Nadaljevanje iz: Tone Drab, domobranci, Vetrinj, Teharje, Šentvid pri Stični [1]

Onkraj Drave smo šli mimo uničenih tankov

Predor na Ljubelju je bil takrat že prebit in prehoden, vendar je bilo v njem še polno raznih lesnih podpor in v temi smo se zaletavali vanje. Povsod je s stropa in iz sten curljala voda in se zbirala v razdrapanih jamah na cestišču. Kljub temi in oviram sem srečno prišel na drugo stran prevrtane gore. Po dokaj strmi cesti smo se spuščali proti Borovljam. V prepadnih strminah pod cesto je bilo polno vojaških avtomobilov, topov, oklepnikov in druge, predvsem vojaške mehanizacije, tja so jih prevrnili, ko je vozilu zmanjkalo goriva in so tako postali nerabni. Dravo smo prečkali po takrat še lesenem mostu pri Borovljah. Onkraj Drave smo šli mimo uničenih tankov, na katerih se je še videla peterokraka rdeča zvezda. Tanki so bili uničeni ob preboju, v tem preboju jaz nisem sodeloval, kako je boj potekal pa so mi pripovedovali pozneje.

Okrog samostanskega poslopja v Vetrinju

Nekje med potjo, kmalu potem ko smo prečkali Dravo, smo pri angleški straži morali oddati svoje orožje. Odmetavali smo puške na velik kup, osebnih preiskav ni bilo, Angleži so bili pozorni le na ročne ure. Nemci, pa tudi domobranci, so ob toplih dneh nekateri zavihali rokave, angleški stražarji pa se niso mogli upreti skušnjavi, da ne bi kateri od njih pristopil k vojaku z uro in zahteval, da mu jo izroči. Vsa reka razoroženih vojakov različnih narodnosti se je ustavljala in se utaborila okrog samostanskega poslopja v Vetrinju. Prostori po livadah okrog cerkve in samostanskih poslopij so bili ob prihodu naše enote že vsi zasedeni, zato smo se utaborili na njivi. Šotorov je naša enota imela malo, nikakor ne toliko, kolikor bi jih potrebovala, zato smo se nekateri znašli, kakor smo vedeli in znali oziroma, kakor nam je dovoljevalo gradivo, ki smo ga našli v okolici. S še enim borcem sva si postavila zasilno bivališče tako, da sva v zemljo zabila štiri kole, nanj pa položila precej velika vrata, ki sva jih našla v bližnji tovarni sukna, namesto sten pa sva zapičila nekaj vej. Moj sostanovalec se je kmalu odselil k prijatelju v nek šotor, tako sem jaz ostal sam v svojem preprostem bivališču.

Kljub veliki lakoti meso ni bilo okusno

Svojega komandirja čete Viktorja Berlota sem videl nazadnje pred odhodom iz Stične, torej častnikov ni bilo med nami, so pa bili podčastniki. Voz, na katerem je bila hrana za nekaj dni, je ostal v Tržiču, zato tudi v taborišču ni bilo oskrbe, ker nismo imeli kaj jesti. Čez nekaj dni so samoinciativno borci ubili nekega konja in meso prodali. Pri sebi sem imel 50 lir, to je bil vse moje premoženje in z njimi sem kupil kos, morda kilogram konja. Kuhal sem ga v menažki in komaj čakal, da se bo meso omehčalo in postalo užitno. Razočaranje pa je bilo veliko, ko kljub veliki lakoti meso ni bilo okusno. Seveda ni bilo soli, nobenih začimb in bilo je premalo skuhano. Angleži so večkrat prišli v taborišče in nabirali prostovoljce za kako delo. Dvakrat se mi je posrečilo, da so me vzeli in obakrat nisem delal ničesar, le dobro malico sem dobil. Porcija kakava in velik kos belega kruha sta me utrdila in poživila.

Vetrinj, domobranci iz Škofje Loke. VIR: I. Ž.

