Nadaljevanje iz: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [1]

Doma so pustili vse premoženje, s hišami in posestvi vred

Nadaljujemo proti Celovcu. Mimo železniške postaje Marija Rain. Še danes je prav taka. Ko se nam odpre pogled na Celovec, se odpre tudi pogled na morje vojaštva. Trenutno se je tu ustavilo vse, kar je prišlo preko Ljubelja. Pa ne za dolgo. Čez nekaj dni so tisti travniki pred Celovcem že prazni. Vsa nemška vojska je odšla naprej. Ostali smo samo Slovenci, Hrvatje in Srbi.

Nastanimo se blizu gasilskega doma v Vetrinju. Iz raznih odej napravimo nekakšno streho nad glavo. Pravih šotorov ni. Nekateri lupijo smreke za streho, nekateri jo naredijo iz tistega platna, ki so ga dobili v Tržiču.

Gabrov in Jakelnov oče ter Vazarjev Albin ležimo skupaj pod tistim šotorom. Če se je tistemu tako reklo. Na posebnem prostoru so nastanjeni civilni begunci. Doma so pustili vse premoženje, s hišami in posestvi vred. Umaknili so se sem, pred zlato svobodo. Tu so cele družine, z otroki vred. Pravijo, da jih je blizu šest tisoč. Gabrov oče, ki mi je dal že med potjo vojaški plašč, mi prinese od nekod še nemško vojaško bluzo, kapo in opasač, in sem vojak.

Ob večerih hodimo k šmarnicam v Vetrinjsko cerkev

Tu, v Celovcu, so tudi partizani, ne samo Angleži. Oddaljevati se od taborišča ni varno. Dr. Graparja so ugrabili partizani, ko je peljal nekega bolnika v celovško bolnico, in ga odpeljali v Ljubljano.

Čez nekaj dni me pošljejo fantje k polkovniku Krenerju, ki je nasledil generala Rupnika, da naj me vpiše v domobransko, oziroma v slovensko narodno vojsko, kot se zdaj imenuje. Najdem pisarno, ki jo ima na nekem furgonu. Čakam na vrsto. Krener ima debato s kmetom iz sosednje vasi. Bil je mobiliziran za prevoz, zdaj pa se vrača nazaj v Ljubljano. »Pozdravite ženo!«, mu reče nazadnje. Videti je, da se poznata že od prej. Pridem na vrsto, povem željo, Krener pa mi reče: »Fant, zdaj pa ni čas, da bi jaz tebe kam vpisal. Ti bodi kar tam, kjer si, pa bo ravno tako dobro.«

Ob večerih hodimo k šmarnicam v Vetrinjsko cerkev. Dobrovški župnik Klopčič jih bere. Sprehajamo se okrog, opazujemo, kaj se dogaja tu, kaj tam. Na drugi strani taborišča je tudi nekaj hrvaških ustašev v črnih uniformah. Z njimi se nam je prepovedano pogovarjati. Nekaj je tudi četnikov. Skrivajo orožje pod plašči, niso ga odvrgli. Tudi naši ne vsi.

Čez dober teden pride preformiranje v polke in bataljone

Sreča me Bržnikov France iz Šentjošta. »Če si lačen,« pravi »pridi k nam. Imamo še precej hrane od doma.« Večkrat srečujemo Vuka Rupnika (Vuleta). V angleški uniformi se sprehaja po taborišču. Zamišljen. Kaj premišljuje? Sam Bog ve. Mežnarjev Tone žene mulo na pašo. V eni roki knjigo, ki jo čita, v drugi pa mulo na povodcu, pa gresta.

Čez dober teden pride preformiranje v polke in bataljone. Preselim se na drugo mesto. Z Lojzetom iz Bukovice leživa skupaj pod šotorom. Že od prej se poznava. Prvič in zadnjič sem določen za stražo. Pri nekem mostičku stojim brez orožja, kakšnih 30 metrov naprej pa Anglež. Kaj stražim, ne vem, kaj pa on, pa še manj. Hodimo na urjenje. Major Kunstelj nas uči korakanje, na levo, na desno ...

