Bojan Pipp: Na pot iz Vetrinja smo šli v torek 29. maja 1945. Palmanova, Italija. Navsezgodaj sem zložil svoj prijazni šotorček, ki sem ga imel prekritega z gumirano plahto, in v katerega sem bil po prvi poplavi na debelo nanosil smrekovih vej. Domobranec 3. voda železniške baterije z bazo v Grosupljem.

Poslovil sem se od brata, ki je bil v šentviškem bataljonu

Šele pred enim tednom se je po taborišču razvedelo, da gremo v Italijo, zdaj pa je selitev v polnem teku. Artilerijski divizion, ki ga je vodil major Gabrijel Hočevar, in kamor smo spadali tudi mi, se je dobro pripravil na pot. Niti najmanjše govorice me niso dosegle, da bi šli lahko drugam. Poslovil sem se od brata, ki je bil v šentviškem bataljonu. Podala sva si roke z zavestjo, da se naslednjega dne vidiva, takrat že v Italiji. Potem pa ta izdaja. Dobro, ujamejo te v borbi ali si obkoljen in nimaš nobene rešitve, a mi smo tega dne vseh štirideset kilometrov prepotovali svobodni, brez spremstva kogarkoli. O partizanih ni bilo ne duha in sluha. Vse poti so nam bile odprte. Meni, pa tudi drugim, je ušlo, kako je Marijana in Silvina Eiletza njuna mati potegnila z našega transporta. V lepem sončnem dnevu smo se zgodaj dopoldne pomikali proti Dravi. S konjsko vprego in lojtrnimi vozovi, na njih smo imeli svojo robo, tudi nekaj civilistov je šlo z nami. Vozovi, bilo jih je okrog dvajset, so bili naloženi z našo prtljago.

Angleži so jih stražili, ne pa le spremljali

Naši oficirji so vedeli za cilj, imeli so karte, s pomočjo katerih so nas vodili po začrtani poti. /To je nerazumljiva trditev, saj so jih vodili angleški vojaki, in nikakor ni šlo za avtonomnost domobranskih oficirjev, op. I. Ž./ Nismo šli čez boroveljski most, ampak počez mimo Kotmare vasi. Spominjam se prvega razočaranja. Med potjo smo šli v neko kmečko hišo po vodo, pa so nas domačini odslovili. Niso skrivali, da nas ne marajo, čeprav so bili Slovenci: »Bejšte od nas stran!« Čez Dravo smo šli nekje pri Bistrici v Rožu. Ves čas smo bili dobre volje, veselo smo peli, počutili smo se svobodne in srečne. Če bi le malo posumili, da zadeva ni čista, bi lahko mirno in neovirano zavili drugam, res kamor bi se nam zahotelo. To je tisto grozno pri angleški prevari. Našemu vodstvu zamerim, da smo šli tako lahkomiselno na pot. Svoje skrbi in strahove bi morali posredovati tudi nam. Nekaj so že morali slutiti, da zadeva ni čista. Kot smo izvedeli kasneje, sta štab in politična policija čakala do zadnjega, čeprav je bilo ravno zanju rečeno, da bosta šla prva na pot.

/Pričevalec je zapisal: »Našemu vodstvu zamerim, da smo šli tako lahkomiselno na pot.« Tako ta pričevalec, kot še vrsta drugih je situacijo vrnitve v komunistične morilske roke opisovala lahkomiselno, kot da so bili svobodni. Ne, bilo jih je deset tisoč in več. Angleži so jih stražili in ne spremljali. V takšni veliki množici se posamezniki sicer lahko rešijo, če vedo, kaj se dogaja in če se jim ponudi priložnost, organizirana vojaška skupina, še posebej tako velika, če je razorožena, predvsem pa, če jo stražijo, kot so jih v Vetrinju in potem po poti vračanj Angleži, pa se ni mogla kar raziti. Op. I. Ž./

Ne, ne, vrata morajo biti zaprta, ker greste skozi tunel

Še petnajst kilometrov po desnem bregu Drave po cesti proti Beljaku, potem pa na stransko proti Karavankam. Kar lahki smo bili, ko se je pred nami prikazala Podrožca. Še zadnji klanec in bili smo na postaji. Na tirih nas je čakala kompozicija tovornih vagonov, malo naprej pa se je videla luknja, vhod v karavanški predor. Lotili smo se dela. Nobenega Angleža, samo pohajkujoči železničarji, naši oficirji, ki so urejali pretovarjanje, in mi. Konje smo spregli in jih s trudom naložili v vagone. V vsakega smo jih spravili po pet. Neradi so šli vanje, posebno z enim smo imeli veliko dela. Padel je v režo med nakladalno rampo in vagonom. Ob skupnem naporu smo ga potegnili gor.

