Nadaljevanje iz: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [1]

Spremljalo nas je pretepanje z biči, palicami ali puškinimi kopiti

Transporti slovenskih domobrancev so se pričeli 27. maja in končali 31. maja. Nekaj transportov so pripeljali iz Pliberka na Teharje, preostale pa so vozili v Jugoslavijo iz Podrožce v Kranj, Škofjo Loko in nato v Šentvid. Iz Šentvida so jih zatem prepeljali v Kočevje, kjer so jih razmestili v razne stavbe in naslednje dni brez zaslišanja ali obsodbe, s tovornjaki prepeljali do morišč. Ponekod so za morišča uporabljali tudi opuščene rudniške rove, tankovske jame, kraške jame ali brezna. Način usmrtitve je bil skoraj povsod enak, strel v tilnik. V jame so padali tudi ranjeni, da so potem še dolgo umirali v mukah. Mi, ki smo prihajali, vsega tega nismo vedeli, a slutili smo, da nas čaka najhujše. Ko smo v mraku prispeli na železniško postajo v Kranju, so zahtevali naj se zvrstimo v štiri stope, kar je povzročilo nekaj zmede, saj smo bili navajeni korakati v trostopih. Nato smo odšli preko savskega mostu in po Jelenovem klancu do taborišča. Spremljalo nas je pretepanje z biči, palicami ali puškinimi kopiti, preklinjanje in psovanje. Jaz sem bil v sredini in sem dobil malo udarcev.

Smeli smo obdržati zgolj oblačila in perilo

Taborišče v Kranju je bilo tam, kjer sta danes zavarovalnica Triglav in Zavod za zaposlovanje. Na jugu je segalo do A banke, na vzhodu do ceste, ki teče od Pošte do nebotičnika, na severni strani pa vse do sedanjih blokov. Od tam naprej proti severu je bilo polje. Namestili so nas na dvorišče taborišča. Kmalu so se pojavili slovenski partizani pripadniki KNOJ-a, ki so prinesli odeje in zahtevali, da zmečemo nanje vse kar imamo, ure (če jih je kaj ostalo), verižice, prstane, zapestnice, dokumente, nalivna peresa, denar, pasove, hrano, nože, žlice, škarje, obeske itd. Med tem pa so že padali udarci po nas, češ delajte hitreje. Smeli smo obdržati zgolj oblačila in perilo. Ko so to pobrali, so se znova pojavili in zahtevali, da pred njimi iztresemo še vsebino nahrbtnikov.

Ko je fant prispel do konca vrste, je oficir sprožil brzostrelko

Pri nekem fantu /Poldetu Komanu iz Dravelj, bil je letnik 1927/ so našli, po nekaterih trditvah revolver, po drugih pa samo puškin naboj. Strahovito so ga pretepli in mu s pištolo razbili zobe. Bila je že noč in sedeli smo na tleh v dveh vrstah, ko so prignali tega fanta. Obraz je bil ena sama rana. Oficir z brzostrelko, spominjam se njegove svetlo modre uniforme in novejše nemške brzostrelke, je zahteval, da se mora plaziti po tleh med našima vrstama. Ko je fant prispel do konca vrste, je oficir sprožil brzostrelko, ki pa je odpovedala. Še nekajkrat je repetiral, šele potem se je sprožil rafal. Ta umor vpričo nas, po samovolji ene osebe, nam je dal vedeti, da smo v resnici na milost in nemilost izročeni samovolji posameznikov. Fant je ležal med nami do jutra v krvi in blatu. Naslednji dan so ga morali trije fantje zakopati za latrino (poljsko stranišče). Ta je bila pri topolih ob kasneje zgrajenem bloku v Valjavčevi ulici. Leta sem vsak dan hodil v službo mimo kraja, kjer je bil zakopan tisti nesrečni fant. Kasneje sem izvedel da se je pisal Koman, doma iz Dravelj pri Ljubljani.

Po demokratizaciji so Komanove sestre iskale brata v Kranju

O tem dogodku sem pripovedoval sošolcu Branku leta 1992. On je vedel za ta dogodek in tudi za v Argentini živečega sorodnika tega fanta. Ta je potem sporočil sorodnicam v Ljubljani, da jaz vem, kje približno leži njihov brat. Obiskale so me vse tri Komanove sestre. Močno so si želele, da bi njegovo okostje našli in ga pokopali na družinskem pokopališču v Dravljah. Označil sem jim na tlorisu taborišča, ki so ga imele s seboj, kje naj bi zagrebli njihovega brata. Pri županu Kranja Vitomirju Grosu, so dosegle, da so na tistem mestu preizkusno opravili izkop. Upale so, da če bi našli okostje, bi morda našli tudi majhne škarjice, ki so mu bile drag spomin nanje. Tako bi zagotovo vedele, da gre za bratovo okostje. Žal okostja niso našli. Gradbinci so tam gradili bloke že pred tridesetimi leti. Velikokrat se je dogodilo, da so najdbo kosti pri gradnjah zamolčali. Sestre pokojnega Komana, pa se me iz hvaležnosti spomnijo vsak božič in veliko noč z voščilom.

