Odhod iz Vetrinja v »Italijo«

O groza zaupanje v Angleže in njihovo poštenost! Kako so mogli ti ljudje izgubiti to občudujočo potezo svoje politike, v katero smo protikomunisti ves čas tako neomajno verjeli in zaupali, jo gojili in se dosledno zavzemali zanjo. So meje možnosti človekovega umevanja vojne in zavezništva. Toda to so robovi brezen vojskinega niča. In vendar je bilo vse skupaj resnica, resnica ubijanja in smrti tisočev in tisočev, pahnjenih v vojni vihar, kakor jeseni listja z dreves ...

Takšne prevare svet še ni videl in ne slišal o njej

Podobni lahkovernim otrokom smo se razveselili novice, da nas bodo Angleži premaknili v Italijo, da nas spravijo spred oči in spod rok naših dragih partizanov, ki so se vsak dan bliže in pogosteje kazali okrog nas v Vetrinju. V tem smo videli modro angleško politično-vojaško odločitev in rešitev naših težav in nevidnih zank podivjanih bratov, zmagovalcev, v srcu vnetih prodajalcev nas sovjetski hobotnici, na oči pa zavezniških sobojevnikov vseh »prekletih imperialistov«. Takšne prevare svet še ni videl in ne slišal o njej!

Saj ni bilo mogoče v to verjeti po vsej zdravi in pošteni človeški pameti

Na premik v »Italijo« se je taborišče hitro pripravilo. Bili smo razdeljeni na skupine. 30. maja okrog šestih zjutraj je prišlo v taborišče nekaj tovornjakov z oboroženimi angleškimi vojaki kot spremljevalci. Vkrcali smo se veselih oči in obrazov, saj smo šli pripravljat bivališča drugim beguncem, ki pridejo za nami. Na vozilo sva se povzpela skupaj z bratom. Ena Mrakovih deklet nama je zavpila ob odhodu: »Pa kakšno lepo hišo nam pripravita!« Obljubila sva. In odpeljali smo se. Bilo je lepo visokopomladno jutro. Smer vožnje se nam kmalu ni zdela prava, a smo se potolažili, da delamo ovinek do smeri v Italijo zaradi vojnih razmer. Grizlo nas je strašenje, da nas vozijo v Jugoslavijo, ki se je zadnje dni grozljivo priplazilo v taborišče, a smo takšne misli odganjali, saj ni bilo mogoče v to verjeti po vsej zdravi in pošteni človeški pameti.

Angleži so se prerekali z Rupnikovim sinom Vukom in ženo

V poznem popoldnevu smo se slednjič znašli na travniku pred železniško postajo pri Pliberku. Debelo smo gledali, a se še vedno motili z mislijo, da nas preko jugoslovanskega ozemlja peljejo v »obljubljeno deželo«. Toda divji pogledi partizanov, ki so se že začeli kazati z zadnje strani postaje, so nas kaj hitro zbistrili in zledenili. Oboroženi angleški stražarji so zaprli prostor travnika ter nas stiskali in zganjali proti železniški postaji. Preprečevali so nam z naperjenim orožjem vsak poizkus oddaljevanja in pobega. Za krajši hip smo se nekateri nabrali ob manjši dolinici, v kateri sta ležala domobranski častnik in žena. Povedali so, da se Angleži prerekajo z Rupnikovim sinom Vukom in ženo, ki nočeta naprej in grozita, da se bosta na kraju ustrelila, ker partizanom nikakor nočeta v roke. Kako se je končal ta »pogovor« nismo dočakali, saj smo se že čez nekaj časa kar mimogrede znašli na peronu pliberške železniške postaje iz oči v oči z našimi partizani. Ti so nas med dežjem kletev in brc začeli tlačiti v živinske vagone, pripravljene na postaji in jih s težkimi železnimi zatiči ter žico zapirati. In bili smo na poti v »Italijo«!

Ropali so nas ter preklinjali in tolkli, kamor je padalo

Vozili smo se zvečer in ponoči po domači koroški progi proti Mariboru, ki je ta dan slavil obisk maršala Tita. Med potjo je vlak nekaj krat ustavil, da so spremljajoči vojaki kakor hijene planili na nas, nas ropali ter preklinjali in tolkli, kamor je padalo. Morali smo jim izročati vse svoje »premoženje«. Še danes vem, kako sem se poslovil od dragega spomina na strica Ivana, poštarja v Murski Soboti, ki mi je podaril svojo zlato uro. Previdno sem jo spustil skozi večjo režo na tleh vagona na drveče pragove in drveči gramoz. Izpraznil sem še žepe in vse »zaupal« železni cesti, ki me je peljala grozi naproti.

