Nadaljevanje iz: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [3]

Nesrečni Marko je vsak dan videl streho svojega doma

V mesecu juliju sem se po naključju na hodniku srečal z Markom Vrevcem. Bil je dve leti starejši od mene, hodil je na klasično gimnazijo v Ljubljani in bil tako kot jaz v internatu Marijanišče. Njegov in moj oče sta bila dobra znanca, mislim, da sta bila oba zaposlena pri isti banki. Z Markom sva se v internatu precej družila. Od leta 1941 se nisva več videla, dokler se nisva srečala v Šentvidu. Marko je takrat videl moje oblačilo, in ker se je govorilo, da nas bodo izpustili, mi je rekel, naj grem, če bom izpuščen, k njim domov, da mi bo njegova mama dala njegovo obleko.

Marko je najbrž slutil, da ne bo nikdar več prišel domov in si je hotel zagotoviti, da bi njegova mama izvedela, da je bil v Šentvidu. Bil je previden in mi zato ni nič naročil, kaj naj mami povem, saj je predvideval, da če bom izpuščen in če se bom oglasil pri njih, bom povedal vse kar vem. Ni me hotel izpostavljati. Marko se ni več vrnil domov. Skoraj neverjetno pa je tudi to, da Vrevčeva hiša meji na vzhodni strani na taborišče Šentvid oziroma sedanjo stavbo škofovih zavodov in da je nesrečni Marko vsak dan videl streho svojega doma. Marko Vrevc, letnik 1926, vedno odličnjak v šentviški šoli in mladec Katoliške akcije, je bil umorjen neznano kje.

Nisem vedel, da je Ozna zaprla mojega očeta, in da je zaprt v Šentvidu

Ponoči sem večkrat sanjal. Zapomnil pa sem si ene sanje. Za pojasnilo moram povedati, da jaz nisem vedel, da je Ozna maja meseca zaprla mojega očeta, in da je zaprt v Šentvidu v drugem nadstropju. Sanjalo se mi je, da sem pogledal na okna v drugem nadstropju taborišča in ga zagledal. Vprašal sem ga, kako je z njim. Povedal mi je, da nima iz česa jesti, nima žlice in ne posode, kamor bi mu dali tisto zelenjavno vodo. Ko sem se po amnestiji vrnil domov, sem očetu in mami omenil te moje sanje. Oče je vstal, šel v kuhinjo in od tod prinesel iz lesa narejen štirioglat zabojček, zbit iz tankih deščic in iz aluminija sklepano žlico, ki je imela lesen držaj. Povedal je, da resnično ni imel iz česa in s čem jesti, zato so mu nekateri posojali svoje skodele ali žlice, kasneje pa mu je nekdo, ki je delal v taboriščni delavnici, napravil leseno posodo in žlico. In tudi to, da je bil zaprt v sobi v drugem nadstropju. Težko bi verjel, da so možne takšne sanje, ki se skoraj do podrobnosti ujemajo z resničnostjo, če jih ne bi sam sanjal. Zabojček pa se nahaja v Muzeju novejše zgodovine.

V Šentvidu so me zadrževali še deset dni po amnestiji

V taborišču, kjer nas je bilo še zelo malo, nekaj sto, saj so vse ostale tisoče taboriščnikov umorili, se je razvedelo, da pripravljajo amnestijo. Res je bila 5. avgusta razglašena amnestija in tisti dan ter naslednje dni so po sobah klicali ljudi, ki so jih potem izpuščali in so odhajali domov. Mene niso poklicali. Ostal sem sam v sobi, ne da bi mi kdor koli pojasnil, zakaj nisem izpuščen. Bil sem prestrašen, ker nisem vedel zakaj me niso izpustili in kaj bo z menoj. Naslednji dan me je nekdo odgnal v drugo sobo, kjer je že bilo približno 15 fantov. Tudi oni niso vedeli, zakaj jih niso izpustili. Nihče nam ni povedal zakaj nas zadržujejo. Prestrašeni smo bili, ker nismo vedeli kaj bo z nami in iskali vzroke, zakaj nas niso izpustili. Še vedno ne vem odgovora zakaj so me zadržali v Šentvidu deset dni po amnestiji. Morda je odgovor v arhivu Udbe, ki je bil objavljen na spletu pod udba.net. Tam sem našel pod zap. št. 971352 naslednje: Trefalt Božidar, rojen 20. 5. 1925 (pravilno 1928), kraj prebivališča Ljubljana Rakovniška 6, in kar 19 dokumentov o meni, dokumenti so fotoštevilke DMB.

Tisti, ki so posredovali moje osnovne podatke, so se zmotili pri rojstnem letu in imenu Božidar, jaz sem bil vedno Božo. Tudi naslov je ljubljanski in ne kranjski. Mogoče so mislili, da gre za dve različni osebi in so zaradi teh različnih podatkov preverjali kdo sploh sem ali tisti iz »Ljubljane« ali nekdo drugi iz »Kranja« ali pa je bil kakšen drug vzrok. To bo za vedno ostala nerešena uganka.