V Ljubljani partizani že zapirajo, kot je bilo predvidevano

Dobim obisk. Prišel je oče iz Ljubljane, s kolesom preko prelaza Ljubelj, ne skozi tunel. Najde me med vso tisto množico. Prišel je pogledat, kako se imam. Pod pretvezo, da gre iskat konja. Takih, ki so prišli po konje, je bilo kar nekaj. Dobil je prepustnico od komande mesta Ljubljane za kretanje v Celovec in nazaj. Podpisan Jože Borštnar, pozneje imenovan »Raketn Gustl«, po tisti eksploziji na Ljubljanskem kolodvoru.

Povedal je, da od Tržiča do Podljubelja ni srečal žive duše, razen en džip partizanskih oficirjev, ki so ga prav grdo gledali. Povedal je, da v Ljubljani partizani že mobilizirajo in zapirajo, tako, kot je bilo predvidevano. Ugotovil je, da sem zaenkrat tu bolj na varnem, kot v Ljubljani in naj tu kar ostanem. Ko bi vedel, kam nas bodo odpeljali čez nekaj dni.

Nekdo mu je dal konja, naj ga žene domov. Ko je iskal, nekje pri Cerkljah, hišo, kjer naj bi konja oddal, mu reče neka ženska: »Tam so pa gošarski.« Hišo je potem našel in tudi konja oddal. Konji in mule bodo popasli vso rž. Tu okrog bo vse uničeno. Zdaj šele vem, zakaj stoji v litanijah: ... in vojske reši nas o Gospod.

Ustaše in četnike so že odpeljali. Tam je že prazno. Nihče pa ne vpraša in ne pove kam.

Angleži vas bodo vse vrnili, verjemite mi

Prekov iz Šujice, ki je živel že par let tu v Celovcu, je prišel v taborišče, našel svoje štiri bratrance iz Stranske vasi. Začel jim je dopovedovati: »Fantje, preoblecite se v civil in se nekam umaknite. Dobro sem informiran. Angleži vas bodo vse vrnili, verjemite mi.« To pa že ne. To pa nikoli. Skoraj bi ga nabili. Le kdo bi mu verjel, saj to je nemogoče. Čez nekaj dni so začeli odhajati transporti in vsi štirje bratranci z njimi.

Fantje bi radi imeli skladišče na enem mestu. Vse je raztreseno po vozovih, nobenega reda. Ogledajo si manjši kamion. Angleži stražijo tisto, kar je ostalo od nemške vojske. Ogromno je tega. Pa ga gremo iskat neko noč. Eden moti stražarja, drugi pa tisti kamionček odrinemo v naše taborišče. Škoda, samo nekaj dni jim je služil.

Domobranec z ženo in otrokom v Vetrinju maja 1945. FOTO: Marjan Kocmur / knjiga Umik čez Ljubelj

Večina udeležencev je bila pri zadnji maši v življenju

25. maj, petek: Rojstni dan imam. Petek je, ravno tako, kot pred 17 leti, ko sem se rodil. Še dobro, da sem se spomnil.

26. maj, sobota: Z balkona Ljubljanske univerze napove veliki diktator velike poboje. Njegovi rablji čakajo na ukaz. Iz njegovega govora se da to jasno razbrati.

27. maj, nedelja: Vojaška maša na Vetrinjskem polju. Udeležimo se je vsi. Kurat Lenček ima pridigo. Domobranska godba igra. Oltar je postavljen na kamionu. Večina udeležencev je bila pri zadnji maši v življenju.

Pripravite se, odhajamo v Italijo, v Palmanovo

V Vetrinjski cerkvi je nova maša. Poje jo Vinko Žakelj iz Šentjošta. Pridiga mu Roman Malavašič.

