Nadaljevanje iz: Tone Drab, domobranci, Vetrinj, Teharje, Šentvid pri Stični [2]

Pokradli so nas že prej številni roparsko nastrojeni partizani

Taborišče /na Teharjah/ je bilo obdano z dva metra visoko ograjo iz bodeče žice, ob ograji pa so bili stražarski stolpi, pa tudi še vsak od prostorov je bil z ograjo ločen od sosednjega. Na enem od teh prostorov smo se ustavili. Prinesli so odeje in jih razgrnili pred nami ter zahtevali, da izpraznimo vse žepe, oddamo prstane, verižice, edino kar lahko zadržimo je žepni robček. Izkupiček na odejah ni bil kdove kako bogat, kajti pokradli so nas že prej številni roparsko nastrojeni partizani, ki so vstopali na vagone, se z nami peljali do naslednje postaje, kjer so z nabranim plenom izstopili. Odnesli so odeje in zahtevali naj izstopijo vsi častniki in podčastniki. Od »moje« čete, kjer sem vse borce poznal, sta bila z nami samo kaplar, mlad fant in podnarednik, čigar imena se ne spomnim, bil pa je četni ekonom in nikoli ni sodeloval v kaki bojni ali drugačni akciji. Vsi podčastniki so ostali v Vetrinju.

Oba sta bila tedaj mladoletna, torej bi morala ostati živa

Naslednja poteza v selekciji je bila, naj izstopijo vsi, ki še niso dopolnili 18 let, toda med temi so odbrali in vrnili fante, ki so izstopili, ko so rekli naj to storijo tisti, ki so bili pri domobrancih pred novim letom, na drugi poziv pa še zdaj vidim par mladih fantov, med njimi je prestopil tudi moj sosed Gomilarjev Metod (Metod Smolej), ki je k domobranstvu pristopil takrat kot jaz, v oktobru 1944, le da se ni upal potuhniti, kar ga je stalo življenje. Na seznamu pomorjenih v naši fari sta tudi Jože Turk iz Češnjic in Tone Rojec iz Šentpavla, oba sta bila tedaj mladoletna, torej bi morala ostati živa pa sta se kljub temu znašla na seznamu pomorjenih. Skupino mladoletnih, ki je ostala, so razmestili v barako A. Tam smo preživljali čas do amnestije, ki je bila okrog 5. avgusta. Pri tem razvrščanju in odbiranju so partizani dali vedeti in tudi grozili so, kaj se bo zgodilo, če koga zasačijo, da je zatajil in ne priznal pravega stanja, kljub temu sem jaz trmoglavo vztrajal. Vsi, ki so ostali na prostoru C, so bili določeni za usmrtitev, mednje so poslali tudi tisto mladoletno skupini z Metodom.

Če so ga našli, so ga odgnali in nikoli več ga ni nihče videl

Dan po našem prihodu v taborišče je tja prišla druga skupina, to je tista, ki je iz Slovenj Gradca v Celje šla peš. Mladoletniki smo bili že v baraki, ko se je blizu mojega okna pojavil Nace, mož moje tete Reze iz Grma. Iz oddaljenosti sem ga skrivoma z mimiko skušal vprašati, kje je moj ata, bila sta namreč skupaj v isti četi. Izgleda, da je razumel kaj hočem izvedeti. Samo skomignil je z rameni in se oddaljil. Seveda mi nismo smeli na okno, čeprav oknic ni bilo in je zevala le okenska odprtina.

Po nekaj dneh so se prej neprestani zbori in postrojavanje na dvorišču poleg barake razredčili. Na teh zborih so razni obiskovalci taborišča v vojaških uniformah ali v civilu pregledovali tudi mladoletnike in med njimi iskali znan obraz, znanega fanta. Če so ga našli, so ga odgnali in nikoli več ga ni nihče videl. Taki zbori so postali redkejši in čez dan smo imeli mir, krvniki so imeli dovolj opravka s skupino C. Prostor te skupine je bil ločen od »naše« barake s štiri metre visoko žično mrežo, prepleteno z bodečo žico.

