Ena najpomembnejših nalog, ki si jih je Študijski center za narodno spravo zastavil ob ustanovitvi jeseni 2005, je zbiranje in izdajanje dokumentov in pričevanj o posameznih oblikah nasilja, ki so jih nad pripadniki slovenskega naroda in drugih etničnih skupin v Sloveniji v 20. stoletju izvajali vsi trije totalitarizmi – fašizem, nacizem in komunizem.

Dokumenti in pričevanja o komunističnih zločinih

Prva leta so se na Študijskem centru za narodno spravo odločili za izdajanje posebne serije publikacij z naslovom Dokumenti in pričevanja, s katero so nadaljevali delo, ki ga je na tem področju pričel že raziskovalni del Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, iz katerega je ŠCNS tudi nastal. Omenjeni sektor je v dobrih dveh letih svojega delovanja izdal štiri zbornike dokumentov in pričevanj: Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958 in Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma.

Dokumenti o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji

Leta 2008 je ŠCNS izdal že peto knjigo z naslovom Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji – drugi del. V njej je dr. Milko Mikola zbral in objavil dokumente in pričevanje o koncentracijskih taboriščih v Šentvidu nad Ljubljano, v Škofji Loki in na Teharjah ter o taborišču za otroke Petriček pri Celju. Za taborišče Šentvid (skupaj s Kranjem in Škofjo Loko) je krajšo spremno besedo napisal dr. Mikola, zraven pa objavil sedemnajst dokumentov in pričevanj. O Teharjah in Petričku je besedilo prispevala Katja Skubic (gre za povzetek njene diplomske naloge); o razmerah na Teharjah govori devet dokumentov in pričevanj, pri Petričku pa 14.

Pričevanje Toneta Draba iz župnije Šentvid pri Stični

V knjigi je objavljena tudi pripoved Toneta Draba iz župnije Šentvid pri Stični, ki jo tu ponatiskujem, v njej pa sledimo domobrancu na poti z Dolenjske v Vetrinj, vrnitev, oznovsko mučilnico na Teharjah, in izpust domov, vse med majem in avgustom 1945.

Proti koncu leta 1944 so se razmere močno zaostrile, zlasti za mlade fante kakršen sem tedaj bil jaz. Zlate sredine ni, vsak za boj sposoben se mora nekomu pridružiti, v partizane ali k domobrancem, so dejali eni ali drugi. Kam se je kdo odločil pa se ni odločal samo zaradi neke ideološke pripadnosti. Številne žrtve na partizanski strani so marsikoga odvrnile, da bi se vključil v partizanske vrste, čeprav bi njegovemu socialnemu stanu bolj ustrezala 'pravičnejša družba', ki so jo na veliko propagirali partizanski komisarji na organiziranih sestankih po dolenjskih vaseh, Pozanimal sem se pri domobranski posadki v Stični. Če se nam pridružiš, te bom vključil v posadko, če pa te bo ujela mobilizacijski organ, te bodo poslali za par mesecev v Ljubljano, po končanem urjenju pa te bodo razporedili kamorkoli po potrebno, mi je razložil komandir 71. čete. Odločil sem se za prvo možnost in ostal v bližini doma.

Umik pred partizani

Po današnji analizi naj bi bilo to 8. maja 1945 ko je 71. četa že pozno popoldne krenila iz Stične. Bil sem na stražarskem mestu ob bunkerju na vrhu hriba Nograd nad Stično. Vodja desetine podnarednik Jamnik je obšel vsa stražarska mesta in povedal, naj zapustimo bunkerje in se zberemo pred šolo. Komandir čete Viktor Berlot nam je povedal, da se začasno umikamo. Kam in kaj to pomeni, jaz nisem razmišljal. Rad bi se še enkrat oglasil doma in se poslovil od svoje mame, bratov in sester, toda napovedan je bil takojšen odhod. Zalogo razstreliva, ki ga nismo mogli nesti s seboj, so znesli v manjšo kotanjo za šolo, opozorili so bližnje hiše, minerji pa so vse skupaj minirali. Še pred sončnim zahodom smo se podali na pot, za katero nismo vedeli kam nas bo pripeljala in kje se bo končala. Mimo Višnje Gore in Grosupljega je pohodna kolona prispela do Dolenjske ceste v Ljubljani ravno, ko se je pričelo daniti, tu je bil tudi odrejen počitek. Par ur sem zaspal na bližnji trati, potem pa sem se pozanimal, kje naj bi bil moj ata, za katerega sem vedel, da je v eni od postojank ob varnostnem obodu okoli Ljubljane. Ljubljanski domobranci so me usmerili v kak kilometer oddaljen bunker ob Ljubljanici, kjer je bil ata komandir desetine, ki je tu imela svoje stražarsko mesto.

