Nadaljevanje iz: Anton Sušnik, domobranci, umik na Koroško, Vetrinj, Teharje [3]

Eni so pretepali in streljali, drugi pa ...

20. junij, sreda: Zvečer prinese partizan Lojze, ki je bil kapo naše barake, par zavitkov cigaret. Reče: »Jutri imam god, tu imam par zavitkov cigaret. Razdelite si jih in pokadite tako, da ne bo kdo opazil. Vem, kako je hudo, če nekdo kadi, pa nima.« Kako so bili tisti, ki so kadili, veseli. Trgali so cigarete na pol, jih prižigali, ne vem s čim. Skrivali so cigarete v dlan, da se ni videlo. Bila je že noč.

Tako zdaj vemo, da bo jutri 21. junij. Da, bil je eden tistih partizanov, ki je mislil s svojo glavo. Bili so namreč dvoje sorte, eni so bili pijani zmage, drugi pa so bili trezni. Eni so pretepali in streljali, drugi pa ...

Rešitev teharskih ujetnikov

21. junij, četrtek: Zbudim se, kako pa to? Do zdaj se še nisem, kar smo tu. Še je popolna tema. Zunaj barake nekaj zaslišim. Imel sem namreč glavo tik ob steni. Nekdo se plazi po tleh, pa ne eden, več jih mora biti. Hitro se mi posveti, kaj se dogaja. »To bo pobeg.« In res je bil. Napnem ušesa. »Kaj bo?« Zadnji od tistih gre pa kar v nakovanih čevljih. Čudno, morda ni bil od tistih, ki so bili že poprej zmenjeni. Morda samo opazi, kaj se dogaja, pa hoče še on za njimi.

Njegove korake pa zasliši stražar, ki straži pri baraki, kjer so pisarne. Začne vpiti: »Stoj! Stoj!«, pa ni nobenega odziva. Začne teči proti vzhodu, od koder je zaslišal korake.

V tistem hipu pa se zasliši huronsko vpitje, vse povprek, razne komande itd. Stražar začne streljati, vpitje se ne poleže. Partizanke v baraki, koder je spala posadka, začnejo vpiti: »Tovariši, ali smo napadeni? Tovariši, ali smo napadeni?« Stražarji letijo vkup, streljanju ni konca.

Prinesejo kole in silijo fante, naj tepejo eden drugega

Ko pa se zdani, likvidatorji pobesnijo. Težka beseda, pa ne dovolj. Zunaj na dvorišču se odpre pekel. Pride kapo barake in ukaže ležati na trebuhu, glave v tla. Ta dan in še drugi ni izhoda na stranišče, ni hrane.

Tisti duhovnik, edini med nami, bil je, če prav vem, iz Rakovnika, pravi: »Fantje, molite! Vsak zase naj moli.« To je šlo šepetaje od ust do ust. Ni časa za očenaš, samo Sveta Marija, Sveta Marija, brez prestanka, ves dan. Molili smo kot minuto pred smrtjo. Smrt je bila tako blizu.

Kaj se dogaja zunaj, lahko sklepamo po strašanskem vpitju, zmerjanju, streljanju. Prinesejo kole, silijo fante, naj tepejo eden drugega. Ker ne ubogajo, začnejo streljati. Fantje vidijo, da ni izbire, zares se lotijo eden drugega.

Streljajo v noge, v roke, da ne bi še kdo poskušal uiti

Vsake toliko časa premaga kakšnega radovednost, da se dvigne in pogleda, kaj se dogaja zunaj. Je pa nevarno, streljajo vse vprek. Nekoga v sobi zadene krogla v hrbtenico, baje je bil neki mesar iz Doba pri Domžalah. Čez nekaj dni je ranjenec umrl. Pridejo štirje mladoletni domobranci, ga položijo na deko, primejo vsak za en vogal in ga odnesejo.