Nenadoma sem začel tako drgetati, da sem dobesedno poskakoval od tal

Dovolili so nam sprehod po dvorišču, za kakšne pol ure. Čeprav smo bili oslabeli in smo se počasi premikali, smo se veselili, da smo se lahko gibali na soncu. Običajno smo se posedli ob zid stavbe, ker nas je hoja utrujala in je tam bilo toplo. Odslej smo dobivali dvakrat na dan tisto zelenjavno vodo in tudi 10 dkg kruha, kar je bilo veliko presenečenje. To je trajalo deset dni, vse do 15. avgusta. Tistega dne okoli poldneva je prišel v našo sobo knojevec in me pozval naj vzamem vse svoje stvari in grem z njim. Vzel sem nahrbtnik, v katerem ni bilo razen posode za hrano in žlice nič, in z njim odšel. Odgnal me je v prvo nadstropje, v sobo nad glavnim vhodom, kjer so bili oficir Ozne (imel je stekleno oko), zapisnikar in še dva vojaka, ki sta stala za mojim hrbtom. Oficir je pričel razlagati o amnestiji in ne vem čem še. Jaz pa sem pričel nenadoma tako drgetati, da sem dobesedno poskakoval od tal. Šklepetale so mi čeljusti, drgetale roke, noge in vse mišice. Dobil sem živčni zlom. Vsa dogajanja od Podbrda do Šentvida, hujšanje, stalno prisotna smrt, zadržanje ob amnestiji, so v tem trenutku prišla do viška. Bilo je preveč vsega hudega. Nisem več zdržal. Ne vem koliko časa je trajal ta napad. Mislim, da so mi dali piti vodo in me celo polili z njo, da sem se umiril.

Oficir je povedal, da bom šel domov in vprašal, če sem pripravljen z njimi sodelovati

Ko sem prišel k sebi, mi je oficir povedal, da bom šel domov in vprašal, če sem pripravljen z njimi sodelovati, tako, da bi za njih delal na Rakovniku v internatu, kjer sem bival in se šolal. Jaz sem vedel, da me preizkuša, in da tu ne gre za izbiro, sodelovati ali ne, pač pa ali bom ostal živ in šel mogoče domov ali pa bo z menoj konec. Pristal sem. Nadaljeval je, da me bodo takoj izpustili, čez dober teden na določen dan, pa naj bi se javil v Slaviji v Ljubljani (sedež Ozne) pri vratarju. Tam mi bodo dali navodila in nekdo bo šel z menoj na Rakovnik. Stražarju je ukazal naj me odžene.

Šla sva po stopnicah navzdol in ko sva prišla v pritličje sem pričakoval, da bova stopila k glavnemu izhodu. Pa nisva. Zavila sva na stopnišče, ki je peljalo v klet. Odgnal me je v tisti del, kjer ima prostore TV 3. Verjetno tam nekje, kjer sta oče in mami imela intervju ob 70-letnici poroke.

Močan kavelj, na katerem je visela dolga debela vrv

Odprl je vrata kletnega prostora, me porinil vanj in zaklenil vrata. To je bil ponovni šok. Videl sem se že zunaj in na poti domov, potem pa se je zgodilo povsem nekaj drugega. Ko sem si opomogel, sem se razgledal po sobi. Bila je velika, verjetno kakšnih osem metrov dolga in štiri široka. V njej ni bilo ničesar, razen žarnice, ki je visela na žici iz stropa, poleg nje pa močan kavelj, na katerem je visela dolga debela vrv. Vrv za obešanje ali kaj? Na tleh je bilo človeško blato, smrdelo je, stene pa so bile zamazane s človeškim blatom in krvjo. Na stenah so bila napisana razna imena, priimki in sporočila. Ta sporočila so bile zadnje besede in zadnji pozdravi ženam, staršem, otrokom, dekletom, molitve, prošnje k Bogu. Bila so sporočila ljudi, ki so tu preživeli poslednje ure svojega življenja.

Ubogal sem ga, zamižal, otrpnil in čakal

Ne vem več, kako sem preživel tisto noč. Dopoldan sem zaslišal odklepanje vrat. Stal sem na nasprotnem koncu sobe in videl oficirja Ozne s steklenim očesom, ki je vstopil z rokami na hrbtu. Pogledal me je in ukazal: »Obrni se in stopi k steni!« Vedel sem kaj sledi. V roki za hrbtom ima pištolo. Konec je. Ubogal sem ga, zamižal, otrpnil in čakal. Vem pa, da takrat nisem začutil v sebi nobenega strahu, nisem zajokal, bil sem popolnoma otopel. Po tolikšnem trpljenju in izčrpanosti postane človek apatičen. Otopeli smo bili že takrat, ko smo slišali ponoči tovornjake, ki so vozili na morišče. Sprijaznili smo se s smrtjo, saj je postala vsakdan našega življenja. Strah je praktično izginil, tako kot je izginila naša fizična in duševna moč. Bili smo le še okostnjaki, ki čakajo na konec.

