Da se ne pozabi tistih dveh mesecev, poleti leta 1945, ko je smrt kosila po Sloveniji. V tisočih, v deset tisočih, kot še nikoli do zdaj. Ko je slovenska zemlja pila slovensko kri. Ne samo v Podutiku, Rogu, Hrastniku, na Teharjah. Po celi Sloveniji so posejana grobišča.

Danes postavljajo križe ob teh zamolčanih grobovih. Več kot sto je že znanih. Postavljajo spominske plošče z imeni, s tisoči in tisoči imeni. Pesnik jim je zapisal: Vklesali smo imena vaša, / rodovom poznim v opomin. / Kaj vse lahko stori sovraštvo, / kaj bratu brat, / očetu sin.

Kdorkoli je to storil, je storil zločin nad narodom

Se bodo zanamci spraševali, ne kdo so bili ti ljudje, ampak kdo jih je ubijal? Pravijo Maček. Da, samo bilo pa je več mačkov, ki so to v naprej načrtovali, dobro organizirali in hitro izvedli. Toliko ljudi v tako kratkem času ubitih. To je bila za to delo šolana organizacija. Pa pravi nekdo od tistih: »Saj smo jih morali. Koliko bi jih pa danes bilo?« Prav res. Ne, da ni samo tistih, ki so napisani. Ni tudi njihovih potomcev.

Kdorkoli je to storil, zaradi česar koli je to storil, je storil zločin nad narodom. Za ta zločin ni opravičila. Za ta zločin je samo obsodba. In sodila bo zgodovina. Ne, tega se ne da pozabiti. Nekateri bi pa tako strašno radi pozabili. Kar iztrgali bi ven tisti list iz slovenske zgodovine. Pa se ne da. Bilo je.

Bilo je v poletju, leta 1945 

4. maj, petek: Z mamo sadiva fižol. Nad opekarno so Nemci postavili topove. Občasno bruhajo granate proti Notranjski. Okna imamo priprta, da se šipe ne sesujejo.

Kompozicijo vagonov z madžarskimi begunci, ki je stala kakšnih 14 dni na slepem tiru, so odpeljali. Govorijo, da proti Gorenjski.

Čez njivo, travnik in okrog hiše so izkopani strelski jarki, za obrambo Ljubljane. Sprašujemo se, bodo res rabili?

Leseni most čez Mali graben leti v zrak

7. maj, ponedeljek: Z očetom cepiva drva. Kot da se nič ne dogaja, pa se bliža konec vojne. Leseni most čez Mali graben leti v zrak, čez par sekund odjekne detonacija. Bo zletel tudi Dolgi most, tako kot je železniški 8. septembra 1943? Ne, ni, ostal je cel, čeprav je bil miniran. Čez nekaj let zvem, zakaj.

Domobranci se zbirajo na bloku in v vasi. Vedno več jih je. Umikajo se pred »osvoboditelji«. Topovi še vedno občasno pošiljajo granate. Kam padajo? Tudi z Ljubljanskega gradu jih je slišati.

Razpnite čez ves svet vešala

8. maj, torek: Prišli bodo partizani, takoj bodo mobilizirali. Tja pa ne grem. Sem čital njihovo pesmarico leta 1942, prej, preden jo je videl prvi partizan. Bila je na poti iz tiskarne v gozdove. Partizanski pesnik Bor jim veleva: Razpnite čez ves svet vešala, / Vaš Bog so rop, požig, umor. / Divjajte krije zakričala. /.../ Rdeče smo fronte bojevniki mi, / ker naše je geslo sovjeti sveta. Izdalo in založilo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, junij 1942.

Izzivati okupatorja, potem pa poskriti in pustiti narod na milost

Kakšen je ta boj proti okupatorju, ki pošilja partizanom kar z vagonom orožje in strelivo na opekarno?