Streljanje in divjanje ne poneha niti drugi dan. Streljajo v noge, v roke, da ne bi še kdo poskušal uiti. Govori se, da jih je ušlo 40. Danes pa vemo, da jih je bilo 11. Od teh so preživeli štirje, Zdešar, Korošec, Švigelj in Debevc. Sprašujem se, kje so vzeli še toliko moči in poguma. Tri tedne ležanja na tistem šodru, noč in dan, ob taki hrani. Res je bilo to nekaj nepojmljivega.

Kakšnih pet večerov in prostor je prazen

Čez nekaj dni se začne odvažanje. Na večer, ko se stemni, pripelje kakšnih pet do šest tovornjakov s stražarji. Stražarjev je toliko, kot da bo imel vsak svojega. Odprejo zadnjo stranico in postavijo na tla nek zaboj. Kdor še more, se sam spravi na kamion, ostale pa zmečejo gor kot drva. Kakšnih pet večerov in prostor je prazen.

Ponoči je streljanja še in še, več kot poprej. Verjetno ne v zrak, od veselja. Nič ni solz, samo v grlu nastane kepa. Najhujša je negotovost. Dobro vemo, kam so jih odpeljali. Kaj bodo naredili z nami? Bomo prišli tudi mi na vrsto? Vsi so tiho, nihče ne preklinja, nihče ne razpravlja, nihče se ne huduje. Vsi samo premišljujemo.

Govori kar z zaprtimi usti, da ne bi kdo opazil, da ima zlata usta

Med nami je starejši možak. Vse zobe ima zlate, zgoraj in spodaj. Govori kar z zaprtimi usti, da ne bi kdo opazil, da ima zlata usta. Lahko postanejo komu všeč.

Vse drevje okrog taborišča obsekajo, kakšne tri metre visoko. Da bo boljša vidljivost. Na vogalih postavijo stražne stolpe, kot kakšne lovske preže. Na severni strani taborišča je cel kup vejevja, ki so ga že navlekli skupaj.

Neki dan nas, civile, pošljejo takoj po zajtrku, če se tista črna voda lahko tako imenuje, vlačit te veje v neke jame zadaj za umivalnice na vzhodni strani taborišča. Jame izgledajo kot kakšne majhne kraške vrtače. Vlačimo po vejo ali dve, kakor kdo more. Sončen dan je, oči so opešale od lakote. Pred očmi vidiš meglo, kot da hodiš v megli, pa sije sonce. Opoldne nas ženejo po menažo, po kosilu pa spet nazaj.

Slišim, da repetira brzostrelko. Čakam pok, pa ga ni bilo.

Obnemogel se sesedem skupaj blizu stražarja. Stražar začne groziti, da me bo ustrelil, ča se ne dvignem. Slišim, da repetira brzostrelko. Čakam pok, pa ga ni bilo. Bog je odločil drugače. Morda je zagledal komandanta Škulja, da se pelje s kolesom? Mogoče. Rekli so, da je bil tisti stražar Dalmatinec.

Komandant taborišča se pripelje in vrže kolo na tla. Pograbi neko palico, pa po meni. Nekako se dvignem. »V bunker! V bunker!« vpije. Pa greva, jaz naprej, on pa za menoj s kolesom, pa me suje. Kaj se mi je takrat podilo po glavi, ne vem. Ko prideva do naše barake, me nekaj kar podzavestno potegne v barako. Škulj pa začuda brez besed. Pričakujem, da bo zavpil: »V bunker sem rekel!«. Pa mu je, izgleda, sam Bog zamašil usta.

Še gre za menoj, po hodniku, do naše sobe, ki je bila na drugem koncu barake. Pridem do sobe, padem po tleh, kot da sem se ob nekaj spotaknil, on pa reče: »Ta je požrl opoldne dve porciji menaže, zdaj mu je pa postalo slabo.« Se obrne in gre. Kaj je bil bunker, smo vsi dobro vedeli. Malokdo ga je preživel.

