Nadaljevanje iz: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [2]

Res je bila trda tema skozi Hudo luknjo

Okrog 8. ure ponoči formirajo kolono po štiri. Na vsaki strani kolone so stražarji na vsakih par metrov. Celo noč poslušamo: »Čelo lakše! Začelje pridži!« Večkrat se ustavimo. Na sredi ceste se usedeš na tla in že spiš. Ko te sosed dregne, pa spet vstaneš.

Nekdo je pripovedoval, da je slišal stražarja, ki sta se pogovarjala med seboj: »Koji misli, da bega, nočas ima još vreme. Sutra jih primaju Slovenci.« Dregnil je brata: »Si slišal?« Brat pa reče: »Kamor gredo vsi, greva tudi midva.« Temu bi kar verjel.

Stražarji so bili neki Slavonci, kot se je govorilo. Niso bili posebno sovražno razpoloženi proti nam, razen nekaj izjem. In res je bilo tako. Kar nekaj se jih je rešilo. Velikokrat je bilo treba stopiti v prednjo vrsto, tako, da je bil red popolnjen. To je bil znak, da se je nekdo zgubil za cesto. Res je bila trda tema skozi Hudo luknjo.

Stražarji so se nekajkrat nabasali na kup, vmes pa je nastala vrzel. Zares dobra prilika za beg. Celo noč ni padel en strel. Nekaj pokanja je bilo v Velenju, na nekem travniku, preden smo se spet vkrcali v vagone. Bilo je rečeno, da je nekdo hotel pobegniti. Komaj sem se povzpel v vagon, sem že spal. Zbudil sem se šele v Celju.

To niso vrata vagona, to so vrata v pekel

1. junij, petek: Zbudim se od strašnega vpitja, ki prihaja od zunaj. Stojimo na Celjski postaji. Poslušamo, kaj se dogaja zunaj. Vrata vagona se odprejo. To niso vrata vagona, to so vrata v pekel. Na vsaki strani vrat stoji po en partizan. Da, prav ste slišali. Partizan, Slovenec, s kolom ali nečim podobnim v roki in samo udriha po nas, ki skačemo iz vagona. Nič ni važno, kam pade.

Imam srečo. Nobeden me ni dosegel. Strašno psovanje, vpitje, zmerjanje. Kot da se nas bojijo, pa zato toliko vpitja. Na postaji še vedno piše Cilli, niso še imeli časa sneti nemškega napisa.

Napodijo nas na dvorišče poleg postaje. Komanda: »Lezi! Poljubi slovensko zemljo!« S šnolo od opasača jo dobim po glavi, da se mi zabliska. Premalo sem potisnil nos v prah.

Sledi povelje: »Vsi, od kaplarja do generala, naprej!« Koliko jih izstopi, ne vem. Nekaj jih ima še čine. Oddelijo jih posebej. Pretepanja in zmerjanja ni konca. »Lezi! Diži se!« ponavlja. Ne spominjam se točno, kdaj smo morali odvreči kape in opasače.

Udarci padajo kamorkoli

Ko se naveličajo in je sprejem končan, nas postrojijo v štiristope. Na obeh straneh stražarji, samo ne tisti od včeraj, ki so se obnašali nasproti tem kar človeško. Napotimo se proti mestu skozi podvoz proti Teharski cesti. Mesto je kot izumrlo. Redki so, ki jih srečamo. Ali je tako zgodaj ali so se pa poskrili in opazujejo izza zaves.

Stražarji nas priganjajo. »Alo, vpijte!« »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« »Mi smo bela garda!« »Mi smo tisti, ki smo partizane tolkli!« »Mi smo tisti, ki smo ropali slovenskega kmeta!« »Mi smo belčki!«

Če koraka stražar vštric tebe, vpiješ, drugače dobiš batino. Udarci padajo kamorkoli, največkrat jo dobiš po glavi z opasačem. Če se pomakne stražar kakšnih par metrov naprej ali pa nazaj, pa utihneš.