Vse je bilo videti v redu, pa pride eden vojakov: »Ti«, pravi, »jaz pa sem tam na postaji videl za oknom enega z rdečo zvezdo na kapi.« Njegovega opozorila nismo vzeli zares. Spravili smo se h konjem v vagone. Nam se je potem čudno zdelo, zakaj železničarji tako vztrajno zahtevajo, da je treba zapreti vrata, saj je bilo toplo in nobene potrebe. »Ne, ne, vrata morajo biti zaprta, ker greste skozi tunel.« To je bila vest, ki bi nam morala dati misliti. Torej skozi karavanški predor in nato še skozi bohinjskega. Res smo bili naivni, ko smo verjeli, da bodo partizani stali križem rok, ko se bomo peljali po Sloveniji. Niso. Skrili so se bili in tiho kot miške pritajili v postajnem poslopju.

/Pričevalec omenja naivnost. To je pač pogled oz. ocena za nazaj, tako pogosta pri pričevalcih, potem ko veš, kaj se je dogajalo kasneje. Takrat, pred predorom, pa se je dogajanje odvilo v nekaj minutah, ko ni bilo več možnosti, predvsem pa ne dovolj trdnih podatkov, za reakcijo. Op. I. Ž./

To je zame najhujši trenutek v življenju

Čim so se zadnja vrata na vagonih zaprla, je bilo skrivalnic konec. V roju so se vsuli iz vseh plati in se povzpeli na vagone. To je zame najhujši trenutek v življenju. Bolj, kot če bi me obsodili na smrt in postavili pred puške. Na lepem jih je bilo povsod polno, celo tisti prekleti ajzenponarji so si posadili na glavo kape z rdečo zvezdo. Še malo prej sem bil svoboden in vesel človek, zdaj pa prevaran, ujetnik. Pozno popoldne je vlak potegnil v predor. Nekje sredi predora se je ustavil, znašli smo se v dimu in sajah. Konji so postajali nemirni, tolkli s kopiti, bali smo se, da bodo zbezljali. Mirili smo jih, kolikor se je dalo. Slišati je bilo vpitja, kričanja, preklinjanja in streljanja z brzostrelkami. Končno je vlak zapeljal ven iz predora, tam pa se spet ustavil. Vrata so se odpirala, partizani so začeli skakati gor in nas ropali, vse so pokradli, kar so mogli. Meni so vzeli lepo očetovo srebrno uro, nosil sem jo v mislih nanj, z dvema pokrovčkoma, temnosivim in rdečkastim, in s številčnico z rimskimi številkami, intarzirano Tula srebro. Gotovo je našla pot do kakega zbiratelja. Poravbali so nas vsega, kar smo imeli, pri tem pa nam grozili, da bodo vsakega, ki bo kaj skrival, pri priči ustrelili. Iz drugih vagonov so menda že populili nekaj ljudi s saržami, v našem jih ni bilo, in jih ustrelili. Tega nisem videl, so pa o tem govorili.