Tisti fantje, ki so se vrnili, so bili večinoma pretepeni in krvavi

Kmalu so prišli partizani, bili so samo Slovenci, kajti srbohrvaško govoreči so ostali na Jesenicah, in pozivali: »Kdor je iz Ljubljane, naj stopi naprej, kdor je iz Logatca naj stopi naprej, kdor je iz Cerknice itd.« Pozivali so partizani, ki so bili doma iz tistih krajev in so iskali svoje sovaščane ali krajane. Ko so fantje stopili naprej, so jih odgnali. Nekateri partizani pa so nas spraševali: »Od kod pa si ti? Kje pa si ti doma?» Tudi do mene je prišel nekdo in me vprašal: »Od kod pa si ti doma?« Jaz sem bil na to že pripravljen, ker sem videl, da fante odženejo, in da se z njimi verjetno nekaj hudega dogaja. Vedel sem, da ne smem v nobenem primeru povedati, da sem iz Kranja.

Bilo bi po meni. Kaj bolj idealnega, da v Kranju najdejo nekoga iz Kranja, ne bi moglo biti. Bil bi primer, ki bi ga gotovo okronali z izživljanjem nad menoj. Odgovoril sem: »Iz Sela Šumberk.« Vedel sem za to majhno vasico, ki je imela le nekaj hiš, v bližini Velikega Gabra, kjer je bila moja enota. Zdela se mi je zelo majhna verjetnost, da bi se tu znašel partizan iz te vasi. »Kje pa je to?« me je vprašal. Povedal sem z rahlim dolenjskim narečjem, ki sem ga obvladal in je odšel. Tako sem odgovoril vsem, ki so me to še vprašali. Tisti fantje, ki so se vrnili, so bili večinoma pretepeni in krvavi, polni ran na obrazu ali telesu. Nekateri pa se sploh niso več vrnili.

Na naše prošnje za požirek vode so se nam partizani samo smejali

Noč, kolikor jo je sploh še ostalo, smo presedeli na tleh v blatu in ob mrtvem fantu. Naslednji dan smo še vedno bili na dvorišču med barakami in nihče nam ni dal niti jesti niti piti. Najbolj nas je mučila žeja. Na naše prošnje za požirek vode so se nam partizani samo smejali in nas dražili, tako, da so vpričo nas na tla zlivali vodo iz steklenic, čutar ali pa so odprli pipe pri koritih za umivanje. S pripravljenimi puškami na strel so nas izzivali. »Pojdi pit vodo, če si upaš!« Splošnega pretepanja pa ni bilo več. Sem in tja se je pojavil še kakšen partizan, ki je iskal med nami svojega vaščana. Med nas pa so prihajali partizani, nas ogledovali in če smo imeli dobro obleko ali obutev, zahtevali, da se sezujemo ali slečemo. Vzeli so nam čevlje ali obleko in nam dali svoja oblačila in obutev.

Meni so, ker sem imel lepo uniformo in dobre škornje, vzeli oboje. Dobil pa sem v zameno platnene scefrane hlače in platneno srajco ter stare čevlje. Kasneje se je izkazalo, da mi je ta menjava koristila. Ko so se izživljali nad nami, se nad menoj niso. V tistih cunjah nisem dajal videza vojaka, ves nebogljen nisem spadal med ostale. Ob zamenjavah oblačil pa smo si nakopali uši, ki se jih nismo več znebili.

