se žulji odprli. A obvez nismo imeli. Obuta sem bila pa v domače volnene nogavice. Šli smo proti Ljubelju.

Prišli smo do previsa, kjer se je sprožil nad nas plaz kamenja

Pripominjam, da smo bili mi eni od prvih skupin beguncev. Zvečer smo se ustavili v neki hiši pod Ljubeljem, ker so mamica poznali ljudi. Dali so nam večerjo, ajdove žgance in mleko, ter prenočišče. Mami so spali v hiši, midve s sestro pa s par drugimi v skednju. Zelo sem se bala, da nas ne bi dobili partizani. Mami so poznali te ljudi, ker so bili v graščini, kot dekle, pri graščakih vodili tam korespondenco in pošto. Zjutraj smo se napotile skozi predor proti Borovljam. Pri predoru mi je nekdo, mislim da nemški vojak, dal nekaj cviboka za cigarete. Za tunelom smo videle na vzpetini nad cesto ležati že vse nabreklo truplo. Prišli smo do previsa, kjer se je sprožil nad nas plaz kamenja. Strašno je bilo. Skakale smo od voza do voza ubežnikov in se krile pod in za njimi, da smo zdrave prešle to strahoto. Z nami so takrat bili tudi nekateri ljudje takratne nove slovenske vlade. Morali smo se ustaviti. Izvedeli smo, da so pred nami partizani pri Borovljah. Vladni ljudje so nam rekli, da od zdaj ne gremo več skupaj, pa naj se znajde vsak sam, kakor ve in zna. Oni so šli v hrib na levi strani poti. Mi, ostali, vsi preplašeni, nismo vedeli kam iti. Zmenili smo se, da gremo nazaj in počakamo domobrance.

Mislila sem, da ne bom nikoli prišla iz tega pekla

In zdaj se je začel križev pot. Eni ljudje naprej, eni nazaj, obenem pa tovornjaki in tanki polni Nemcev. Pred nami se je ustavil en tovornjak. Šli so iz njega neki uniformiranci. Gotovo vojaki. Kurat jim je dal odvezo in so odkorakali naprej. Mi pa po poti nazaj. Imeli smo smolo, da je bil predor natrpan s hrumečimi tigri, a mi pešci med njimi in vozmi. Mislila sem, da ne bom nikoli prišla iz tega pekla.

Pred predorom, preden smo šli vanj, je bilo zloženih kup vreč, iz katerih so se stresali trdi sadovi. Mamica so rekli: Punce to je kakav v zrnju, naberimo ga, ker nam bo gotovo še prišel prav. No, ko smo prišli srečno skozi predor, smo se naselili v hiši ob gradu, ker je bil grad takrat še zaklenjen. Mamica so bili tam kot doma. Šli so v kuhinjo, skuhali kakav, ki smo prej stolkli, in pili to brozgo. Zelo nas je poživilo.

Ne vem če se ve za te grobove

Ker so bile v dolini barake ujetnikov, ki so delali predor, prej popolnoma zapuščene, so nam mami svetovali naj gremo pogledat če je tam kaj hrane. Tekle smo iz brega in v barakah res našle krompir, posušen oluščen grah in drugo. To smo nesle v hišo in tam so mami za vse kuhali, kar so pač mogli. Vem, še regrat sem nabrala v bregu. Sol, kis in verjetno še kaj drugega je bilo ostalo v tej kuhinji, ker so Nemci vse to pustili in odšli.

Ko smo bili tu, se spomnim, kako so drugi begunci trumoma šli proti predoru. Videla sem sina profesorja Marjana Legata in dosti domačinov. Bilo je pa tudi streljanje in ubiti so bili v dolini domobranci, ki pa so jih zakopali v jarku nad cesto ob sv. Ani, z duhovnikom. Pred leti sem bila tam in v tem jarku je rasel bohoten lapuh in drugo zelenje. Ne vem če se ve za te grobove?

Ves hrib pred nami je bil poln majhnih ognjev

Dva dni (ali tri, ne spomnim se) smo bili tu pri sveti Ani. Nato smo morali naprej, ker so partizani pritiskali od Tržiča. Brat Franci, ki se je ustavil v gradu (on je bil domobranski intendant) me je hotel na vozu pretihotapiti skozi predor. Pa so Nemci preveč pazili, niso pustili civilov skozi. Zato smo se zmenili, da gremo mi čez gore in se dobimo na drugi strani. Bil je večer. Šli smo po stezi navzgor. Mamico je vzel domobranec na motor in jih odpeljal. Same s sestro in par ostalimi smo hiteli preko kamenja v temo in v nepoznano. Zelo me je bilo strah, še posebej to, če bom našla mamico. Čisto v temi smo prišli čez goro in tam so nas ob poti čakali mami.

Potem smo iskali prenočišče. Nobeden nas ni hotel sprejeti. V eni hiši so nas napotili pod hrib, kjer je bil nek previs čez majhno ravnico. Utrujene smo se tam nastanile. Ves hrib pred nami je bil poln majhnih ognjev, ki so jih zakurili domobranci in begunci in ob njih čepeli, se greli, klepetali in celo zapeli. Tega ne bom nikoli pozabila.

Imela je 64 let in vseskozi hodila peš za nami iz Begunj do Vetrinja

Drugo jutro smo se zbudile in, o Bog, ležale smo na samih kravjakih. Zato je bilo tako mehko in toplo, ker so tu privezovali živino po paši. Pojedle smo malo cviboka in se odpravile proti Vetrinju. Dobili smo se z bratom Francetom in tudi Toneta smo videle, ko so morali oddajati orožje takoj, ko so prišli čez Dravo. Brat Toni si je pridržal en revolver, kakor sem pozneje izvedela. Bili smo prav pri prvih. Bilo je le nekaj pušk in revolverjev. Zelo neradi so metali domobranci orožje od sebe.