Listek za očeta na postaji v Mariboru

V Mariboru so nas nekaj premikali po tirih. Vse sem opazoval skozi odprtino gornjega okna, saj sem mariborsko postajo in njeno okolico dobro poznal. Moral sem nositi očetu kosila in na teh poteh sem jo dobro raziskal. Gledal sem, ali bi kje mogoče zagledal očeta ali koga znanega na postaji, pa ni bilo videti nobenega. Kar zlepa mi je padla v glavo misel, da napišem na listek ime svojega očeta in sporočilo, da se z bratom peljeva skozi Maribor in da ne veva, kam gremo. Listek sem spustil iz vlaka v bližini, kjer je bilo očetovo službeno mesto, to je nadkretnika – podaljšane roke postajnega prometnika. Na srečo je našel listek očetov kolega in mu ga izročil. Tako so doma vedeli, da sva z bratom še živa in da nas peljejo v neznano. Kljub vsemu, kakšno olajšanje za starše, ki nekaj časa, odkar je brat odšel v Ljubljano iskat mene in se je potem umikal z drugimi do Vetrinja ter se vozil z menoj mimo doma v neznano, niso doma ničesar vedeli o naju.

Oče se je udomil med vejami višnje in kukal po bregu navzdol

Doma so vpričo tega zločestega sporočila iz obsega smrti, ki je bila v tistih povojnih časih blizu ob vsakem koraku in pogledu, bili pahnjeni v morečo gluhoto o nama in popolno nevednost, kje se gibljeva. Mama je pojačala svoje »prošenjske telefonade« Gorski materi /božjepotna Gorca nad Malečnikom/, oče se je udomil med vejami naše višnje ob vinogradu in od tam kukal skozi veje po našem bregu navzdol, kdaj se bova pokazala, hodeča v naš hrib in sadovnjak. A te sreče ni dočakal. Povedali so mi kasneje, da so ga videvali jokati v grabici vinograda, kjer se je v tistih dneh rad mudil, da je dušil svoje kričanje trpljenja in gluhega pričakovanja najine vrnitve. Dom je bil bojda v tistih dneh tih in molčeč kakor v mrtvašnici. Nihče si ni upal motiti tišine in zbranosti. Le večeri so zašumeli v vročih in dolgih molitvah, mi je kasneje pripovedovala rejenka Elica. Mama, hvala ti za prošnje izklicevanja življenja nad naju z bratom! Hvala ti, oče, za tvoje skrivane solze iskanja in čakanja najinih vračajočih se korakov po našem bregu do nebes doma v njegovem naročju! Oprostita mi, da vama v kasnejšem življenju nisem znal z dovolj globokim spoštovanjem in z dovolj gorko ljubeznijo povrniti za vso bolečino, skrb in trpljenje tistih peklenskih dni in noči!

Ustavljali so naš pošastni vlak, da so nas ropali, tepli in preklinjali

Ne bom nadrobneje pripovedoval o »higienskih razmerah« v živinskem vagonu, v katerem smo se vozili od Pliberka v Avstriji, po koroški progi do Maribora in od tod naprej po poti južne železnice proti »knežjemu mestu« Celju. Še živali so vsak čas prevažali boljše in čisteje, kakor so takrat nas, izdane ljudi vozili v revoluciji zmagoviti bratje. Stali smo drug na drugem: od večera skozi vso noč do novega jutra, brez hrane in vode, brez stranišč. Človeškega blata in vode je bilo ob vsakem koraku vse polno in to je bila naša pot v svetlo in srečno svobodno domovino ...

Najhujši pekel je bila žeja. Dehidrirani ljudje so padali kakor muhe po bližnjih sotrpinih in se sesuvali v lastno in tuje govno. V takšnem stanju smo se začeli loviti za obalami »čezonstranstva« in izgubljati sebe ter druge okrog sebe. Biblijske prikazni grozot so bile prijazne otroške slikanice v primerjavi s temi, v katere so nas metali naši vojaški ječarji. Ti so čepeli na vsakem koncu vagona s strojnicami »na gotov«. Ustavljali so naš pošastni »vlak gorja«, da so planili po nas ter nam ropali, nas tepli in preklinjali, se na postajah nastopaško napili sveže vode in peljali »žive mrtvake« zevajočim rudniškim jarkom naproti ...

