Nadaljevanje iz: Franc Pediček, domobranci, partizani, Vetrinj, Teharje [1]

Trstenjak je bil, tako kot Kocbek, glede komunistov zelo naiven

Vsi smo vedeli: pekel je odprt in njegovi služabniki imajo proste vesti in svobodne roke. V takšnem razpoloženju me dohitijo besede: »Kaj pa ti tukaj?« Pogledam in pred seboj zagledam ob žici v polno črnino oblečenega manjšega nasajenega človeka, ki se z bikovko nagajivo tolče po usnjenih hlačah in zloščenih črnih škornjih, da sem se ga v prvi sapi v resnici ustrašili. Smejal se mi je in šele skozi te nekoliko razmehčane človeške poteze spoznam vrstnika iz mariborske Trstenjakove ulice, Frančka Remiha. Bila sva nekako enako stara. Njihova družina je stanovala v »personalu« na nekoliko umaknjenem vogalu Trstenjakove ulice in Meljske ceste. Okna so bila vedno polno obešena z otroci, ki jih pri Remihovih ni manjkalo. Bili so popolni »svobodnjaki«, saj mati ni utegnila vsega urejati, ko je bila kuhana in pečena pri Frančiškanih in povsod drugod, samo ne doma. Oče pa je bil dobrodušen možiček, železničar.

Povedal sem mu v dveh stavkih svojo zgodbo in je odšel. To srečanje me je malo pomirilo in moram priznati, da sem čutil po tihem naklonjenost, ki se je ta črni vrstnik, tako se mi je zdelo, ni upal preveč pokazati. Vso njegovo pokončno in vzvišeno vedenje me je navajalo, da je on komandant taborišča ali vsaj blizu njegovega vrha. Domačim, ko sem bil v tifusu čisto na koncu, je pisal: »Če si hočete Frančka pokopati na Gori, ga pridite iskat v Celje.«

Ko sem kasneje vse to pripovedoval dr. Trstenjaku, sem mu ga opisal, ex bona fide, kot komandanta Teharij, ki me je rešil. To moje pripovedovanje je dr. Trstenjak uporabil v knjigi Slovenska poštenost kot svetal primer človeškosti teharske komande, kar je izzvalo nekaj ugovorov iz daljne tujine, meni pa dobrohotno pomisel na morebitno pomoto. /Trstenjak je bil, tako kot Kocbek, glede komunistov zelo naiven in nerazumljivo razumevajoč, op. I. Ž./

Njegov normalni govor je bilo vpitje in zmerjanje

Opazili smo, da ljudi ponoči s tovornjaki odvažajo »na boljše« in nas je bolj in bolj skrbelo, kam. Postajalo je nevzdržno. Fantje so molili in molili ter se pripravljali za svojo srečno zadnjo uro.

Partizanski ljudje taborišča so postajali vse bolj zadirčni, živčni in kričavi do jetnikov. Posebno se je »odlikoval« po vsem tem neki mladenič, po videzu mladoleten, po popadljivosti in nasilnosti pa pravi partizanski »odraslec«. Zarival se je s konjem med in nad jetnike. Vsi smo se ga bali. Njegov normalni govor je bilo vpitje in zmerjanje. Tudi stražarji in drugi »vodilni« v taborišču so se ga izogibali. Kasneje sem zvedel, da zato, ker je bil neposredno postavljeni pooblaščenec OZNE v teharskem taborišču, mimo vsakega »notranjega razpisa v organizaciji Oddelka za zaščito ljudstva. Bilo bi mogoče sklepati, da je bi »glavni« pri določevanju in odvažanju konfiniranih domobrancev na različna morišča.

Vse nasprotnike ob koncu vojne konspirativno pobiti

Prav ob njem se človeku danes odpira samo po sebi vprašanje o osebni in zgodovinski krivdi sodelujočih pri takratnem genocidnem ubijanju teharskih vrnjenih domobrancev.

Danes je zgodovinsko znano, da so bili poboji nasprotnikov komunističnega narodnoosvobodilskega boja in njegove revolucije v evropskih državah sklenjeni in zaukazani iz vrha sovjetske oblasti. Tej direktivi so vodilni po deželah, kjer se je odvijal partizanski boj, nemo in rade volje sledili. Tako je bilo tudi v Jugoslaviji. Tito je maja 1944 leta posredoval ta prisvojeni sovjetski sklep in ukaz: Vse nasprotnike ob koncu vojne konspirativno pobiti! S tega vrha se je nato to povelje selilo in potovalo po »verigi zaupanja« do izvrševalcev pobojev na terenu. Ob tem se postavlja temeljno vprašanje odgovornosti in krivdnosti za to početje, uresničevano že onkraj mednarodnega zaključka druge svetovne vojne.