Na čelu kolone jaha nek partizanski oficir, na konju. Predvidevam, da je bil to Škulj, ki je imel tako rad konje.

Oficir, ki je jahal prej na čelu kolone, gazi po njem s konjem

Ko dospemo do Teharij, zavijemo z glavne ceste levo proti Bukovžlaku. Zvonik stare cerkve še stoji tam na ovinku. Še kakšen kilometer in kolona se ustavi. Smo pred nekakšnim taboriščem, barake, ograjene z mrežami in žico.

Sem skoraj med prvimi. Odštejejo jih dvajset, potem pa s stražarji vred v diru v taborišče. Tako vsakih dvajset. Kmalu smo na vrsti. Pripodijo nas z grobim šodrom posuto dvorišče med barakami. Postavijo nas v dve vrsti po deset.

Malo naprej leži nekdo na tleh. Tisti oficir, ki je jahal prej na čelu kolone, pa gazi po njem s konjem. Kdo je to, ne vem, nikogar ne poznam. Fanta na levi in desni šepetata: »To je Urhovski komandir.« »Kdo? Kdo je bil?« Stražarji so odšli.

Oče, partizanski oficir, sin pa domobranec. Kako ga je pretepal.

Prideta dva partizana, oficirja posebne sorte. »Kdo je iz Kamnika?« Vse tiho. »Kdo je iz Novega mesta?«, spet tiho. »Kdo je iz Ljubljane?« Pa si mislim, če jaz ne poznam tebe, ti mene verjetno tudi ne. Ostanem lepo tiho. Morda me je to rešilo? Če je bil kdo prepoznan, je odšel kar v skupino k oficirjem.

In zgodilo se je, kar človek ne bi mogel verjeti. Da je našel v vrsti, ki je stala malo naprej od naše, svojega sina. Oče, partizanski oficir, sin pa domobranec. Kako ga je zmerjal, kako pretepal. To se opisati ne da, ker ni besed. To je treba videti in videli smo.

Če najdemo pri komu samo šivanko, bo ustreljen

Prišel je partizan s skledo. »Ure, prstane, uhane, verižice zmečite tu noter?« Moj sosed je snel uro z roke, jo spustil ob nogi na tla in stopil nanjo. Gorje, da bi ga tisti, ki je pobiral, videl. Ne bi ga bilo več.

Sledi komanda: »Prva vrsta dva koraka naprej! Levo krug!« Stali smo si nasproti. Dva partizana prineseta odejo in jo razgrneta po sredi na tla. Sledi komanda: »Vse iz žepov zmečite na deko, žepe obrnite narobe. Če najdemo pri komu samo šivanko, bo ustreljen!« Zmetali smo vse, denarnice, slike, dokumente, robce, cigaretne doze, vžigalnike ... Vse sta zavila skupaj in odnesla.

Stojimo mirno, sonce pripeka. Več jih omedli od vročine, od izčrpanosti ali od kaj drugega. Zgrudijo se na tla. Soseda ga morata dvigniti, držati pokonci, kakor vesta in znata.

Zadaj za barakami so jih ustrelili in zasuli

Vse to je trajalo do srede popoldneva, ko je bilo te procedure dvajset po dvajset konec. Ko smo bili vsi obdelani, so nam dovolili, da se gibljemo, toda samo v meji dvorišča.

Proti večeru opazimo naše oficirje, glave s krvjo oblite, obvezane. Glej, še obvezali so jih. Kaj nameravajo z njimi? Gonijo jih trkom po taborišču okrog do onemoglosti. Drugi ali tretji dan jih ni videti več. Odšli so za vedno. Pa ne daleč. Zadaj za barakami so jih ustrelili in zasuli. Zvečer se moramo poležati v vrstah po tem kamenju. Dva metra od ograje. »Ponoči bo vozil okrog pancer«, se norčuje stražar.