Izzivati okupatorja, potem pa se junaško poskriti in pustiti narod na milost in nemilost okupatorju, ki komaj čaka, da strelja na talce, požiga vasi, vozi ljudi v internacijo. Okupatorjevi generali se mirno sprehajajo po Ljubljani. Partizanski likvidatorji pa po Ljubljani mirno streljajo Slovence. Videti je, da okupatorju to kar ustreza. Ob kapitulaciji Italije ta isti okupator takoj sodeluje s partizani in pomaga uničiti Turjak in Grčarice. Niti las se ne skrivi tistim, ki so streljali talce. Vsi lahko nemoteno odidejo. Ne, to ni boj proti okupatorju, to se imenuje drugače. To je sodelovanje.

Mama mi da rožni venec, nekaj kock sladkorja

»Ne, njihove zastave pa ne bom nosil. Raje grem s fanti, ki se umikajo.« Pravijo, da samo za 3 mesece. Res, že prej kot čez mesec dni smo nazaj, samo kje?

Mama mi da rožni venec, nekaj kock sladkorja, Hofmanove kapljice, nekaj suhe hrane, oče pa pol litra žganja, rezervne čevlje, perilo v nahrbtnik in grem. Kako je moralo biti pri srcu staršem?

Z Vinocetovega dvorišča, kjer se je nahajala polovica devetnajste čete z Dobrove, odhajamo z mrakom, pod vodstvom komandirja Silva Knupleža. Opremo vozijo kmetje z Dobrove, Podsmreke, Kozarij in Viča. Domobranci so jih mobilizirali za prevoz. Nahrbtnik sem odložil na voz Gosarjevemu očetu iz Podsmreke, kamor sem tudi sam prisedel, ko sem se naveličal pešačenja.

Premišljujemo, bomo še kdaj videli Ljubljano ali pa nikoli več

Odhajamo proti Brdu. Nemci odvažajo topove z griča. Nadaljujemo proti Večni poti in naprej proti Celovški. Znočilo se je. Po Celovški cesti se iz Ljubljane valijo po tri kolone vštric. Precej časa čakamo, da se uvrstimo v kolono.

V Dravljah se nam pridružijo še ostali Dobrovčani, ki so prišli čez Peske. Proti Mednem nekako se kolone uredijo v eno. Večkrat se zaustavlja, pa spet nadaljujemo. Prehiti nas nemški tank in kakšen osebni avto.

Oziramo se nazaj proti Ljubljani. Nad mestom žari, ni več zatemnitve, zato je tako svetlo. Premišljujemo, bomo še kdaj videli Ljubljano ali pa nikoli več. Žal jo res mnogi vidijo zadnjič.

»Fant, tebe bo pa zeblo!«, mi reče Gabrov oče, skladiščnik 19. čete, in mi prinese od nekod vojaški plašč nemškega bolničarja. Celo noč se pomikamo proti Kranju.

Srečam znanca Toneta in Iva, ki sta še kako leto mlajša

9. maj, sreda: Ustavimo se na Laborah pred Kranjem. Stojimo celo dopoldne. Od Škofje Loke sem prihajajo kolone, ki imajo prednost. Tudi neka kočija je vmes. Govorijo, da je v njej žena, ki je rodila kar na poti. Vse je mogoče. Stanovalci na Laborah se obnašajo skoraj sovražno, niti vode ne dajo. Mogoče je res nimajo. Koliko je že šlo tu mimo vojske, da jim je posušila vodnjake.

Pravijo, da je Ljubljana že »osvobojena«. Tu pa še čakajo, da se umaknemo naprej, da bodo lahko osvobodili še Kranj. Pri Majdičevem mlinu je velika gneča, ljudje odnašajo moko in druga živila, vse, kar se da odnesti. Iz zgornjega nadstropja spuščajo vreče moke, ljudje jo pa kar na rokah ujamejo.