Jože Škulj (Zmago), (Andrejev), iz Iške vasi, rojen 1914

Tisti, ki so ostali v sobi, me poberejo in odnesejo na pograd, ki je stal v kotu. Kaj sem mislil takrat, ne vem, verjetno sem začel verjeti v čudeže. Že drugič se mi je zgodilo. Pa ga čez leto dni spet srečam, istega Škulja, še vedno nosi partizansko uniformo, samo brez opasača in brez činov. Demobiliziral se je. Na Verdu, na Lenarčičevem posestvu je za ekonoma. Skoraj se ustrašim, da me bo prepoznal, pa me ni, nas je bilo preveč, Škulj je bil pa samo eden. Ne morem verjeti, niti ne vem, kako mu je ime in kje je doma. Danes šele vem, da je bil to Jože Škulj (Zmago), (Andrejev), iz Iške vasi, rojen 1914. Eden izmed štirih bratov. V Šercerjevi brigadi je dosegel čin poročnika. Demobiliziran 30. 4. 1946.

Eden prvih obiskov območja nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, 5. maj 1990. Med obiskovalci sta bila tudi nekdanji taboriščnik Vinko Zibelnik in publicist Roman Leljak. FOTO: Ivo Žajdela

Opoldansko zvonjenje poslušamo, od sv. Ane se sliši

Pričnemo dobivati kruh, po rezino na dan. Do zdaj ga še nismo videli, odkar smo tu. Zadnjih 14 dni. Veliko je vreden.

Skozi steno se sliši pritajeno petje. Dekleta pojejo, pa saj to ni res. Pa je. »Slovenka sem, Slovenka čem ostati.«

Opoldansko zvonjenje poslušamo, od sv. Ane se sliši. Samo križ od zvonika se vidi preko gozda. Tudi sirena se oglasi vsako soboto ob 12h, nekje pri Buklovžlaku. Pravijo, da je tam neka opekarna.

Mladoletni domobranci vozijo zemljo z južne strani taborišča, kjer je hrib, nakladajo jo, vozijo mimo naše barake, pa potem proti vzhodu. Pokrivajo tiste veje, ki smo jih mi preje vlačili tja. Eden drži za oje, drugi pa potiskajo.

Med mladoletnimi je domobranec. Pravijo, da ima šele 14 let, da je doma iz Loškega potoka. Odredijo ga, da komandira koloni, ki gre po hrano, tja in nazaj. Stražarji se pa norčujejo in smejejo, kakšnega komandirja imajo.

Začelo se je govoriti, da nas bodo pustili domov

Začelo se je govoriti, da nas bodo pustili domov. Kar boljše volje postanemo. Res nas neko popoldne odženejo na slikanje. Vsak se mora postaviti ob steno pri umivalnici. Nek partizanski oficir pa slika z Leico, enega za drugim, kot tekoči trak.

Tako dočakamo 7. julij, popoldan. Začnejo klicati po priimkih. Vsak ima listo zaslišanja in nanj prilepljeno sliko. Preko slike rdečo številko. Če so pobrali prstne odtise, se ne spominjam, mislim, pa da so. Skoraj vsi so že klicani, moje liste pa nikjer. Že me začne skrbeti, da bom ostal. Vprašajo me, kako se pišem. Pregledujejo neke papirje, verjetno seznam tistih, ki bodo ostali. Izgleda, da me tam ni. Hvala Bogu. Po daljšem iskanju le najdejo moj list. Dolge so bile te minute.

Nekaj iz sobe jih ostane tam, ne bodo izpuščeni. Mislim, da jih je bilo okrog pet, eden med njimi je Živalič Franc iz Guncelj. Čez leto dni berem v Poročevalcu, da je bil v Ljubljani obsojen na smrt. Drugi je tisti duhovnik iz Rakovnika, ostalih se ne spomnim.

Če bo kdo kaj govoril, ga bomo že poiskali in naj ve, kaj ga čaka

Odhajamo, zapuščamo to taborišče, v katerega smo prišli l . junija. Moški in ženske. Vsi, kar jih niso odpeljali že prej domačini, ki so jih prišli iskat posamično. Ne v štiristopih, kar tako, kot gruča ljudi. Stražarjev je bolj malo. Rečeno je, v Celje, na postajo.