Krivda za zagrešenen genocid nad ujetniki

Je lahko sklicevanje na izvrševanje ukazov nadrejenih legalni ali vsaj legitimni vzrok za izbris pravne in etično moralne krivde za to in takšno krivdno dejanje? Jasen in nedvomen odgovor na to vprašanje je dal nürnberški proces mednarodne pravne javnosti in operative: Ni se mogoče sklicevati na kolektivno krivdnost oziroma na izvrševanja povelj, vsiljeno odgovornost pri zločinih, ker je vsak posameznik kot vojak oz. kot podrejeni v vojnih okoliščinah svobodna oseba z neodtuljivo osebnostno pravno in etično-moralno odgovornostjo za vsako in vsa svoja storjena dejanja. Tudi igrana amnezija pri tem ni »rešitev« pred sodbo zgodovine in javnosti (kaj šele pred lastno vestjo!).

Brez dvoma je nakazana rešitev tega obremenilnega vprašanja našega partizanstva in njegove revolucije edini zgodovinski, pravni in etično-moralni »model« tudi za reševanje krivde zagrešenega genocida nad v ujetništvo izročenimi nasprotniki komunističnega boja in socialistične revolucije v maju in juniju 1945. Tudi pri nas in za nas!

Eden prvih obiskov območja nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, 5. maj 1990. Med obiskovalci sta bila tudi nekdanji taboriščnik Vinko Zibelnik in publicist Roman Leljak. FOTO: Ivo Žajdela

Zloglasna klet z bunkerjem, zasliševalnica in mučilnica jetnikov

Moralo je biti v začetku junija, ko so nas iz žično oddeljenih »ogradkov« začeli napotovati proti stavbi, rahlo vzdignjeni nad ostalim taboriščem, ki smo ji pravili »komanda«. Stala je na jugu. V njej je bila jedilnica, iz katere so se včasih po množici do smrti izstradanih jetnikov razlivale omamne vonjave jedi, katerim so lačneži znali dobro »diagnosticirati« ime in surovine, predvsem pa dobri okus. Ob tem viru zapeljivih vonjav so še bili prebivalni prostori za partizansko posadko in »pisarna«. V suterenu pa je bila zloglasna klet z bunkerjem, zasliševalnica in mučilnica jetnikov. Pred tem prostorom smo vsi trepetali. Vanjo so vojaki vodili sestradane in onemogle ljudi, ven pa pehali pred seboj kupe spačenega človeškega mesa. Navadno so jih gonili med umivalnico in latrinami proti sumljivo mehkemu terenu ob severozahodni žici taborišča, kjer je bilo »domače« strelišče in pokopališče nesrečnežev iz bunkerja. Ali pa so jih pehali v dolino na zahodni strani, danes »kemijsko« zaliti.

V nočeh so skrivnostno izginjali

Čeprav je že kar nekaj fantov v nočeh skrivnostno izginilo, so nas nekega jutra začeli usmerjati k trem oknom omenjene komande, za katerimi so sedela prijazna »civilna« dekleta. Popisovala so nas po splošnih podatkih in po dolžini prisotnosti v domobranstvu. Navedel sem po resnici svojih slabih šest mesecev in kot domači naslov Sv. Peter pri Mariboru /Malečnik/. Mislim, da sta bila to dva »dobra« navedka za zmešnjavo okrog moje »pregrešne« identitete, ki sta me reševala pred procesom po »hitrem postopku« za na morišče oziroma v Hrastnik, ali kam drugam po velikem pokopališču naše ljube in lepe Slovenije.

Teharski »sodniki« in njihovo »sojenje«

Hitro za tem »ljudskim štetjem« jetnikov v taborišču se spominjam še nekega drugega registriranja »žive mase« na pekočem soncu in ostrim kamenjem za jetniškimi žicami. Ne vem, a danes mislim, da je nervozni hitrici, ki je naglemu zasliševanju in »sojenju« sledilo kar ob žici ob dveh majavih mizah in stolih za »sodnike« botrovalo približevanje mednarodnega nadzora nad razmerami in ravnanjem z nami. Na tem »sojenju«, ki ga nihče ni jemal zares, ne »sodniki« ne mi, obtoženci, se je hitro zlomila vsa taboriščna jurisdiktična ihta, saj je vse skupaj kaj hitro poniknilo v zasmeh in neresnost ter vsakršno »brezposledičnost«.

Ohranile so se le njihove žice na rokah in nogah ter zbeljene kosti

Torej, seznami odpeljanih s Teharij in ubitih na moriščih so bili uradno narejeni. Kje so danes, ve ljubi Bog. Ohranile so se le njihove žice na rokah in nogah ter zbeljene kosti!