S kamni so morali udrihati po soborcu

Neko jutro je prišel v našo sobo oznovec in ukazal, da moramo tisti in naslednji dan vsi ležati na tleh, če bi videl kako glavo blizu okna, bo takoj streljal. V sobi ni bilo ničesar, ležali smo na golih tleh, jaz ob lesenem stebru na sredi sobe. Ob tem stebru sem tudi za hip dvignil glavo in pogledal, kaj se dogaja onkraj žične ograje ob tolikem vpitju in streljanju. Zgrozil sem se. Onkraj mreže sta bili dve dolgi vrsti ujetnikov obrnjeni ena proti drugi in vsak domobranec je imel v obeh rokah po en velik kamen. S temi kamni so morali udrihati po soborcu. Vsi so imeli že okrvavljene glave. Nisem upal gledati, toda iz vpitja morilcev se je pogosto dalo zaključiti, da je nekdo udaril preslabo, zato je oznovec določil dva ali tri druge, ki so kaznovali preveč prizanesljivega.

Teharske barake na risbi Marijana Tršarja. Vir: I. Ž.

Vsi smo vedeli, kako kruto se je poigrala usoda z mladim fantom

Svoj krvavi posel so morilci začeli opravljati zvečer in ga nadaljevali ponoči. Čez dan jih v taborišču ni bilo videti veliko, razen stražarjev, in so nam dali še kar mir, toda vsak večer so dva do trije oznovci opravljali pregled sob. V naši sobi, ki je bila na koncu barake, smo vedeli kdaj prihajajo z drugega konca zaradi hrupa, vpitja in ropota. Kmalu smo vedeli kdo od dežurnih oznovcev je bolj pasji in bo ob smotri tega hrupa še več. Nek večer so vstopili dva oznovca in za njima bivši domobranec. »Kdo od vas je imel čin kaplarja pa se ni javil, ko smo to zahtevali,« se je zadrl oznovec. Med nami seveda takega ni bilo in vsi smo nemo stali v »stavu mirno«, kot so zahtevala taboriščna pravila. »Ti si bil kaplar, pa se nisi javil, ko smo to zahtevali,« je rjul oznovec in s prstom pokazal na nekega fanta, za katerega smo vedeli, da nikoli ni ime kakega čina. Fant je prepaden skušal povedati, da ni bil kaplar. »Lažeš!,« je rjul krvnik. »Ti in ti!« je določil še dva druga domobranca, »morata pretepsti tega kaplarja, ker se je skril tu med vas!« Vsi so odšli na hodnik, kjer sta morala domobranca z udarci kaznovati »skrivaškega kaplarja«, resnični kaplar pa je ostal v sobi. Nihče ni spregovoril besede. Vsi smo vedeli, kako kruto se je poigrala usoda z mladim fantom.

Odpel je hlače in izpraznil svoj mehur v kotel

Zunaj, onkraj žične mreže, je že stalo osem tovornjakov. Slišalo se je vpitje. Krvniki so z žico vezali in na tovornjake natovarjali žrtve tistega večera, med temi je bil tudi fant iz naše sobe. Soba v kateri sem bil jaz, je bila na koncu barake, bila je velika in nas je bilo v njej okoli štirideset. Ležali in sedeli smo na podu, kajti v sobah ni bilo ničesar. Zunaj na prostoru C tedaj že ni bilo nikogar več in so nam dovolili, da smo zunaj barake trebili svoje uši in še posebej neprijetne stenice, vmes pa se pogovarjali največ o tem kaj smo včasih jedli. Onkraj žične ograje, na nekoliko višji terasi, je bila kuhinja z odprto steno, zato smo lahko videli kaj se tam dogaja. Tudi kazali so nam izzivalno svoja gnusna početja. Civilistom v sosednji baraki so bili namenjeni paketi, ki pa jih nikoli niso dobili, pripeljali so jih cel voz, vendar ne njim, temveč v kuhinjo, kjer so pakete odpirali in si vsebino razdeljevali med seboj, od paketov ni dobil noben zapornik niti grižljaja. Neki dan so se nam spet razkazovali in izzivalno jedli z jajci ocvrte kruhove rezine, eden od njih pa je stopil na mizo, odpel hlače in izpraznil svoj mehur v kotel, v katerem se je kuhala hrana za nas zapornike, pri tem pa so se nam režali in pogledovali češ ali vidite. Brozga, ki smo jo dobivali, sploh ne zasluži naziva hrana, nekaj zeljnih listov in morda kak košček krompirja, to je bil vsakdanji obrok.

