Nadaljevanje iz: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [2]

Ne da bi vedel zakaj, me je partizanka udarila s kopitom brzostrelke

Utrujene, ko smo prispeli v Šentvid, so nas razmestili na dvorišču pri drevesih. Pod krošnjami smo imeli vsaj malo sence. In spet se je začela ista pesem kot prvi dan v Kranju. Prihajali so partizani in spraševali od kod si doma, koliko časa si bil pri domobrancih itd. Sledilo je pretepanje in izživljanje nad nami, brez razloga, kar tako na splošno. Ne da bi vedel zakaj, me je partizanka udarila s kopitom brzostrelke in mi razbila zadnja dva kočnika na desni strani čeljusti. Spet smo doživeli sadistično izživljanje na načine, ki smo jih že poznali. Nov način pa je bil ta, da je partizan poklical dva ujetnika in naročil prvemu, naj udari drugega. Če ta tega ni hotel storiti, je naperil vanj puško, ali pa ga je udaril s kopitom. Potem je prvi le udaril drugega. Nato je zahteval od drugega, naj udari nazaj. To se je nadaljevalo s stopnjevanjem, naj udari močneje, še močneje itd. Trajalo je toliko časa, da je eden obležal na tleh. Vse to se je dogajalo ob grožnji, da bodo streljali, če se jih ne uboga, istočasno pa so se krohotali in naslajali ob pretepanju. Nekateri oficirji Knoja in tudi oznovci so imeli ob pasovih biče, izdelane za pretepanje. Biči so imeli več trakov in na koncu neko kovino, tako da se je ob udarcu zarezala v kožo. Ti biči so bili narejeni za pretepanje in mučenje. Nekateri posamezniki pa so uporabljali tudi nemške vojaške pasove, ki se imeli močne kovinske zaponke. Te zaponke so naredile hude rane.

Kmalu nismo imeli ničesar več v črevesju, kar naj bi iztrebljali

Končno smo le dobili nekaj vode in zatem so nas odgnali v dvorano. Polegli smo po tleh in bili kot sardine v konzervi. Na tleh nismo imeli ničesar, ležali smo na kamnitih ploščah, takšna tla so takrat bila tam. Bili smo tako na tesno, da si se ponoči lahko obrnil le če se je obrnila cela vrsta. Jaz sem ležal na levi strani dvorane pri predzadnjem stebru. Tako kot v Kranju smo dobivali tudi tu enkrat na dan po pol litra vroče vode s suho zelenjavo. Kruha ni bilo. Hrano smo dobivali neredno, včasih dopoldan, včasih popoldan, zvečer ali ponoči. Vem, da je preteklo tudi 36 ur, ko smo dobili zadnji obrok. Voda je bila na razpolago le ob določenem času.

Na stranišče nismo smeli, za to pa smo imeli za vse nas, bilo nas je nekaj sto, v celotni dvorani, štiri prirezane sode s privarjenimi nosilci (kible). V te sode smo hodili na potrebo. Ko so bili sodi polni, so jih fantje odnesli ven. Razumljivo je, da je v kapeli močno smrdelo pa seču in blatu. Za tiste, ki so ležali poleg »kible« je bilo enako, kot če bi ležali v stranišču poleg školjke. Ne samo, da niso mogli ponoči spati, ampak so morali prenašati smrad in stalno vstajati, če je kdo prišel na potrebo.

Sicer pa smo vedno manj uporabljali sode, saj kmalu nismo imeli ničesar več v črevesju, kar naj bi iztrebljali. Zase vem, da sem šel po treh tednih z veliko muko na veliko potrebo.