Bili so »oboroženi« z vsem mogočim »inštrumentarijem« mučenja

Na lepem smo začutili, da je vlak začel zavirati. Ustavil se je. Pokukamo skozi špranje in se ne znajdemo. Stali smo ob tovornih navozih, obljudenimi z gručami razigranih partizanov, ki so bili »oboroženi« z vsem mogočim »inštrumentarijem« pretepanja in mučenja. To smo kaj hitro ugotovili. Kriče so začeli odpirati vagone. Prvi, najbolj zavzeti partizani so odskočili in vpili: »Fuj, kako smrdi.« Padlo je povelje »Vsi ven!« Tedaj se je začel novodobni množični križev pot. Gorjače in biče z obešenimi železnimi »okraski«, koli in železne palice vseh oblik in dolžin so začele na gosto padati po nas z vseh strani. Vmes vpitje in kletve, pljunki in brce. Z bratom Dolčkom sva se vso to trnjevo pot držala skupaj. Tudi pri izhodu iz vagona sva skupaj stopila na tla. Brat, ki se ni takoj ovedel, za kaj gre, je nosil svojo glavo pokonci skozi dolg špalir pretepaško oboroženih partizanov in je marsikatero hudo pobral, da se je na kraju nemočen sesedel od dobljenih udarcev in muk.

Skozi posebni, za nas pripravljeni partizanski »slavolok zmage«

Sam sem jo boljše odnesel: globoko sklonjen sem tekel z nahrbtnikom nad glavo skozi ta posebni, za nas pripravljeni partizanski »slavolok zmage«. Potem so nas peš in na konjih urejali v sprevod neznosnega sramotenja in pijanega zmagoslavja po celjskih ulicah, ki so vodile v Bukovžlak proti taborišču Teharje. Med tem pretepaškim in preklinjajočim pohodom so se partizani (vsi so govorili lepo celjsko slovenščino!) na konjih zaganjali med nas. Toda živali so bile pametnejše in bolj človeške. Hrzaje so se vzpenjale na zadnje noge, da ne bi bilo treba poteptati pod seboj branečega se človeka. Vpili so in kleli, nas tepli z bikovkami ter z vse vrste za tepež iznajdenim orodjem.

Glej jo, svinjo belo, kakšne dobre hlače ima. Takoj jih sleci.

Ljudje ob cesti, ki jih je zadel naš nepričakovani kalvarijski sprevod, so prepadeni in prestrašeni gledali to pretepanje in vpitje ter se umikali peklu, ki se jim je odkrival pred očmi. Kar naprej so padala povelja »Pesem!« In zatem siljenje v skandiranje »Mi smo slovenski izdajalci.« Zatem ukaz »Na tla! Poljubite prah slovenske zemlje, katero ste izdali.« Če so koga odkrili, da ni z usti ril po prahu, so se bližnji stražarji zapodili proti njemu in bilo mu je joj. Na lepem zaslišim s strani jahača na konju: »Glej jo, svinjo belo, kakšne dobre hlače ima. Takoj jih sleci. Pri priči!« Moral sem spustiti hlače in mu jih izročiti, vsemu veselemu in ponosnemu osvoboditelju. Nekaj časa sem v začudenju sotrpinov in tistih, ki so stali ob cesti in nas skremženih obrazov opazovali, videl, kako jim v duše pronica vprašanje: »Ali takšna svoboda čaka tudi nas?« Hodil sem po mestu Celju v spodnjicah, s sramom v duši in srdom v srcu. K sreči se je čez čas našel somučenik, da mi je ponudil svoje »nadomestne« hlače, ki jih je nosil na vrhu nahrbtnika. Tako sem bil spet vrnjen v civilizirano človeško podobo. Hvala naj mu gre še danes! Ne vem, kje je, gotovo v prhnečih kosteh kakšne jame, čeprav razglašen za zločinca, a v uri stiske – sočlovek, ne novi revolucionarni ne-človek!

Spominska slovesnost na območju nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, ob prvem, lesenem križu, 31. maja 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Teharje: samotno gnezdo mučenja in trpljenja

Čeprav pot od postaje do Teharij daljinsko ni ravno dolga, smo do taborišča prispeli šele v poznih popoldanskih urah. Bil je praznik telovo. Zvonovi pri sv. Ani so boječe zvonili. Ob prvi baraki smo se morali ustaviti in vse svoje »premoženje« zmetati na pogrnjene vojaške odeje. Vsa povelja so bila še »začinjena« s tisto znano grožnjo: »Če pri kom najdemo najmanjšo prikrito stvar, bo na mestu ustreljen.« Torej res popolna »osvoboditev«!