Preko Litije in mimo Bogenšperka domov v Šentvid

V začetku avgusta je bila objavljena amnestija, vendar nas o tem nihče ni obveščal. Prej so nas fotografirali in nam odvzeli prstne odtise. Prišel je dan, ko so nam sporočili, naj se pripravimo, ker gremo domov. Na nekem stranskem tiru smo počakali na tovorni vagon, ki naj bi skupino iz okolice Šentvida popeljal do Litije, preko hribov mimo Bogenšperka pa smo šli peš. Ko smo čakali na tovorni vagon, sem na bližnji njivi utrgal kumarico, ki je bila prvi obrok v svobodi. Kar dobro mi je šla v slast.

Kot še nikoli prej sva si z mamo padla v objem

Stari šentviški župnik se je sprehajal po poti proti Češnjicam in bil zatopljen v svoj brevir. Pozdravil sem ga, bil pa je presenečen tako, da je pozabil zapreti usta in mi niti odzdravil ni. Pri Jankeljnu so bili partizani, najbrž nek štab. Oficir me je z okna spraševal: »Kdo si, iz katere edinice si?« Šel sem do njega in mu pokazal odpustnico. Takoj me je spustil naprej. Doma mame ni bilo in sestra Kristina jo je šla poklicat h Gomilarjevim. Kot še nikoli prej sva si padla v objem, ko je mama pridirkala skozi hosto. Zelo na kratko sem komaj povedal, kako je bilo z menoj in kje sem zadnjič videl našega ata. Pa je prišel k nam partizan, morda je bil miličnik ali oznovec (tedaj še niso imeli razpoznavnih, enotnih uniform) z izgovorom, da je prišel po mojo uniformo. Seveda je počakal, da sem snel svojo raztrgano, ušivo uniformo, ki ni bila podobna obleki in vredna, da jo izročim novo nastali državi. Mama je vprašala partizana, kako je vedel, da sem doma. Povedal je, da so mu telefonirali iz Šentvida. Predstavnik oblasti je vzel moje cunje in jih v grmu med potjo odvrgel.

Pozneje, ko sem bil v službi, torej po nekaj letih

Pozneje, ko sem bil v službi, torej po nekaj letih, je prišel v isti obrat nov delavec Peter, ki je bil demobiliziran in kot bivši partizan je imel velike prednosti pri napredovanju na delovnem mestu. Takrat sem prijateljeval z Ivanko, ki je tudi kot jaz delala v istem oddelku. V pogovoru je Ivanka Petru povedala, da greva po šihtu na Dolenjsko. Spraševal jo je kam, točno za hišo je hotel vedeti in ji tudi omenil, da je po vojni služboval v Ivančni Gorici, stanoval pa je pri Medvedovih (domače ime) pod Studenškim klancem. Njegovo natančno poizvedovanje tudi o tem, koliko imam bratov in koliko so stari, je dokaz, da je bil on tisti, ki je prišel po obleko.

Na Stehanskem klancu so skrivnostno izginili

Pozneje, ko se je marsikaj izvedelo, sem slišal tudi to, da so nekateri mladoletniki doma iz Višnje Gore, Dednega Dola in okolice, ki so jih spustili iz zaporov v Škofovih zavodih, na Stehanskem klancu /med Grosupljim in Višnjo Goro/ skrivnostno izginili, prav tako tudi nekateri, ki so šli v Veliki ali Mali Gaber. To isto se je dogajalo tudi amnestirancem iz Pijave Gorice in okolice, pa tudi nad Rakekom so fante, ki so prihajali domov, prestregli domači terenci in jih ubili v gozdu Kamna gorica. V tem gozdu naj bi jih bilo pokopanih 20 do 24. S Petrom sva se spoprijateljila in se velikokrat pogovarjala, toda nikoli o opisani stvari. Imel je lepo hčerko, ki pa mu je delala silne preglavice, ko se je potepala najraje po Primorju, tudi sam Peter je umrl kmalu po tem, ko je dočakal upokojitev. Seveda, jaz ne trdim, da je Peter, bivši partizan, prišel po mojo uniformo z slabimi nameni. Morda pa?