Če niso hoteli priznati, so jih začeli pretepati z biči, palicami ali s pištolami

Po nekaj dneh so nas iz dvorane pričeli klicati na zaslišanje. Večina fantov se je vrnila nazaj v kapelo, nekateri ne. Tisti, ki so se vrnili, so bili večinoma pretepeni in krvavi. Pripovedovali so, da so jih na zasliševanju pretepali in od njih zahtevali izjavo, da so ubili, ali izdali toliko in toliko partizanov. Če tega niso hoteli priznati, so jih začeli pretepati z biči, palicami ali s pištolami in puškami. Pravili so, da je še najmanj grozno, če te udarijo od zadaj z mokro brisačo po glavi. Od nekaterih so izsilili priznanje, zaslišanec enostavno ni več zdržal, ker ni imel niti fizične, še manj pa psihične moči, da bi se upiral. Tisti, ki niso nič »priznali«, so bili deležni večkratnega maltretiranja in mučenja. Običajno je bil pri zasliševanju navzoč oficir Ozne, zapisnikar in dva oborožena knojevca, ki sta pretepala ali mučila. Tudi tu v Šentvidu so bili knojevci in oznovci samo Slovenci. Nikdar nisem slišal kakršne koli srbohrvaške besede, razen preklinjanja. Tega pa je bilo ogromno.

Nekateri so bili iznakaženi do neprepoznavnosti

Nekatera zaslišanja, če zaslišanec ni ničesar priznal, so se končala tudi tako, da so ga pretepli do nezavesti in ga vrgli nazaj v dvorano. Nekateri so bili iznakaženi do neprepoznavnosti. Ves obraz ali hrbet jim je bil ena sama rana. To so delali zato, da so zastraševali tiste, ki so bili na vrsti za zaslišanje. Pri tem pa moram posebej poudariti, da so se ta zaslišanja izvajala šele po 15. juniju, potem ko je že na tisoče in tisoče fantov in mož ležalo umorjenih v kočevskih breznih brez zaslišanj. Prej zaslišanj sploh ni bilo, ampak so jih vozili direktno v kočevska brezna. Izvedeli smo kako poteka zaslišanje in to, da naj bi o nekaterih imeli podatke, ker so takoj omenili: »Po naših podatkih je pa bilo tako in tako.« Kmalu sem prišel na vrsto. Spet ista vprašanja kot v Kranju in povedal sem isto kot v Kranju. Zapisali so, kar sem povedal, in niso zahtevali od mene, da kaj priznam in me tudi niso pretepali. Verjetno sem dajal zelo nebogljen vtis v tistih cunjah, z močno podplutbo na desnem licu in svojimi komaj 17. leti. Od takrat pa tik pred izpustitvijo, me niso več zaslišali.

Nekega jutra, ko sem se prebudil, se ni več ganil

V dvorani je bil velik problem kajenje, saj nekateri, ki so bili strastni kadilci, cigaret nismo imeli. Tobak in papirčke so večinoma imeli tisti, ki so bili aretirani ali so se javili sami. Teh ni bilo veliko in zato je cena tobaku rasla. V začetku je bila cena za cigareto, porcija zelenjavne juhe. Kasneje je cena zrasla na polovico, nato na četrt in potem na nekaj potegov ter na koncu samo za en poteg dima. Moj sosed, ne spomnim se njegovega imena in priimka, je bil strasten kadilec in je stalno menjaval tisto redko juho za tobak. Vsi smo hujšali, toda on še mnogo bolj in je močno slabel. Nekega jutra, ko sem se prebudil, se ni več ganil. Ponoči je umrl.

Velika nadloga so bile uši, ki so se močno razširile in nas žrle tako, da smo imeli odprte rane in kraste. Če si pogledal na notranjo stran hlač ali srajce, si tam našel ob robovih in šivih vse gomazeče. Dobili smo tudi lasne uši in lasišča so bila polna gnid. Tudi na glavi so se pojavile kraste. Te so na telesu in glavi nastajale zato, ker smo se praskali na srbečih mestih.