Na tej poti, blizu Celja, zagledam pred neko hišo, grupo partizanov. Mogoče jih je 10 do 15. Pa me ogovori nekdo, moj sošolec. »Kam pa ti?«, se začudi. »V Celje, na postajo.« »Od kod vas pa ženejo?« »Iz taborišča Teharje.« »Kakšnega? Kje?« se začudi. Pojma nima, da je kje tam kakšno taborišče. Bil je mobiliziran takoj po 9. maju in poslan v Celje. Pred časom srečam drugega sošolca. »Še veš, da sva se srečala, ko so vas takrat gnali v Celje, na postajo?« Ne spomnim se. Spominjam se pa dobro tistega, s katerim sva se pogovarjala.

V Celju, na postaji, nam neki komisar naredi govor. »Da niste nič videli, nič slišali. Če bo kdo kaj govoril, ga bomo že poiskali in tisti naj ve, kaj ga čaka.«

Nobene odpustnice nam niso dali. Pa še v domobranski bluzi sem.

Vkrcamo se v živinske vagone. Poprej so v njih vozili konje. Posedemo se kar po konjskih figah. Pa tudi prav nič se ne sekiramo, samo da gremo proti Ljubljani. Na vsaki postaji jih nekaj izstopi, največ v Litiji in Zalogu. V Celju pripeljejo tudi nekaj tistih otrok, ki so jih pobrali materam pred mesecem dni. Kakšna sreča. Samo ne vseh, ker tudi mater ni vseh tu. Odpeljali so jih že prej neznano kam.

V Ljubljani sem že sam v vagonu. Vsi iz vagona so odšli že na drugih postajah. Že je trda tema, kar dolgo smo se vozili. Grem na peron, k izhodu iz postaje. Pri vratih stražar. Vsakega legitimira. Kaj naj mu pokažem? Nobene odpustnice nam niso dali. Pa še v domobranski bluzi sem. Pa grem poskusit preko ograje. Tudi tam je vse zastraženo, stražar me napodi nazaj. Pa naj poizkusim še enkrat, skozi izhod. Kar bo, pa bo. »Dokumente!« »Nimam.« »Od kod pa ti?« mi reče in debelo pogleda. Seveda, v domobranski bluzi sem, saj sem že skoraj pozabil. »Iz koncentracijskega taborišča Teharje.« »Prav. Priimek in ime, stanovanje?« Zapiše in me pusti.

Bila je babica pri mojem rojstvu. Zdaj pa je drugič.

Spet sem v Ljubljani, kar lažje zadiham, ko zapustim postajo. Ljubljana je razsvetljena, zatemnitve ni več, seveda. Po Bleiweisovi in po Tržaški hitim proti domu. Še na misel mi ne pride, da tudi žice in straže v bunkerjih ni več. Na Glincah potrkam pri hiši, kamor sem pred vojno nosil mleko. Odpre mi gospa, presenečena me objame, se razjoka in me povabi naprej. Bila je babica pri mojem rojstvu. Zdaj pa je drugič. Tam se najem, skopam, preoblečem. Dolgo se pogovarjamo, prespim. Občutek imam, da sem se na novo rodil. Šele zdaj se zavem, kakšna nadloga so bile uši, ko se jih znebim.

Pred domom so jih pričakali domači terenci in jih ubili kar z motikami

8. julij, nedelja: Preden vstanem, mi že oče prinese obleko, da se preoblečem. So že sporočili, da sem se vrnil. Prva pot je v cerkev. Nedelja je. Zares se imam za kaj zahvaliti Bogu. Potem pa proti domu. Še prej se ustavim pri sosedovih. Sosedova mama me zagleda, se začudi in reče: »Ti si prišel. Naših pa ni. Trije so odšli. Si jih kje videl?« »Videl, v Vetrinju, potem pa ne več.« Vrnil se je samo eden. Bil je v partizanih, ranjen, odpeljan v Bari. Od tam se je vrnil pred menoj. Popoldan me pride ostriči, bil je frizer. Čez leto dni ga zaprejo. Brdo pri Kranju, Kočevska Reka so postaje. Tudi to imenujejo svoboda. Čigava?