V samostanski cerkvi so bile vsak dan maše

Taborišče ni bilo zastraženo, tudi sicer nadzora ni bilo nobenega. Lahko smo prosto odhajali, kamor je kdo hotel. Malo stran na polju se je utaboril nek srbski oddelek, kjer so vzdrževali vojaško disciplino, kot doma v kasarni. Vsako jutro jih je budila trobenta, jih podnevi klicala v zbor in zvečer odpela »spavanje« Za rumeno hišo v bližini, v kateri je bil štab neke angleške enote, je bil velik kup železja, v kupu je bilo precej orožja, tu sem večkrat raziskoval in ugotavljal poreklo strojnic, pušk in druge vojaške opreme. V samostanski cerkvi so bile vsak dan maše in cerkev je bila tedaj vedno polna.

Mislim, da je bil ata odposlan z enim od prvih transportov

Ko se je začela širiti vest, da nas bodo preselili v Italijo, in kmalu za tem tudi, da se lahko prostovoljno vrnemo v Jugoslavijo, pa tudi to, da bodo Angleži rekrutirali prostovoljce v njihovo vojsko, po taborišču skoraj ni bilo drugih pogovorov, kot prav o tem. Nekajkrat sem obiskal svojega očeta, ki je bival pod šotorom blizu cerkve, kjer je bivakirala njegova četa. Neki dan sem obisk hotel ponoviti, toda tisti prostor je bil že prazen. Mislim, da je bil ata odposlan z enim od prvih transportov, najbrž tistim, ki je bil izročen komunistom v Dravogradu in zaradi podrtega mostu opravil dolgo pot do Celja peš. Kako pretresljiva in krvava je bila ta pot, povedo nekateri preživeli udeleženci. Častnike in podčastnike so izločili že v Slovenj Gradcu. Da je bil transport prav ta, za katerega domnevam, torej preko Slovenj Gradca, mi potrjuje to, da sem pozneje na Teharjah videl Naceta Pevca, moža moje tete Reze, ki je bil prej v isti četi kot moj ata.

Sploh se nisem zavedal, kako kruta je lahko resničnost

Dogodek imam še danes dobro v spominu, razložiti pa bi ga znal morda le psihiater. Ob robu bližnjega gozda so rasle precej debele smreke, nekdo, ki mu je čreslo prav prišlo najbrž za pokritje provizornega bivališča, je nekaj teh smrek obelil do višine enega in pol metra. Belina oguljenih smrek je bila vidna daleč okoli. Ko sem se nekoč ozrl na to belino, sem pri polni zavesti, stoje videl, da namesto smrek stojijo tam nage ženske. Privid je bil zelo prepričljiv, saj sem na pojav opozoril domobranca, ki je stal v bližini. Smejal se mi je in bil mnenja da naj sanjam o čem bolj pametnem od erotičnih predstav. Nisem mu dal prav, kajti sam sem vedel, da mi ženske takrat niso bile mar in da ne sanjam o njih. V naslednjem trenutku so nagice izginile in tam so spet, kot prej, stale oguljene smreke. Pojav ima gotovo svoje vzrok v razburljivih dogodkih preteklih dni in je morda posledica tudi lakote, nikakor pa ne posledica strahu, saj se nisem bal, kajti sploh se nisem zavedal, kako kruta je lahko resničnost.

Transport je odpeljal na pot smrti in trpljenja

Ker je bila naša četa oziroma stiški bataljon vrnjen v Jugoslavijo zadnji, smo nekaj dni prej že dobro vedeli, da transporti ne gredo v Italijo, temveč jih pošiljajo partizanom v roke. Teh nekaj dni pa skoraj ni bilo drugega pogovora kot: Kaj boš pa ti naredil? Marsikdo je bil mnenja, da se bo dal vrniti, saj ni zagrešil ničesar, razen sodelovanja v bojih, za kar bo nekaj časa zaprt, po prestani kazni pa bo življenje teklo normalno. Taki optimisti se niso zavedali krute resnice in genocidnega značaja komunistov. So pa bili nekateri, ki so rekli, da za vse nasvetu ne k partizanom, ti so tudi dejansko ostali, kajti pri tem transportu nihče ni nikogar prisiljeval naj se vkrca na enega od tovornjakov. Zjutraj je prišel duhovnik, oblečen v obredni mašniški obleki. Pokleknili smo po travi in prejeli odvezo ter po molitvi zložno odšli do kolone tovornjakov in transport je odpeljal na pot smrti in trpljenja.