Smrt je bila med nami, bila je v zraku, ki smo ga dihali

Iz dvorane so nas premestili v sobe. Kakšen kriterij so imeli pri tem, ne vem. Tam smo bili različnih starosti. Skozi okna nismo mogli gledati, ker so bila zamrežena in zastrta. Slišali pa smo dogajanja ob stavbi. Ponoči smo zaznali prihajanje tovornjakov, njihovo ustavljanje, kričanje nad ljudmi naj se podvizajo, udarce, stokanje, ropot in zapiranje stranic in odhod tovornjakov. Slutili smo, kaj se dogaja. To nas je močno prizadelo in nam vlilo še več strahu. Smrt je bila med nami, bila je v zraku, ki smo ga dihali, v tišini in škripanju ob odklepanju ključavnice na vratih. Odpiranje vrat in klicanje določene osebe je običajno pomenilo smrt. V začetku smo, ko so se odprla vrata sobe, vsi otrpnili in zastal nam je dih, kdo je na vrsti, koga bodo poklicali, kajti nihče, ki so ga poklicali, se ni več vrnil. Čeprav so nam govorili, da jih premeščajo v druge sobe ali kam drugam, tega nismo verjeli. Vsak korak škornjev po hodniku in rožljanje ključev, nam je vzbudilo slutnjo bližajoče se smrti. Prihajajo? Kam gredo? V našo sobo? Koga od nas bodo poklicali? Kdo od nas je zdaj na vrsti? Takšno stanje je neznosno in verjetno bi se marsikdo pognal čez okno, če bi bilo to mogoče. To je bil strahoten psihični pritisk na vse nas.

Božidar Trefalt: Dvorana v Škofovih zavodih. Ob stebru, kjer stoji stojalo, sem ležal. Vir: osebni arhiv

Lakote sem se kmalu navadil in sem jo prenašal

Postajali pa smo vsak dan tudi vedno bolj apatični. K temu so prispevali psihični pritisk, lakota in telesna oslabelost. Vsi smo že močno shujšali in bili brez moči. Otopeli smo ležali in skoraj ves dan dremali na tleh, ki so bila nekoliko primernejša kot tista v dvorani, ker so bila lesena. Zaradi ležanja na tleh smo imeli kolke popolnoma črne od podplutb. Hrana je prihajala še vedno nenapovedano, enkrat na dan. Še vedno je bila enaka tisti, ki smo jo dobivali v dvorani. Topla voda z listi zelenjave. Spominjam se, da sem se lakote kmalu navadil in da sem jo prenašal. Zanimivo je tudi to, da so si nekateri lakoto tešili tudi tako, da so se pogovarjali o jedeh ali o receptih. O tem kakšne začimbe se dodajajo k določeni jedi, kako se kuha ali peče, kakšne priloge spadajo zraven, kaj je zelo dobro in okusno, kaj so doma kuhali itd. K tem pogovorom pa je spadalo obžalovanje nas vseh, ko smo se spomnili, da morda nečesa nismo hoteli pojesti ali nismo vsega pojedli. Tako živo smo se spominjali vsakega grižljaja, ki smo ga kdaj pustili na krožnikih. Sklenili smo, da če bomo ostali živi, nikdar več ne bomo pustili nobene hrane in bomo vse pojedli. Zaradi teh pogovorov nismo bili, ko smo se vrnili v realni svet, nič bolj lačni. Imeli pa smo dober občutek. Fantazija je delovala. Ti pogovori so se nadaljevali skoraj vsak dan. Velikokrat pa je beseda utihnila, ko je kdo omenil, kako je kuhala mama ali žena.

Roke so postajale drobne in koščene, oči vdrte

Nismo imeli navade, da bi si pripovedovali o doživljajih med vojno. Tega smo se držali že v dvorani. Bilo je nepisano pravilo, da se ne pogovarjamo o tem. Včasih je kdo le načenjal takšne pogovore. S svojo pripovedjo o svojih doživetjih in dejavnostih je skušal tudi druge pripraviti do tega, da bi kaj povedali. Starejši so sumili, da je nastavljen sodelavec Ozne. Tak človek ni bil dolgo v sobi.