Prvi vtis taborišča Teharij je bil takšen, da te je zlomilo v duši in zvilo v preponi. Nekoliko vzdignjena ravan, vsa zamrežena počez in vzdolž, s komandno zgradbo na nekoliko zvišanem južnem kraju, štirimi barakami, pomaknjenimi bolj proti zahodu, ter velikim z žico ograjenim vmesnim »dvoriščnim« prostorom, razdeljenim na tri, štiri manjše žične »ograde« ter majhnim prostorjem, pomaknjenim proti vzdolžni stranici tega velikega pravokotnega samotnega gnezda trpljenja in mučenja, osamitve in izvrženosti iz ljudskega žitja in bitja.

Mrkih obrazov in sovražnih oči ter besed so nas stražili

Prva jasnejša spominska podoba je torej nekaj vojaških odej, nagrmadenih s prtljago tistih, ki so prišli pred nami. Po hitrem razgledu smo opazili, da smo natrpani in zastraženi kot največji zločinci druge svetovne vojne. Nobena beseda ni bila mogoča s tistimi, ki so nas mrkih obrazov in sovražnih oči ter besed stražili. Bili smo vrženi v lastno praznoto in samoto, ne da bi vedeli za kanec naše prihodnje usode. Na minimalnem prostoru, nasutem s svežim in ostrim razdrobljenim kamenjem, smo hodili drug mimo drugega in se eni spraševali v praznoto ter gluhoto, kam nas vse to vodi, drugi pa so prazno gledali predse in nemo čemeli v sebi ter delali obračun s seboj.

Zgoraj levo tovornjak, s katerim so vladajoči v Celju desetletja zasipavali s smetmi tam zakopane umorjene Slovence. Spominska slovesnost na območju nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, ob prvem, lesenem križu, 31. maja 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Prišli so, kakor živi bogovi, partizani, zmagoslavni in zlikani

Proti večeru pridejo, kakor živi bogovi, trije, štirje partizani, zmagoslavni in zlikani, siti in odžejani. Sporočili so nam, da naj se tisti, ki bi se želeli čimprej rešiti od tod, postavijo v vrsto, ker bodo še nocoj šli naprej, na boljše ... Ker sem bil po naključju v bližini tega partizansko božjega »trojstva«, sem se takoj postavil v vrsto, ki se je spontano začela oblikovati. Med zadnjimi sem še ujel njen rep, ko je bilo to prvo samorazvrščanje za morišče, spodrezano s strani novodošlih, tudi treh partizanov. V takšni okoliščini so se začeli pojavljati zavistni pogledi drugih, ki niso mogli več priti v vrsto, in začela se je spontana »trgovina«: »Bodi tako dober in mi odstopi svoje mesto v vrsti!« Itn. Mimo je prišel Mrakov Ivan s Plešivice. Na vsak način je želel dobiti moj prostor v oddeljeni vrsti. Dal sem mu ga, a ni to tudi njemu nič pomagalo, saj je kmalu prišlo novo povelje, da se odhod skupine prelaga na naslednji dan.

Zmasakrirani kot napol živi prišleki z resnično prave Kalvarije

Ko smo se drugi dan, kakor pretepeni, mešali med seboj v prostoru z visoko nameščeno žico pod žgočim soncem in ostrim kamenjem pod nogami, se je plazila v nas in med nas zla slutnja, da smo na poslednjem splavu svojega življenja. Ves dan so si nas hodili »zmagovalci« ogledovat kakor zveri v živalskem vrtu. Iz tega človeškega »zoa« so zdaj tu in zdaj tam potegnili kakšnega poznanega jim nesrečnika in ga gnali v bunker, to je v betonsko klet pod »pisarnami« in »restavracijo« partizanske gospode. Redki teh »izbrancev« so se vračali v človeški podobi. Skoraj vsi so bili spremenjeni v kepe in krpe človeškega trupa in raztepenih udov. Zmasakrirani kot napol živi prišleki z resnično prave Kalvarije ...

Konec v: Franc Pediček, domobranci, partizani, Vetrinj, Teharje [2]