Ko smo se približevali železniški postaji

Več kot štirideset let svojega življenja o tem nismo govorili in marsikaj je šlo v pozabo, tudi to, na katero železniško postajo so nas peljali. To poskušam dognati šele zdaj iz poročil drugih, ki so dogodke ohranili v boljšem spominu. Angleži so nas odložili na nekem travniku blizu železniške postaje, morda Dravograd /bil je Pliberk/. Postavili so nas v štiristope, bili pa smo zastraženi, spremljalo nas je kakih deset angleških stražarjev. Ko smo se približevali železniški postaji, se je iz perona postaje slišalo veliko vpitja, pa tudi videli smo že, da so tam partizani. Nekdo je namignil angleškemu stražarju, če se lahko izloči iz zbora, toda stražar je odkimal in dal s puško znak, da to ne dovoli. Ko sem prišel do perona tudi jaz, sem videl kaj se dogaja. 'Gde ti je ranac, gde je ranac,' je tulil partizanski 'osvoboditelj' iz neke južnjaške brigade. Nagnetli so nas v živinske vagone tako tesno, da nismo mogli sedeti in smo celo pot stali. Dan je bil vroč in vagoni so se segreli. Še bolj pa zato, ker je bilo v njih pretesno, zato smo prenašali veliko žejo.

»Ko ima sat,« je zahteval »osvoboditelj«

Na nekaterih postajah se je vlak ustavil in v vagone so vstopali partizani in nas ogledovali. Če je kdo imel dobre hlače, čevlje ali drug kos uniforme, ga je moral sleči. »Ko ima sat,« je zahteval »osvoboditelj«. Nekateri so mu izročili svojo uro, pa se mu je zdelo premalo, zato je zahtevo ponovil in jo seveda zabelil s psovkami in grožnjo, da bo ustrelil vsakega, ki bi uro skril. Takrat sem mu tudi jaz najbrž nekoliko obotavljajoče izročil svojo birmansko žepno uro, moje obotavljanje pa se mu je zdelo sumljivo. »Ti nešto sakrivaš.« se je drl in me krepko brcnil v nogo. Koliko se lahko spomnim, smo se vozili celo noč in še nekaj naslednjega dne, torej je vlak peljal najbrž mimo Maribora in proti Celju. Da ne bi zapirali še tiste male odprtine v vagonu, se nismo zadrževali ob okencu, v spominu mi je ostala neka tovarna z vrsto visokih dimnikov. Dolgo časa sem mislil, da so bile to Jesenice, toda očitno sem bil v zmoti.

Med kričanjem in ponižujočimi psovkami so nas ves čas pretepali

Vlak je ustavil na odprti progi v nekem železniškem useku /v Celju/. Ob progi je bil izkopan jarek, tako, da je bilo treba skočiti kar precej globoko iz vagona. Starejši in ženske so pri doskoku padali, s tem pa dali priliko ob grabnu razporejenim partizanom, ki so udrihali s puškami in palicami. Padalo je po glavi, hrbtu, kamorkoli, in slabo je bilo za tistega, ki ni tekel dovolj hitro in ni spoznal, da hiter tek precej ublaži udarce. V dolinici poleg proge so nas razvrstili v štiristope in nas usmerili na pot proti taborišču. Med kričanjem in ponižujočimi psovkami so nas ves čas pretepali, tudi jaz se nisem mogel izogniti udarcu, ko me je nekdo s puško udaril po lakti leve roke in ves čas prestajanja v teharskem taborišču me je nadlaht bolela. Domobranci, ki so bili v koloni bolj zadaj, so pozneje povedali, da so partizani še bolj besno udrihali potem, ko se je avtomat nekega »osvoboditelja« ob udarcu sprožil in krogla je zadela njihovega tovariša v rame. Tu so nas prevzeli Slovenci, veliko je bilo mladih Zasavcev, ki so pristopili k partizanom le malo pred koncem vojne. Včasih so takim rekli »majski izletniki«, seveda pa so se ti mladi ljudje prav tako odlikovali s surovostjo kot njihovi kolegi z daljšim stažem. Ob poti je bilo nekaj hiš, toda nobenega človeka nisem opazil. Zdaj prebiram izjave nekaterih tamkajšnjih domačinov, ki povejo, da so oznovci prišli povedat, da ne smejo videti nikogar izven hiše. Tako civilnih gledalcev ni bilo. So bili pa gotovo skriti za zavesami oken.

Konec v: Tone Drab, domobranci, Vetrinj, Teharje, Šentvid pri Stični [3]