V komaj prebujajočem se jutru 21. junija (1945) se je v teharskem taborišču začela velika maša z bučanjem vseh orgelskih registrov – streljanjem stražarskih »mašinc« iz hrapavo golčavih strojnic. Pa z obupnim »komandujočim« vpitjem križem kražem. Vmes pa »jesiharsko« prosjačenje stražarja tik ob naši baraki: »Municion! Dajte mi municion! Kje je municion?«

Prestreljenega sojetnika se nismo smeli dotakniti, da bi mu dali pomoč

Kaj se je dogajalo? Prebujeni smo se nemo in »zvrteno« spogledovali, saj nismo ničesar razumeli. Razkačeni partizani so vpili okrog nas, prestrašencev: »Lezi! Ne mrdaj! Streljam!« In tako je prvi rafal zadel nekega našega moža v sobi, ki se je nekoliko preveč z roko podprl kvišku in pogledal, kaj se dogaja. Vsi smo morali ležati, stisnjeni, »priljubljeni« ob tla in molčati. Prestreljenega sojetnika se nismo smeli dotakniti, da bi mu dali pomoč. Šele čez daljši čas, ko se je vse nekoliko uneslo, sta ga dva partizana prestavila v sosednjo sobo, ga položila na zgornje ležišče pograda, da je kri lahko odtekala na tla. Tako je tudi izdihnil.

Bil je kmečki človek, doma nekje z Notranjskega, okrog Cerknice. Večji v postavo in mehke hoje, oblečen v vojaške hlače jahalnega kroja, z debelimi domačimi volnenimi nogavicami do podkolen in s širokim klobukom. V celoti je bil na las podoben Pirnatovim ilustracijam Martina Krpana. Imel je pojočo notranjsko govorico. Bil je odprt in dober tovariš v teharskem trpljenju. Naj v miru počiva!

Že prvi dan so vlačili skupaj v žice zapletene in ujete ubežnike

Med omrtvelimi bitji po »pokošeni« sobi se je medtem po medsebojnem šepetu že izvedelo, da je iz ožičenega prostora ob naši baraki pobegnilo nekaj fantov in je to bil vzrok za ognjeni požar po taborišču. Vsi smo bili seveda veseli in smo jim iz srca želeli vso srečo. Toda že prvi dan so vlačili skupaj v žice zapletene in ujete ubežnike. Bilo nas je groza ob teh prizorih. A visoki dan se je začel stekati v vsakdanji taboriščni obred, moten le z bogatimi obiski vseh mogočih partizanskih šarž in odličnežev.

Z grozno težo v duši in z bridkim smrtnim uvidom v mislih

Režim nad nami se je zaostril. Naš odgovor pa je bil, da smo še bolj na glas in vneto molili in molili. Kolikor se spominjam, nam tega ni nihče prepovedoval. Stražarji so nas le molče gledali skozi okna (in mogoče je kakšna mobilizirana duša v srcu tudi na skrivaj molila z nami). Težko si mislim, da bi se še kje drugje na naši takratni slovenski zemlji toliko molilo iz srca in duš ter smrtnih stisk, kakor na Teharjah. Vsa ujeta raja, vojaki in civilisti, so bili vsak trenutek v dialogu s Tistim, ki je dovolil izročiti jih kakor svetopisne vojščake njihovim nasprotnikom in zmagovalcem v mučenje in uboj.

Kot starešina sobe sem imel nekoliko večjo svobodo gibanja. Odšel sem pogledat k prestreljenemu notranjskem sojetniku v sosednjo sobo. Videl sem vir rdeče krvi, ki je kapala in kapala na tla, a nič mu nisem ne mogel ne znal in ne smel pomagati. Molče sem se umaknil z grozno težo v duši in z bridkim smrtnim uvidom v mislih.

Dve teharski dekleti

Na hodniku sem srečal znanko, maturantko ljubljanske klasične gimnazije Ivanko (po domače Mihatovo) s Sušjega pri Ribnici. V šepetu sva izmenjala nekaj novic. To dekle je veljalo med znanci za »ta debelo«, ob kateri je vedno bila njena senca srnohoda »ta suha«, Urhova Veri. Povedala mi je, da je tudi ona tu, v sobi, in da večinoma ne hodi iz nje. Kasneje sem zvedel od nje same, da ji je Mihatova Ivanka povedala, s kom je na hodniku izmenjala nekaj besed in ji je menda ta, »ta suha«, z nejevoljo odvrnila: »Kaj se pa pogovarjaš s tem oslom! Pusti ga pri miru. Saj je že tako dovolj hudo.«

Po Teharjah sledeče leto sva se z Ivanko ponovno srečala, tokrat kot svobodnjaka na šoli ob ponovnem polaganju mature za nostrifikacijo spričevala. Vprašal sem jo tako tja v en dan, kje je »ta suha«, pa mi je povedala, da stanuje pri njenih domačih v Mostah, ki so ji daljni sorodniki, in da se tudi ona ponovno ravna študirati na univerzo. Naročil sem ji pozdrave zanjo in na vse skupaj napol pozabil.