Spominska slovesnost na območju nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, ob prvem, lesenem križu, 31. maja 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Od ponedeljka zjutraj do sobote zvečer brez hrane, brez vode

2. junij, sobota: Vstanemo, se pretegujemo, čakamo, kaj bo. Cel dan postajamo po tem kamenju. Bolj malo je govorjenja, vsi smo zamišljeni in potrti. Vsak lahko opazuje, kaj se dogaja okrog njega. Sprehajanje ni mogoče. Kaj se dogaja za sosednjo barako? Bog ve.

Bilo je vse pomešano. Nikogar ne poznam okrog sebe. Spominjam se jih samo nekaj. Oblak Franc (Bržnikov France) iz Šentjošta, Žgajnar Anton (Totajev Tone) iz Lipoglava, Suhadolc (Zelov) iz Šujice. Videti je, kot da so vsi, ki sem jih poznal, odšli z jutranjim transportom na Podrožco.

Popoldne pride med nas neki partizanski oficir z bolničarko. Na rokavu ima trak z rdečim križem. Sprehajata se med nami in ogledujeta, če je treba koga obvezati ali kaj drugega. Ogleduje me in vpraša: »Si ti civil?«, ker imam civilne hlače. »Ja.«, mu odgovorim. »Potem pa pojdi z mano«, mi reče in odžene v barako k civilom. Spet sem imel srečo, spal bom v baraki na deskah. Soba je bila že polna. Kdaj so prišli? So jih že v Celju odredili v posebno grupo?

Zvečer dobimo prvič večerjo, nekaj juhi podobno. Krompir, tako razkuhan, da je nastala juha. Samo da je nekaj toplega. Od ponedeljka zjutraj do sobote zvečer je kar dolga doba, brez hrane, brez vode.

V stranišče nas vodijo po deset

3. junij, nedelja in naprej: V civilni baraki ležimo moški v veliki sobi. Verjetno je bila to prej učilnica. Po sredini barake je hodnik, levo in desno so manjše sobe. Tam se nahajajo ženske, nekaj je tudi mater z otroki.

Ves inventar v sobi je ena miza in en pograd v kotu. Pri vratih visi list. Na njem piše: »Dnevni red v koncentracijskem taborišču Teharje pri Celju: vstajanje, umivanje, zajtrk, kosilo, večerja, spavanje z navedenimi urami. Spodaj podpis.

V sobi ima vsak nek določen prostor na tleh, da ni nereda. Ponoči si dajemo pod glavo čevlje namesto blazine. Umivat nas vodijo v umivalnico. Samo prvih nekaj dni, potem pa na to pozabijo. Tisti dnevni red je samo teorija.

V stranišče nas vodijo po deset. En stražar z naperjeno pištolo spredaj, drugi zadaj. Mislim, da po dvakrat na dan ali pa, ko imajo čas. Za silo je pa v sobi kibla. Imel sem srečo, da nisem dobil driske ali kaj podobnega, tako kot nekateri. Bili so reveži.

Za vseh dvesto je mogoče 30 do 40 porcij, nikoli pomitih

Po hrano nas vodijo v jedilnico. Usesti se ne smeš. Za vseh dvesto je mogoče 30 do 40 porcij, nikoli pomitih. Ko prvi stresejo vase menažo, je hitro treba oddati porcijo drugemu. Stražarji priganjajo: »Dajmo, Dajmo?«. Če je prevroče, jih ne briga. Dobivamo neko pesino šavje, podobno blitvi, včasih nek ričet, dvakrat soljen. Doma imajo pujski boljše. Ko bi imeli vsaj vodo. Vodo sem videl samo tiste prve par dni, ko so se nam dovolili umivati, potem pa ne več. Kruha nobenega. Kruh začnemo dobivati zadnjih 14 dni, vsak dan po eno rezino. Hrano deli zadnji čas Albina, hči kovača iz Dobrunj. Verjetno so jo vzeli iz barake za delo v kuhinji. V Vetrinju se je vpisala kot civilna begunka.

V sobi najdem kos deske in bajonet. Toliko časa čačkam in obrezujem, da nastane lesena žlica. Odpadke nosim v kiblo. Prinesel sem jo domov. Škoda samo, da se je izgubila. Bila je lep spomin.