Na Orlah ni bilo »odločilne bitke« za »osvoboditev« Ljubljane

Z atom sva sedela pred bunkerjem in se pogovarjala o različnih dogodkih zadnjih dni. Poslušala sva mnoge eksplozije granat, ki so se razletavale po gozdu okrog Orl. Partizani so streljali s topovi nekje iz smeri Turjaka. Danes to streljanje partizanski pisci opisujejo kot odločilno bitko za osvoboditev Ljubljane, v resnici pa tu ni bilo nobene bitke, nihče ni napadal, zato se tudi nikomur ni bilo treba braniti, le s topovi so nabijali ves dan. Ata mi je postregel tudi s kosilom, ki ga je skuhal kuhar, ki je sicer kuhal za celo posadko desetih ljudi. Popoldne sem si želel ogledati Ljubljano, tiste ulice, po katerih sem pred vojno najraje postopal in se pasel ob pogledu na kupe lepih stvari po izložbah na Starem in Mestnem trgu. Silno sem bi razočaran. Nekdanjega blišča osrednjih ulic v Ljubljani ni bilo. Vojna je izpraznila vse trgovine, nekoč bleščeče izložbe so bile zdaj prelepljene z papirnatimi trakovi, ki bi preprečili, da se drobci stekla ne bi ob morebitnem bombardiranju razletavali po okolici. Mnogo trgovin, ki so še imele pločevinaste rolete, so bile te potegnjene navzdol. Razočaran sem odšel na ljubljanski grad, tudi tja sem prej večkrat zahajal, tu pa je med odsotnostjo nastalo kar precejšnje pokopališče, kjer so bili pokopani padli domobranci.

Mlad in neizkušen se nisem zavedal, kako tragičen je takratni čas

Vrniti sem se moral na Dolenjsko cesto, od tod pa smo se z mrakom podali na nadaljevanje poti v neznano. Pod Grmado smo po železniškem mostu prečkali Savo in pot nadaljevali po njenem levem bregu. Še preden se je naredil dan, smo prispeli do Tržiča, kjer so se ustavile naša in številne druge kolone pešcev, voznikov konjskih vpreg, nemških avtomobilov, tankov in drugih vozil. Na pragu neke hiše sem zadremal in si nabral novih moči. Ves dan smo ostali v Tržiču. Dopoldne sem se razgledoval po okolici. Povsod je bilo polno razmetane razne vojaške opreme. Danes, ko to pišem, se ne spomnim, da bi si grenil življenje z mislijo kaj bo jutri, kam se bomo zatekli. Mlad in neizkušen se nisem zavedal, kako tragičen je takratni čas. Bil sem zvedav in hlepel po spoznavanju tujega sveta in podzavestno verjel, da imajo te skrbi na svoji rami drugi, to je moji predpostavljeni, ki so mi tudi do tedaj uravnavali tok in način življenja, skrbeli zame in mi odrejali kaj moram početi.

»Konzerva« za ustvarjanje umetne megle

Iz nekega kupa odvrženega vojaškega materiala sem potegnil nekaj podobnega kilogramski konzervi, seveda pobarvano z sivo vojaško barvo. Mlad Hrvat, ki se mi je približal in pričel pogovor, mi je rekel da čudna konzerva služi za ustvarjanje umetne megle. V glavo mi je šinilo, da bi zameglil tam kar precej globok kanjon reke, potegnil sem za nekak vzvod, kakor mi je ustaš svetoval ter »konzervo« zalučal v grmovje v kanjonu. Nobena megla se ni pojavila, iz grmovja pa sem zaslišal vpitje »Ko baca? Nemoj da bacaš, jebem ...!« Urno sva jo s Hrvatom odkurila in se izgubila v množici beguncev.