28. maj, ponedeljek: Danes odhajajo prvi transporti. Nekaj jih je odšlo že včeraj.

Zvečer pride komanda. Jutri zjutraj se pripravite, odhajamo v Italijo, v Palmanovo. Vsak lahko vzame samo nahrbtnik, vse drugo ostane v taborišču. Konje, vozove in ostalo prevzamejo civili. Od civilov gredo z nami lahko samo najožji, oče, mati, dekle, brat, sestra.

Zvečer razdelijo še nekaj angleškega dvopeka. Veseli smo, da se bomo nekam premaknili. Ko bi mi vedeli, kam v resnici?

29. maj, torek: Zjutraj dobimo še kavo, potem pa odkorakamo proti vasici Zakamen. Blizu cerkve čakamo. Lep sončen dan je. Priropotajo angleški kamioni. Nekdo jih šteje. Pravi, da jih je 40. Pravijo, da nas je bilo ta dan 3.000. Naložijo polovico, nisem prišel na vrsto. Odpeljejo se v smeri proti Ljubelju. Čakamo.

Nas pa obkolijo Angleži z mitraljezi na majhni jasi ob cesti

Okoli desetih druga kolona. Zdaj se naložimo tudi ostali. Na zadnjem kamionu, zadnji sem, ki se povzpnem na ta konvoj. Cerada je dvignjena, lahko se razgledujemo. Nobenega znanega ni, vse je pomešano. Odhajamo. Fantje pojejo. Konvoj zavije proti Celovcu. »Kako pa to?« Fantje utihnejo in se zamislijo.

Za kolono vozi vojaški policist na motorju. Predvidevam, da je pred kolono isto Peljejo nas skozi Celovec in proti vzhodu. Kam? Cesta je makadamska. Takšni smo kot mlinarji, vsaj tisti, ki sedimo na zadnji stranici. Tudi Velikovec prepoznamo, Volkermarkt piše na tabli pred mestom. Potem pa naprej. Kam?

Končno smo prispeli. »Kje smo?« Na vzpetini nad mestom se vidi grad. Nekdo reče: »To je pa Pliberk!«. Nas razložijo, kamioni se vračajo. Nas pa obkolijo Angleži z mitraljezi na majhni jasi ob cesti.

En stražar spredaj, eden zadaj in gremo proti postaji

Par sto metrov nižje se vidi železniška postaja. Eno nadstropna. Tudi vlak stoji tam. Samo strehe od vagonov je videti, drugo pa zakriva visoka rž. Začno pobirati ure. »Zdaj pa še to.« Pa še vedno ne vemo, kaj bi to pomenilo. Postrojijo nas v štiristope, odštejejo po 40. En stražar spredaj, eden zadaj in gremo proti postaji.

Kakšnih sto metrov pred postajo, vse nastlano po tleh, kot listja slike, dokumenti, emblemi, kokarde, epolete, razni čini, največ ustaških in četniških. Šele takrat se nam posveti, kaj to pomeni. Malo naprej, zadaj za postajo, za grmom, partizan z brzostrelko. Še naprej, okoli postajnega poslopja, nas sprejmejo partizani.

Anglosaksonska podlost nima meja

Prva beseda: »Skini noževe! Skini noževe!« Mlad pokovec, mlajši od mene, me previzitira, prebrska nahrbtnik. Tako, pa je šel nož, ki mi ga je podaril France Gabrovšek iz Šentjošta. Angleži sedijo na oknih v nadstropju in opazujejo. Odženejo nas do vagonov in nas naženejo noter, zaloputnejo vrata in ... Pred časom je nekje pisalo: »Anglosaksonska podlost nima meja.« Zdaj so mi šele postale razumljive tiste besede.