Stalno nas hodijo ogledovati partizanski oficirji, posebno ponoči

Stalno nas hodijo ogledovati partizanski oficirji, posebno ponoči. Največ prvih 14 dni. Starešina sobe zavpije: »Mirno!«. Skočit moramo pokonci in stati mirno. Nas ogledujejo, iščejo verjetno koga poznanega. Redko kdo kakšnega kaj vpraša. Nekoč dobimo visok obisk. Govorijo, da je bil to neki minister Hribar, doma iz Loža. Verjetno ga je kdo poznal. Tudi od tam jih je nekaj v sobi.

Za zaslišanje pridemo na vrsto zadnji. Postavit se moraš k oknu barake, kjer imajo pisarne, znotraj pri mizi sedi partizanka, ki sprašuje in tipka. Priimek in ime, datum rojstva, kraj rojstva, ime očeta, ime in dekliški priimek matere, zadnje prebivališče, poklic. Sorodstvo pri domobrancih. Sorodstvo pri partizanih. Kako si prišel sem. Nazadnje pa nekaj napiše po svoje.

Dobili smo sostanovalke. Uši. Nikoli prej jih nisem videl. Zdaj se jih pa po mili volji ogledujem. So kot pšenična zrna, bolj počasi lezejo, ni jih težko ujeti. Najraje se skrivajo za robovi obleke. Obiramo jih kot vemo in znamo. So posebna nadlega.

V barako nasproti naše prihajajo cele družine, z otroki

Nekaj prijateljev si zapomnim. Obiščem jih, ko pridem domov. Od povsod so. Iz Domžal, Mengša, Rovt, Bizovika, Velikega Gabra, Starega trga, od vsepovsod.

Čez kakšen teden po prihodu pridejo delavci. Postavijo ograjo še od naše barake do barake z domobranci, na obeh straneh dvorišča, koder ležijo tisti, ki so že od začetka na prostem, noč in dan. Odprtino pustijo samo na severozahodnem vogalu. Vse barake so bile ograjene že poprej z mrežami.

V barako nasproti naše prihajajo cele družine, z otroki. Pravijo, da so kočevski Nemci, ki jih pobirajo po Štajerskem. Preživijo v baraki nekaj dni, mogoče teden, pa jih spet odpeljejo. Mogoče je baraka kakšen dan prazna, pa privedejo zopet druge.

Nekaj je bilo otrok, ki niso videli mater nikoli več

Prve dni so prihajali kamioni ob večerih. Odvažali so domobrance. Potem je malo prenehalo. Zdaj jih razporejajo v grupe A, B, C. Predevajo iz ene barake v drugo.

Veliko jih pa še vedno leži na dvorišču, pod milim nebom dan in noč. Si to lahko kdo predstavlja? Včasih jim čez ograjo mečejo kruh in kakšne kosti iz kuhinje. Kakor psom v pesjak. Tudi slikat jih pridejo razni oficirji.

Dober teden po prihodu pripelje v taborišče manjši avtobus. Prišli so po otroke, ki jih imajo nekatere matere s seboj v naši baraki. Na silo jim jih trgajo iz rok. Otroci jokajo, nočejo od mater stran, jokajo matere, si pulijo lase, udarjajo z glavo ob steno. Strašno vpitje.

Kaj takega si ni mogoče predstavljati. Naj si kdo predstavlja žalost mater, žalost otrok, če si jo more. Pravijo, da jih bodo odpeljali v dečji dom v Celje. Danes vemo, da je bilo to pri Petričku. Matere jim tega sigurno niso verjele. Nekaj je bilo otrok, ki niso videli mater nikoli več. Avtobus jih je odpeljal okrog 40. Matere pa so ostale tu z žalostjo v srcu.

Ko hodimo po hrano, vidimo večkrat bel športni DKW kabriolet. Kdo od funkcionarjev prihaja na obisk v taborišče?

Konec v: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [4]