Očetovo žepno uro imam spravljeno še danes

Okrog poldne me je poiskal ata, ki je ta čas obiskal dom njegovega brata Jožeta v bližnjih Križah. Strica Jožeta ni bilo doma, bil je v partizanih, pozneje smo izvedeli, da je bil nekje blizu Cerknega ujet in poslan v taborišče v Nemčijo, po vojni pa se je vrnil domov. Njegova žena Mimi naju je prijazno sprejela kljub temu, da bi bilo to lahko zanjo precej neprijetno, če bi npr. sosedje partizanom povedali, da je na domu gostila domobrance, kajti res naju je povabila na kosilo in obe z njeno hčerko Tilko sta nama ob slovesu zaželeli srečno pot. Ata je Mimi pustil svojo žepno uro, ki jo je kot spomin na brata potem Jože dolgo hranil, malo pred smrtjo pa jo je izročil meni s priporočilom, naj jo hranim jaz. Žepno uro imam spravljeno še danes.

Popoldne sem postopal po Tržiču

Popoldne sem postopal po Tržiču. Tovarna čevljev Peko je bila izropana. Prvi, ki so vdrli vanjo, so si nabrali po več parov čevljev, to popoldne pa je bilo dvorišče zasuto z vsemi mogočimi ženskimi in otroškimi čeveljci. Poskušal sem najti dva, ki bi jih lahko spravil v par, toda ni se mi posrečilo. Stikal sem po proizvodnih halah in na neki polici našel pravi Lekšlenov baterijski člen, prav tak, kot je bil opisan v reviji Naš rod in kakršnega sem nekdaj želel narediti sam. Verjetno je tak člen služil za napajanje telefona, ki ga pa ni bilo poleg. Spet me je pograbilo tisto nagnjenje do tehnike in vesel, da sem našel nekaj primernega, sem člen vtaknil v svojo torbo. Vseskozi sem ga imel s seboj, vse do takrat na železniški postaji, kamor so nas Angleži pripeljali in izročili partizanom. Ko so me predali, so partizani predvsem zahtevali, da odložimo nahrbtnike, ki jih je bilo na peronu že velik kup. Oddal sem torbo in z njo baterijski člen.

Šrapneli so se razletavali nad Tržičem

V Tržiču na mostu poleg tovarne Peko je stal nemški tank in zapiral pot vozilom, zato je bilo območje vse do Križ polno predvsem konjskih vpreg, pa tudi avtomobilov, oklepnikov, topov in drugih vozil. Pozno popoldne je višji narednik Bambič, ki je bil komandir »mojega« voda, poslal Jamnikovo, t. j. našo desetino, na ogled v vas Bistrico nad Tržičem in na cesto, ki vodi iz gorenjske smeri. Vas z nekaj hišami leži ob cesti, Begunje–Tržič. Postopali smo med hišami in naenkrat se je izza neke hiše zaslišal glas: »Ko je tamo?« Nismo se odzvali, le urno smo se obrnili proti Tržiču, toda morali smo preko polj, preko nekih njiv in ničesar nam ni nudilo kritja. Če bi se partizani zapodili za nami, bi nas na njivah brez kritja kosili kot travo, toda ostali so za vasjo, saj tudi oni niso vedeli, koliko nas je in kje smo. Že čez nekaj trenutkov so se na nebu pojavljali črni oblački, ki jim je takoj sledila eksplozija, in po travi so zašumeli drobci izstreljenih granat. Šrapneli so se razletavali nad Tržičem, kar je povzročilo, da je vsa truma beguncev zapustila svoje vprege in vse kar jo je oviralo pri hitrem premiku ter zbežala globlje v dolino Tržiške Bistrice.

Prišlo je do hudih nesoglasij med četniki in nemškimi oficirji

Nekje v Dolžanovi soteski nad Tržičem so četniki zaustavljali njihove pa tudi slovenske vojake z namenom, da bodo organizirali obrambo. Po vzpetinah so postavili strojnična gnezda, predvsem pa so se jezili na Nemce in jim očitali, da so s svojim tankom na mostičku v Tržiču preprečili pravočasen prehod z živili in drugimi potrebščinami natovorjenih voz. Prišlo je do hudih nesoglasij med četniki in nemškimi oficirji. Pozneje so mi domobranci pripovedovali, da so četniki z nekaterimi nemškimi oficirji tudi obračunali. Nekdo je zakuril velik ogenj in ob njem smo se nekaj časa greli, zavil sem se v odejo in sladko zaspal. Zjutraj sem videl, da z obrambo ni bilo nič, po cesti se je še vedno pomikala kolona beguncev, res že nekoliko razredčena, vključil sem se vanjo in nadaljeval pot proti Ljubelju.

Nadaljevanje v: Tone Drab, domobranci, Vetrinj, Teharje, Šentvid pri Stični [2]