Torej brat si je obdržal pištolo in čeprav so ga pregledali, to sem videla, niso ničesar več našli pri njem. Kam je skril, ne vem. Kasneje med potjo smo se pridružili Hočevar Gašetu, ki je bil komandant na ljubljanskem gradu. Dal je mamico na zapravljivček. Bili so zelo utrujeni, saj so imeli 64 let. In vseskozi so hodili peš za nami iz Begunj do Vetrinja.

Polje je bilo še skoraj prazno, ker smo prišli med prvimi

Tedaj smo srečali partizane, ki so šli proti Sloveniji in eden je nameril puško name. Zelo sem se ustrašila. Ustavili smo se na nekem polju pred Vetrinjem in od tam nekako v določenih skupinah šli na Vetrinjsko polje. Padel je že mrak. Polje je bilo še skoraj prazno, ker smo prišli med prvimi. Znašle smo se same tri sredi polja, brez vsake odeje ali ponjave. Poiskal nas je gospod Hočevar in nam priskrbel odeje in neke prekle ter nam skušal narediti šotor. Dal je tudi čevlje sestri Marjanci. Tedaj je prispel na polje tudi brat Franci, nas poiskal in odpeljal do neke šupe ali prazne drvarnice ob neki hiši, kamor smo nanesli seno in slamo, pokrili z vojaško plahto, ter si pripravili ležišče. Tu je stacionirala komanda z Riharjem Icetom. Bili smo z njim veliki prijatelji. Ležali smo kot sardine v dveh vrstah. Blizu nas je bilo skupno stranišče. Velik obup.

Umivat smo se hodili kar v potok, ki je tekel čez polje

Kopat, umivat smo se hodili, drugo jutro, in potem naslednje dneve, kar v potok, ki je tekel čez polje. Držali smo si drug drugemu stražo. Nekaj dni po tem so nam mami zboleli in mislili smo da bodo umrli. Tekla sem do drugega brata Toneta, ker je imel v svoji logaški enoti s seboj tudi zdravnike. Prosil je zdravnika, ki je sedel pred vozom ambulante, da bi šel pogledat mati, vendar ni hotel. Nato se je brat razjezil ter ga nekako prisilil, da je šel pogledat mami. Zelo slabo je bilo, okužila se je. No, po zdravilih je bilo potem malo bolje, zato smo hodili na stranišče v opatijo.

Obujali smo spomine na dom in načrtovali za naprej

Brat Tone je mami in nama kasneje priskrbel v enem izmed stolpičev v obzidju opatije prenočišče za ves čas, ko smo bile v Vetrinju. Tu je bila neka gospa, ki je imela dva otroka, fantka in ni vedela, kje je mož. Zelo nas je imela rada. Me smo ji pomagale kolikor smo mogle, ona pa je mamici dala jesti, spekla jim je celo jajce, ki sva ga skrivaj pojedle midve s sestro, ker mamica so bili bolni na žolču in niso smeli. Fantka sem vodila na sprehod in ju sploh pazila. Gospe pa sem v zahvalo dala salonke iz Tržiča. Ker sem bila učiteljica, so me vključili v poučevanje naših otrok. Imela sem zelo dober predmet, telovadbo in vzgojo. Večkrat so se angleški vojaki ustavljali na dvorišču opatije in nas opazovali. Me smo se učile tudi angleščine. Življenje je teklo še kar znosno. Obiskovali smo se, ko smo imeli čas, posebno proti večeru. Na zunanjem stopnišču našega stopnišča so se vsak večer zbrali naši poznani. Mami, sestre, brata Toni in Franci, gospod Hočevar, večkrat tudi gospod Ice, Popi in fantje iz Begunj, ter nekateri študentje. Bilo nas je kar precej. Obujali smo spomine na dom in načrtovali za naprej.

Pesem Vetrinje, ki mi jo je poklonil Popi Legat

Ob takem srečanju je nastala tudi pesem Vetrinje, ki mi jo je poklonil Popi Legat. Govorili smo o domu. Meni je postalo strašansko hudo, in da me ne bi videli jokati, sem stekla preko poti do grma. Ob njem je bila visoka trava in drevo. Naslonila sem se in zelo jokala. Tedaj je prišel Polde, me pogladil po glavi in tiho obstal ob meni. Preko vode je bil domobranski logor in trobilo je za večerjo. Drugi dan mi je izročil napisano pesem, na koščku papirja. In to, zame svetinja, sem nosila in skrivala po vseh zaporih, štirje so bili, in prinesla domov ter se bala komurkoli pokazati. V letu 1990 sem jo pokazala prijateljici Šekoranja, ki so me napotile v Pen klub in nato do gospoda Pibernika, ki jo je potem večkrat objavil. V Delu, Zvonu in knjigi Jutro pozabljenih. Druge pesmi, ki jih je napisal zame ob raznih prilikah, pa sem ob odhodu iz Begunj skrila, in ko sem se vrnila, našla neodkrite.

Pesnik Leopold Legat. Portret in nekaj pesmi je v knjigi Jutro pozabljenih (Mohorjeva Celje, 1991) objavil France Pibernik.

Pesnik Leopold Legat – umorili so ga na Teharjah 23. ali 24. junija 1945

Nadaljevanje v: Fanči Bonač Žarnič, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Teharje [2]

1/4