Presenetila me je silovitost in ekstremnost njihovih dejanj

Partizane sem prvič videl šele 31. maja 1945 na Podrožci. Moram priznati, da ob prvem stiku z njimi in ob dogajanjih v Hrušici ter vse do Šentvida, nad njihovimi ravnanji, nisem bil preveč presenečen. Dogajalo se je točno tisto, kar so nam pripovedovali oziroma smo brali, da počnejo. Presenetila pa me je le silovitost in ekstremnost njihovih dejanj, neizmerno sovraštvo, predvsem pa to, da je vsakdo lahko počel z nami kar je hotel, tudi ubijal. Ne bi rad posploševal in ocenjeval na ta način vseh partizanov, jaz sem se srečal le s pripadniki Ozne in Knoja. Ko pišem o partizanih se to nanaša zgolj na pripadnike Ozne in Knoja, s partizani drugih enot se nisem srečal in o njih ne pišem. Med njimi so bili tudi naši vrstniki, sošolci, sosedje, sovaščani. Zakaj je bilo v njih toliko sovraštva, zlobe, sadizma in brezobzirnosti? Bili so brez milosti, kruti, pripravljeni ubijati na mah, mučiti nas in se izživljati nad nami. V sebi so nosili globoko sovraštvo do nas in z zadovoljstvom in užitkom so se izživljali nad nami. Kdo jih je naučil vsega tega? Kako so lahko v njih utišali vest in zatrli vsakršne pomisleke o tem kar počnejo? Kako so lahko potem živeli s takšnim bremenom? Naša usoda, usmrtitev brez ugotavljanja krivde posameznika, je bila že vnaprej določena, in oni so bili na to pripravljeni.

»Tako sem ti vrgla hrano, kot kakšnemu psu«

Čez dan so nas razporedili po barakah in sicer tako, da smo bili rojeni leta 1927, 1928 in mlajši v eni baraki. Tretji ali četrti dan, pa smo morali eden za drugim v pisarno. Tam so spraševali o osebnih podatkih, koliko časa si bil pri domobrancih, kje in kaj si bil itd. Ko sem prišel na vrsto, in ker je bilo videti, da gre za uradni postopek, sem tudi povedal prave osebne podatke, ter da sem iz Kranja. Ves postopek je bil zelo korekten. Ta zapisovalec je poznal mojo teto Aniko. Njo je potem obvestil, da sem v taborišču, ona pa moje starše. Tako je mami izvedela, da sem v taborišču v Kranju. Bila je sama doma z bratoma, očeta pa je Ozna takrat že zaprla. Obiskati me ni upal nihče, saj jim tudi ne bi dovolili in nihče mi tudi ni upal ničesar prinesti. Stiki niso bili mogoči. Nekega dne pa se je na severni strani taborišča ob žični mreži pojavila mami, ki je opazovala, če me bo videla. Res me je zagledala, tiho poklicala in mi, ne da bi me pogledala, vrgla zavojček hrane tako, da ni nihče opazil. Kasneje mi je vidno prizadeta večkrat dejala: »Tako sem ti vrgla hrano, kot kakšnemu psu«.

Božidar Trefalt med predstavitvijo knjige spominov Mladost, ki to ni bila v Galeriji Družine 3. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Razvrstili so nas v vrste in odkorakali smo peš po cesti iz Kranja

V kranjskem taborišču se je umirilo, pretepov ni bilo več, a število taboriščnikov se je vsak dan zmanjševalo. Sklicali so zbor in nato poimensko klicali ljudi po priimkih in imenih. Poklicani so stopili v vrste in nato odšli s stražo iz taborišča, nekajkrat pa so jih naložili na tovornjake. Kam so odhajali nismo vedeli. Vrnili se niso več. Pozneje sem iz literature izvedel, da so jih nekaj poslali v Šentvid, od tam v Kočevski rog ali pa v Škofjo Loko.

Direktno jih na morišča iz Kranja menda niso odvažali. Zjutraj 15. junija so sklicali zbor. Zbrali smo se samo mladoletniki in starejši možje. Razvrstili so nas v vrste in odkorakali smo peš po cesti iz Kranja mimo Medvod v Šentvid, v bivše škofove zavode (današnja škofijska gimnazija), tja kjer je bil leta 1941 po Gestapu zaprt moj oče. Na dan 15. junija je god svetega Vida in pregovor pravi Sveti Vid – češenj sit, zato sem si tisti dan dobro zapomnil.

Morali smo korakati naprej in kasneje smo zaslišali strel

Pot je bila dolga, dan poletno vroč. Vode nam niso dajali in vso dolgo pot smo prenašali vročino in žejo. Ljudem, ki so nam ob cesti ponujali vodo, so stražarji to preprečili. Z nami so bili tudi starejši ljudje, ki so težko prenašali vročino in telesni napor. Na ravnem delu ceste od Medvod do sedanjega motela je nekdo od starejših omagal in padel na rob cestišča. Nekdo od partizanov je zaklical naj vstane in nadaljuje pot. On pa je bil brez moči in izčrpan ter se ni mogel dvigniti, partizani pa niso dovolili, da bi mu kdo pomagal. Morali smo korakati naprej in kasneje smo zaslišali strel.

Nadaljevanje v: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [3]