Avgusta so začeli izpuščati mladoletne domobrance, kolikor jih je sploh še ostalo. Od tistih, ki sem jih poznal, se je vrnil s Teharij samo Ivan Pleško (Gašperjev), brat Staneta in Doreta, ki sta 22. junija v Šentvidu skočila čez ograjo in se rešila. Pa niso vsi, ki so bili izpuščeni, prišli do doma. Pred domom so jih pričakali domači terenci in jih ubili kar z motikami. Tako kot v Vodiški gmajni in še marsikje.

Stopim na tehtnico. 59 kg kaže. Ko sem odhajal od doma, je kazala 72 kg.

9. julij, ponedeljek: Na srečo mojega letnika še ne mobilizirajo. Sem še leto dni premlad. Takoj se grem slikati za novo osebno izkaznico. Ravno so jih začeli izdajati. Okupacijske lire so še vedno v veljavi. Ljubljano so razdelili na kvarte in na KLO (krajevne ljudske odbore). Stopim na tehtnico. 59 kg kaže. Ko sem odhajal od doma, je kazala 72 kg. Jem, polenta je tako dobra, pa še z marmelado namazana. Nobena torta danes ni tako dobra. Nimam mere, to ni prav.

Seveda, vsega je preveč. Jem. Naprej pa ne gre. Na Teharjah smo hodili na stranišče enkrat na teden, ali pa še to ne. Dobim vročino, preko 40°C. Kličejo zdravnika, da mi da injekcijo. Nič ne pomaga. Zavijajo me v mokre rjuhe. Nič bolje. Vročina ne pade. Dokler mi tista gospa, pri kateri sem se ustavil na poti domov, ne prinese neke tablete za odvajanje. Potem gre pa kar hitro na bolje. Samo trajalo je to od dva do tri tedne.

Najhujše pa so tiste nočne more, noči brez spanja

Bodečo žico, ki je bila razpletena preko njiv, so že navili na kolobarje. Zdaj zasipavajo strelske jarke. Samo bunker ob progi še stoji. Preden ga rušimo, ga še slikam za spomin. Tudi pot zadaj za žico, je treba pospravit. Da se izbrišejo vsi sledovi vojne. Nikoli, ostali bodo spomini na vse tiste grozote. Ne da se jih izbrisati.

Najhujše pa so tiste nočne more, noči brez spanja. Ko premišljujem, če mi je bilo res usojeno preživeti ta dva meseca na tak način in biti očividec vseh teh dogodkov? Je že Bog določil tako. Pa še peš na Brezje, da izpolnim obljubo.

Čez več let mi reče sosed Lojze: »Veš, takrat, ko si ti ležal na Teharjah, je prišel tvoj sošolec mene spraševat, kaj in kje si bil ti med vojno?« Imel sem dobrega soseda. Povedal je resnico. Hvala mu. Tudi to, da Dolgi most ni šel v zrak, je bila njegova zasluga.

Drugič sem bil tam leta 1962. Tovornjak je ravno pripeljal smeti.

Prvič sem obiskal taborišče leta 1954. Barak ni bilo več, bili pa so še betonski temelji. Znotraj teh so ljudje posadili zelje, peso, korenje ...

Drugič sem bil tam leta 1962. Tovornjak je ravno pripeljal smeti. Odlagal jih je prav na mestu, kjer počivajo častniki in tisti, ki so preminuli v taborišču.

Od 29. julija 1990 dalje, ko je bilo tam prvo srečanje preživelih, obiskujem ta kraj slovenskega križevega pota vsako leto.

Vir: Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, 2. del, zbral in uredil Milko Mikola, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2008.