Partizani so neki slavonski mobiliziranci, niti se ne vedejo preveč sovražno. Ni pretiranega psovanja, niti kakšnega pretepanja. Natlačili so nas po 80 v vagon, pravijo. Sedeti ni mogoče, smo natrpani, kot sardine v konzervi. Ko naložijo vse, šele priklopijo lokomotivo. Nekaj rukanja in cukanja naprej in nazaj, potem pa se odpeljemo. Kam? Čez nekaj kilometrov se že ustavimo. Vagone začnejo odpirati. Spet so jim ure najbolj všeč, kot prej Angležem. Tudi kakšne škornje mora kdo sezuti. Zaprejo vagone. Nadaljujemo vožnjo, pa se spet ustavi in spet isto. Nekdo reče: »Kunstelj je že šel.« Noben strel ni padel za njim.

Vrata vagonov začnejo odpirati

Mogoče smo še preblizu Pliberka, dan je še. Nekdo je kljub kontroli pretihotapil pištolo. Ne ve, kam z njo. Nekdo pravi: »Krener nas je prodal.« Kolikokrat smo se ustavili, nisem štel. V vagonu je vroče kot v peklu. Slečem bluzo, da se da vsaj dihati.

Vlak se ustavi. Že nekaj časa je tema. Dravograd – Meža piše na tabli. Po peronu se sprehaja nekaj partizank, sicer pa je prazno. Vrata vagonov začnejo odpirati. Pade ukaz: »Vso opremo zmetati ven!« Moj nahrbtnik je itak z bluzo vred padel sam, ker sem ga imel tik vrat. Pred vsakim vagonom nastane cela gora, 80 nahrbtnikov je kar velik kup, in to pred vsakim vagonom. Tako, pa smo osvobojeni. Vrata zopet zaprejo, vlak pa nadaljuje.

Okoli desete ure prispemo na postajo Slovenj Gradec. Nas razložijo, postrojijo in gremo. Pri izhodu stojijo ženske z vedri vode, pa jih podijo proč. Nekateri so vodo le dobili, drugi pa ne, se je preveč mudilo. Sem v sami srajci, bluza je ostala v Dravogradu.

Korakamo nekam v mesto in glej, zgodi se čudež. Domobranec, ki koraka za menoj mi reče: »Na, tu imaš tole bluzo, pa jo obleci.« Vzamem in se zahvalim. Tistega domobranca je tisti čas, na tisto mesto, postavil lahko edino Bog, druge razlage ni. Rezervno bluzo je imel od celega transporta verjetno samo on.

Odkorakali smo v mesto, v neko bivšo vojašnico. Sem smo prišli v noči iz torka na sredo. Nagneteni po sobah smo sedeli in čepeli, ležati ni bilo mogoče.

To pa je procesija sv. Rešnjega telesa!

30. maj, sreda: Še smo v tej kasarni. Nekdo pravi: »Smo v Slovenj Gradcu. V tej kasarni sem služil pred vojno kadrovski rok.« Začeli so prihajati slovenski Oznovci. Popisujejo.

Oboroženi z bombami okrog pasu se drenjajo med nami. Stranišča zamašena, cela poplava. Tudi za to moraš prosit stražarja. Vsaka soba ima svojega pred vrati. Noč prečepimo in presedimo tu. Ležati ni mogoče.

31. maj, četrtek: Še vedno smo v kasarni. Enkrat popoldne nas spravijo ven, postrojijo v kolono in nazaj na postajo. Na čelu kolone koraka Bastičev Lojz, z nahrbtnikom na hrbtu in epoletami na ramah. Drugi so se vsega tega že znebili. Nekdo pravi: »To pa je procesija sv. Rešnjega telesa!« In res je. Ta četrtek je praznik.

Na postaji čakamo na vlak. Je nekaj preoblačenja in preobuvanja. Stražar piše pismo na kolenih. »Kaj piše?« Res sem radoveden. Končno nas natrpajo v vagone in zaprejo. Prepeljejo nas samo do Mislinje. Pravijo, da je naprej proga porušena. Nadrenjamo se okrog cerkve sv. Lenarta in čakamo. Videti je, da je vlak peljal dvakrat.

Nadaljevanje v: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [3]