Hujšali smo vedno bolj. Roke so postajale drobne in koščene, oči vdrte, za ušesi smo imeli v vratu takšno luknjo, da smo lahko vanjo vstavil palec. Bili smo tako slabotni, da smo popadali po tleh, če smo nenadoma vstali. Morali pa smo vstati vsakokrat, ko se je na vratih pojavil kakšen partizan. Tako kot smo vsi vstali, smo vsi tudi popadali po tleh, v veselje tistih, ki so prihod v sobo z užitkom ponavljali. Pri nenadnem vstajanju nam srce ni več pognalo dovolj krvi v možgane, pa se nam je zavrtelo v glavi in smo popadali. Ob splošni oslabelosti smo samo še vegetirali. Verjetno nam zaradi tega tudi spomin ni več deloval. Ne spominjam se vseh dogajanj v sobi in tudi ne oseb, ki so bile z menoj. Za mesec in pol, ki sem ga preživel v sobi, imam največ »lukenj« v spominu.

Od Vetrinja dalje nismo imeli nikdar možnosti umivati se

Razširjale so se razne govorice, teh je bilo vedno polno in vedno se je izkazalo, da niso resnične. Morda so bile celo podtaknjene. Po teh govoricah naj bi nas prestavili v delovna taborišča, čez teden dni ali 10 dni izpustili domov, da ne bodo nikogar več ubili, da za nas intervenira mednarodni Rdeči križ itd. Slišali smo tudi, bilo je sredi julija, da naj bi prišla mednarodna komisija RK na ogled v taborišče. Od vsega tega ni bilo nič. Nekoč julija pa so nas nagnali na notranje dvorišče, kjer je bila postavljena velika peč. Ker smo imeli ogromno uši smo morali zmetati vsa oblačila in perilo v poseben kotel. Ostrigli so nas na golo in potem so nas pričeli polivati z vodo iz gumijastih cevi in nas nato z neko tekočino razkužili po pazduhah in dimljah. Po dveh mesecih, sem bil spet prvič v stiku z vodo. Od Vetrinja dalje nismo imeli nikdar možnosti umivati se. Ko smo se videli goli in obritih glav, se med seboj nismo več prepoznali, bili smo brez las in drugačni, neprepoznavni okostnjaki. Po glasu in očeh smo se prepoznali. Jaz sem bil takrat že odrasel in ob prihodu v taborišče v Kranju sem tehtal 65 kg in bil visok 180 cm. Ko sem se vrnil domov, sem tehtal 43 kg shujšal sem za 22 kg. Slike okostnjakov iz nemških nacističnih taborišč, ki sem jih pozneje videl in slike nas iz Šentvida, če bi jih imel, se ne bi razločevale.

Videti gole žive skelete je pretresljivo

Noge in roke so bile ena sama kost pokrita s kožo, med nogami smo imeli razmik, kajti stegen ni bilo, le koža in kost z debelimi koleni. Rebra so nam štrlela navzven, enako kolki, vretenca na hrbtu so izstopila, ključnice so štrlele iz ramen. Komolci so bili kot kakšna grča na tanki veji. Glava koščena, lobanja z globoko vdrtimi očmi, režečimi zobmi in štrlečimi ušesi. Videti gole žive skelete je pretresljivo. Šele takrat, ko vidiš nekoga drugega, ugotoviš kakšen si sam.

Spoznanje, da si kot upodobljena smrt, te sooči s kruto resnico, da nisi več človek, ampak samo še premikajoči se okostnjak, ki nima več nobene volje in moči ter čaka le še na smrt. Takrat spoznaš, da nimaš razen skodele za hrano in žlice, ničesar več.

Iz kotla smo dobili obleke in perilo. Vsi niso mogli najti svojih oblačil, ker jih niso zaznamovali. Za perilo, kolikor smo ga sploh še imeli, pa je bilo vseeno, kaj dobiš. Jaz tega problema z obleko nisem imel, kajti mojih cap ni hotel nihče vzeti in sem jih lahko našel. Zaradi teh mojih cap je nastala naslednja zgodba.

Konec v: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [4]

1/2