Postala sva zaljubljena znanca iz pokrajin smrti in ljubeča se prijatelja

Ko pa sem začel že obiskovati predavanja iz občega tečaja pedagogike, ki jih je za vse filozofe imel vsak torek pozno popoldne v balkonski dvorani univerze prof. dr. Gogala, sem se slučajno usedel v zadnjo vrsto. In glej, na moji levi strani sem zagledal tisto srnico, ki je pred tremi leti skakljala z zapravljička pred dolenjevaško cerkvijo, ko jo je Mihatov stric s »ta debelo« pripeljal na obisk za god sv. Roka. Pogledala sva se globoko in »kontaktno«. Zadostovalo je za preskok iskrice od srca do srca, postala sva zaljubljena znanca iz pokrajin smrti in ljubeča se prijatelja. Čez dobri dve leti pa že mična mlada zakonca.

Ne bo vas več tu, odšli boste »globoko v Srbijo«

Nekoč kasneje, po mnogih letih, ko sva oba naključno prekršila spontani molk med nama o Teharjah in tamkajšnjem trpljenju, mi žena, ki je bila z Matijo Maležičem - Cirilom mrzla sestrična (saj je bil on njen pravi mrzli bratranec) povedala o naslednjem zanimivem pogovoru na Teharjah med njo in Matijo ob priliki njegovega kratkega obiska taborišča.

Bilo je 3. junija. Mihatova Ivanka je, potem ko je prišla od »kotla«, povedala Veri: »Ti, Matija je tu. Videla sem ga.« Drugo jutro je ves vznemirjen prišel partizan Medved, ki je imel za pomočnika Toneta (to sta bila dva zares človeško dobra partizana v taborišču). Ves razburjen je vdrl v žensko sobo, kjer sta bili Ivanka ter Veri, in povedal, da je ponoči izginil z vrat listek z imeni. Nedolgo zatem je ponovno prišel Medved, ki je bil odgovoren za celotno našo (moško in žensko) barako, in rekel Veri, da naj gre ven. Šla je in se znašla pred častnikom, okinčanim z vojaškimi bleščicami. Bil je Matija Maležič.

»Komaj sem te našel. Ja, kaj ti je pa bilo, da si odšla?« Veri je skomignila z rameni. Potem mu je rekla: »Boš šel domov in povedal, kje si me našel?« »Bom, toda nazaj ti ne bom mogel ničesar priti povedat, ker vas ne bo več tu, odšli boste globoko v Srbijo.« Pomignil je spremljajočemu vojaku. Izročil ji je pet škatlic cigaret in večji kos čokolade. »Boš vzela?,« jo je vprašal. »Ne,« je odgovorila Veri. Ko je držal pet škatel cigaret in večjo čokolado pred njo in se je spomnila sojetnic ter fantov zunaj barake v žici, pa je dar vzela. In odšla sta vsak v svojo smer. Veri je eno škatlico cigaret dala dobremu Medvedu, druge štiri pa na skrivaj zmetala fantom za žico. Čokolado je podarila ženskam v sobi, da so si jo podelile med seboj.

Spominska slovesnost na območju nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah, ob prvem, lesenem križu, 31. maja 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Komu je dišala kri v potokih? Kdo si je želel zločin in genocid?

Tisto, kar se mi je kasneje zazdelo najbolj zanimivo v tem kratkem pogovoru med mojo kasnejšo ženo in Matijo Maležičem, je sporočilo, da nas bodo odpeljali globoko v Srbijo. Za koga naj bi to veljalo, samo za ženske med civilisti, za vse civiliste? Ali tudi za fante, vojake zunaj za žicami? Zakaj je bil potem ta načrt opuščen, da so vojake zvozili na morišča, s civilisti pa počakali, da so dočakali amnestijo? Kdo in zakaj je spremenil te načrte in ukaze?

Ta vprašanja še danes tulijo po meni. Toda brez odgovora! Komu je dišala kri v potokih? Kdo si je želel zločin in genocid? Obglavljenje naroda z nasilno smrtjo šestnajst tisoč in več mladih ljudi sredi razcveta mladosti in prve življenjske ter delovne zrelosti? Kdo, kdo? In zakaj, zakaj? Se zavedamo, koliko bogato ustvarjalnih glav in pridnih delovnih rok ter dobrih in skrbnih očetov smo s tem za večno izgubili?