Kranj: Segnali so nas z vagonov, tepli in vpili

Ko smo se pripeljali na Jesenice, je že padal mrak. Še vedno sem upal. Če bomo zavili na bohinjsko progo, bo še nekaj, če pa proti Radovljici, smo pečeni. Vlak je peljal naravnost. Drugi niso vedeli, kaj se dogaja, sem pa jaz, ker sem progo dobro poznal: »Fantje, mi smo izgubljeni, predani smo. Ne gremo v Italijo, ampak nas peljejo proti Ljubljani.«

Vlak je z veliko brzino pripeljal do Kranja, kjer se je ustavil. Bila je že noč. Segnali so nas z vagonov, tepli in vpili. Nato smo šli skozi špalir kranjskih ljudi gor po Jelenovem klancu, vojaki so nas tolkli, pomagali so jim civilisti, ki so pri tem kričali: »Svinje, prasice belogardistične!« Partizanke, oficirji na konjih, pa peš s strani, vse se je zgnetlo na klancu. Gnali so nas naprej do barak tam zgoraj. Bili so prazne. Kasneje sem izvedel, da so Gorenjski polk, ki je šel na pot dan pred nami, odpeljali naravnost v Škofjo Loko. Naše oficirje so takoj oddvojili in jih nismo več videli, tudi našega poveljnika ne. Vidim ga, čisto blond je bil, z brčicami. Prvo noč smo bili zunaj, zjutraj so nas razdelili po letnikih in spravili v barake. Nič A, B in C, odločala je samo letnica rojstva.

Polde Koman, lušten mlad fant mojih let

Čim smo bili dobro v sobah, so nam premetali nahrbtnike, pregledali žepe in v naši baraki našli nekaj pri Poldetu Komanu. Lušten mlad fant mojih let /letnik 1927/, doma iz Dravelj. Baje so mu dobili v nahrbtniku mali patron za brzostrelko. Sploh nismo videli, kaj so našli, čeprav se je dogajalo pred nami. Nekateri poznajo drugačno zgodbo. Fant da je bil pred tedni kupil od vojaka Vlasove vojske majhno pištolo, obloženo z biserno matico. Zelo mu je bila všeč in se od nje ni mogel posloviti. Šele v vagonu pri konjih jo je skril v kot. Slučajno so jo našli in z grožnjami, da bodo postrelili vse, odkrili lastnika. Takrat se ni zgodilo nič, ves čas pa so kot jastrebi čakali. Zdaj je napočil pravi trenutek. Zagrabili so ga, oficir mu je potisnil v usta nemško pištolo in z njo tolkel gor, dol, levo, desno, da so zobje leteli ven kakor pesek. Potem so ga odgnali.

Zadnja fotografija Poldeta Komana iz Dravelj pri Ljubljani, kot sedemnajstletni domobranec. Vir: Zaveza

Nato pa je dal fantu v tilnik kratek rafal

Popoldne so nas vse postrojih ob ograji tega taborišča, visoka drevesa so bila tam, topoli ali kaj, bilo nas je kakih dvesto. Na povelje smo se usedli na tla. Prignali so Poldeta, ki se je moral vleči na trebuh tam med nami, z obrazom proti zemlji. O njega sem bil oddaljen največ deset metrov. Svoj prizor je nato odigral komandant logorja, po činu kapetan ali major, na videz lep in postaven možakar. Že prej so mi padle v oči njegove angleške kaki jahalne hlače, ki so bile koncentrično pošite zadaj na riti. Z njimi in z bleščečimi škornji je paradiral po taborišču. V roki je držal puško kalašnikov s tisto visoko muho na koncu in polkrožnim saržerjem. Najprej je z njo repetiral, kot da se je zataknila, še dvakrat ustrelil v zrak, čk, čk, nato pa dal fantu v tilnik kratek rafal. Prav slišal sem, kako je privrela kri iz vratu, kot bi se odprl studenec. Še to so nam zagrozili, da se bo zgodilo isto z vsakim, ki se bo upiral ali kaj skrival. Mrtvega so pustili ob ograji. Prav tam smo ga šele čez nekaj dni smeli pokopati.

V sredo 30. in četrtek 31. maja sta prišli še dve skupini. V tistih barakah kranjskega taborišča smo vegetirali dva tedna. Hrane nam niso dajali, samo neko rjavo vodo. Kar se tiče lege taborišča, se še vedno ne morem znebiti vtisa, da so stale te nemške barake, v katere so nas spravili, više gor ob cesti proti Golniku. Na videz je vladalo zatišje in sploh nismo opazili, kako jih odvažajo naprej in ne slutili, da ravno takrat poteka morilska akcija v Kočevskem rogu.

Nadaljevanje v: Bojan Pipp, domobranci, taborišče Šentvid [2]