Srečam znanca Toneta in Iva, ki sta še kako leto mlajša. »Si ti tudi šel?« »Tudi.« Vrnila sta se iz Šentvida. Čez leto in pol so ju za več let zaprli. Ivo se je uspel rešiti. Franceta iz Babnega polja, ki je stanoval pri nas kakšnega pol leta, tudi vidim. Tudi on je šel, nisem vedel. Čez pol leta se je vrnil iz Špitala. Srečam soseda Lojzeta. Tudi on je odšel. Da mi konzervo medu, ki ga je dobil, ne vem, kje. Po 12 letih se je vrnil domov iz Amerike. Popoldne pridemo tudi mi na vrsto. Vozovi so brez zavor. Na to ni poprej nihče pomislil. Lomijo late iz kozolca, da bodo z njimi zavirali po Gaštejskem klancu navzdol.

Čez Savo, govori se, da je most miniran

Čez Savo, govori se, da je most miniran. Po Jelenovem klancu navzgor in skozi Kranj. Zavijemo proti Kokrci. Na Zlatem polju iz nemških barak naložijo na voz še nekaj konzerv, drugo je pa že vse prazno.

Na Kokrci zavijemo levo, skozi gozd, proti Naklem. V tem gozdiču zmečejo fantje vso odvečno municijo na kup in jo zažgejo. Poka, kot bi razneslo cel vagon municije. Kristanov Francelj iz vasi, ki je bil mobiliziran za prevoz, mi reče: »Kaj ga pa ti lomiš? Ostani tu, na Gorenjskem, par dni, potem pa se vrni domov.« Nisem ga poslušal. Zakaj? Bog ve. Vztrajal sem pri svojem.

V Naklem, pri Marinšku, pridemo spet na glavno cesto. Čakamo. S težavo se čez čas vrinemo v kolono, ki prihaja iz Kranja. Nadaljujemo čez nadvoz in kmalu zavijemo proti Dupljam. Govorijo, da je edino čez Ljubelj še mogoče, drugod so že povsod partizani. Stojimo, stemni se, čez nekaj ur nadaljujemo skozi Duplje in Križe proti Tržiču. Pred Tržičem se ustavimo pred neko večjo stavbo. Tone skuha kavo. Kave in sladkorja je še cele vreče. Prespim na nekih deskah, ki so zložene za hišo.

Umik pred komunističnim nasiljem na Koroško, kolona domobrancev v Tržiču, začetek maja 1945. FOTO: Marjan Kocmur / knjiga Umik čez Ljubelj

Povsod nekaj poka, cela dolina bobni, konji omagujejo

10. maj, četrtek: Cel dan stojimo tam. Ljudje nosijo iz tovarne Peko čevlje, platno v balah in še kaj. Premami me radovednost, grem gledat. Pridem v tisto skladišče. Ozek hodnik, police na obeh straneh, od tal do stropa. Verjetno so prej rabili lestev, ker so police tako visoko. Zdaj pa naprej ne morem, nazaj še manj. Hodimo. Tistim, ki se gnetejo spodaj, kar po ramenih in po glavah. Da, po glavah, pa tudi po polževo. Kaj takega se tudi v filmu redko vidi. Ne dobim nič, saj tudi nisem šel po kaj. Samo firbec me je prinesel sem. Skladišče je že kar prazno, samo dva leva, dva desna, otroški itd.

Vrnem se. Naši še vedno stojijo tam. Nemci imajo prednost, pa še ti se kregajo. Na križišču se prepirata dva nemška oficirja, mahata z brzostrelkama eden proti drugemu. Opazujemo, kaj bo, pa se končno pomirita.

Proti večeru se premaknemo naprej. Pa skozi Tržič, pa spet stojimo, pa spet malo naprej proti sv. Ani in tako celo noč. Pravijo, naj se ne oddaljujemo od kolone, da so povsod že partizani. Povsod nekaj poka, cela dolina bobni, konji omagujejo. Treba je pomagati rinit vozove, vozniki priganjajo.

Naši se tepejo s partizani pri Dravi

11. maj, petek: Ko se zdani, smo pri taborišču. Barake so že pogorele. Nekdo je stopil na mino. Govorijo, da mu je odtrgalo peto. Velika gneča Nemcev, domobrancev, civilnih beguncev. Nekateri rinejo proti vrhu čez prelaz, kjer je še večja strmina. Čakamo. Pravijo, da smo zadnji, da so v Tržiču že partizani.

Prišli smo na vrsto, gremo skozi tunel. Komaj je bil prebit, vse je še v surovem stanju. Od stropa kaplja voda, po tleh mlake, da kar zajemamo v čevlje. Tema, ne vidi se prst pred nosom. Držimo se za vozove, tipamo. Sem in tja kdo prižge svečo, baterijo, vžigalnik. Koliko časa porabimo za tista dva kilometra, ne vem. V glavnem se prerinemo skozi, nekateri pa čez prelaz.

Na drugi strani tunela je še večja gneča. Govorijo, da je med tem padlo že nekaj partizanskih min in da je nekaj ranjenih. Počasi se začnemo premikati navzdol. Zaviranje voz je posebno delo. Spet se začne cesta vzpenjati. Kamion z zalogo hrane obstane, ne gre več naprej. Fantje vržejo na vsak voz po nekaj vreč in kamion je prazen. Fantje se uprejo, porinejo in kamion zaropota v grapo. Tam je že tega materiala na kupe. Spet stojimo. Naši se tepejo s partizani pri Dravi. Čakalno, prespimo na vozovih v Podljubelju.

Tudi kakšen mrtev vojak se vidi tu pa tam

12. maj, sobota: Zjutraj prvič dobimo zajtrk, kavo. Stojimo in čakamo. Polno poginulih konj je povsod. Napihnjeni so kot baloni. Domačini skopljejo jamo poleg konja, ga zavalijo noter in zasujejo. Kakšen smrad. Smrdi po sintetičnem bencinu, po smodniku, poginulih konjih, po potu, človeškem in živalskem. Tudi kakšen mrtev vojak se vidi tu pa tam. Kdo? Pokopali ga bodo, pa napisali: »Neznan«.

V oči mi pade nek Vlasovec. Za cesto kleči in mesi kruh na neki deski. Kako ga bo spekel, ne vem, že mora znati. Lase ima spletene v kito. Nikamor se ne premaknemo, prespimo kar tam, na vozovih, po tleh. Ponoči je konj stopil nekomu na glavo. Tudi to se zgodi. Obvežejo ga.

Fantje se težko poslavljajo od orožja

13. maj, nedelja: Še vedno stojimo v Podgori. Od Borovelj sem se pripelje nemška kolesarska kolona v popolni opremi. Končno se premaknemo, pa ne daleč. Prečkamo železniško progo. Na desni strani je gostilna. Grem prosit za vodo, strašno sem žejen. Če sem jo dobil, ne vem. Gostilna še vedno stoji tam. Kadar se danes peljem mimo, se tega vedno spomnim.

Nič se ne premakne, čakamo in čakamo ob cesti. Popoldne smo le dočakali, da se uvrstimo v kolono in naprej proti Dravi. Ko pridemo čez most, navzgor proti Humberškem gradu, se začne razoroževanje. Zagledamo prve Angleže. Na obeh straneh ceste celi kupi orožja. Orožja kot drv. Pa kar sortirano. Na prvem kupu daljnogledi. Ne vem, ali tudi to štejejo pod orožje. Na drugem kupu pištole, na tretjem brzostrelke, na četrtem puške, na petem mitraljezi in tako naprej. Tudi nekaj topov je vmes. Fantje se težko poslavljajo od orožja. Nekateri skrivajo pištole na vozove, med drugo robo. Angleži čepijo pri kupu z daljnogledi in jih prebirajo.

Nadaljevanje v: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [2]