Samo minuta je minila od trenutka, ko sem bil prepričan, da se poslavljam od življenja

Slišal sem korake, ki so se mi približevali, tik za menoj se je ustavil. Nad glavo sem zaslišal šelest papirja. Nisem vedel kaj se dogaja, potem pa sem zaslišal: »Izgini domov in glej, da se pred vhodom ne boš z babami pogovarjal!«

Odprl sem oči in zagledal pred obrazom list papirja, ki ga je držal v roki. List papirja, ki mi ga je enooki oznovec pomolil pred moj obraz, je bila odpustnica, ki je pomenila življenje. Odpustnica je imela zap. št. 314. Samo minuta je minila od trenutka, ko sem bil prepričan, da se poslavljam od življenja.

Vse do leta 1996 nisem bil nikdar v bližini ali v stavbi v Šentvidu

Kako so se znali igrati z nami. Vedno so delali vse premišljeno, vedeli so kako človeka streti in ga uničiti. Imeli so temeljito šolo in bili so dobro izvežbani. Njegove besede sem si dobesedno zapomnil in nikoli jih ne bom pozabil. Redko kdaj sem o tem pripovedoval, toda če sem, tudi po 60. letih, me je vedno stisnilo v grlu. Vse do leta 1996 nisem bil nikdar v bližini ali v stavbi v Šentvidu. Enostavno nisem mogel in nisem hotel v bližino te stavbe. Spomine na dogajanja v tej stavbi sem globoko vase zakopal. Nikdar nisem hotel o njih govoriti ali razmišljati, in se tudi nikdar nisem podal v bližino stavbe.

Božidar Trefalt: Prvič po enainšestdesetih letih pred vhodom v bivše taborišče Šentvid, kjer so nam, preživelim, podelili spominske listine (leta 2006). Vir: osebni arhiv

Gospa Vrevčeva mi je dala Markovo obleko, kratke hlače, srajco in sandale

Ne spominjam se, kako sem prišel do izhoda, vem pa, da je zunaj pred vrati pri ograji bilo veliko žensk. Hitele so mi kazati slike in spraševati, če sem tega ali onega človeka videl. Nisem se upal pogovarjati z njimi, ker bi me lahko iz stavbe opazovali in bilo bi konec z mojo svobodo. Zato sem takoj odšel k Vrevčevim. Hiša je bila ob robu taborišča na vzhodni strani. Sprejela me je gospa Vrevčeva. Povedal sem ji tisto, kar jo je zanimalo in kar sem vedel. Marka ni bilo domov. Moje pripovedovanje je bilo za njo zelo žalostno sporočilo. Verjetno ji je ugasnilo zadnje upanje, da se Marko vrne. Gospa Vrevčeva mi je dala Markovo obleko, kratke hlače, srajco in sandale. Dala mi je tudi nekaj malega za jesti in piti, kajti večjih obrokov ne bi prenesel.

Fante so izpustili na podlagi amnestije, domov pa jih ni bilo

Tam sem se po dveh in pol mesecih spet umil. Neznansko smo smrdeli in vsem nam je grozno zaudarjalo iz ust. Kakšno olajšanje so bili voda, milo, zobna pasta. Namesto vozne karte sem imel odpustnico iz taborišča. Gospa Vrevčeva je vedela, da je preveč tvegano, da bi se peljal z vlakom z odpustnico. Zato mi je dala denar za vozno karto. Dogajalo se je, da so izpuščene na poti domov ubili. Poboj izpuščenih in amnestiranih se je zgodil tudi na cesti iz Vodic do Spodnjih Brnikov, kjer je ob cesti in gozdu spomenik, ki z besedilom priča o poboju. Fantje so bili izpuščeni na podlagi amnestije, domov pa jih ni bilo. Zdaj vem, da je bilo takšnih primerov veliko. Očitno so v povezavi sodelovali oznovci in terenci, vi ga boste izpustili, mi pa ubili.

Za dobra dva kilometra poti do doma sem potreboval tri ure

V Kranj sem se pripeljal popoldan in potreboval, za dobra dva kilometra poti do doma, tri ure, normalno pa bi porabil pol ure. Nisem imel moči in sem počival na vsakih nekaj sto metrov. Po štirih letih, ko sem odšel od doma še kot otrok, sem se vrnil kot odrasel fant z bridkimi življenjskimi izkušnjami. Vstopil sem v hišo in prišel na vrh stopnic. Od veže do konca dnevne sobe je osem metrov. Veža je bila temna. Bil sem okostnjak, ostrižen na golo. Ko sem stal na vrhu stopnic, se je oglasila mami, ki je z očetom sedela pri oknu v dnevni sobi: »Dober dan, kaj pa želite?« Tako sem bil spremenjen, da me ni spoznala.

Povedal sem kaj so v Šentvidu zahtevali od mene

Oče je bil iz Šentvida izpuščen 6. avgusta, jaz pa 16. Mami sploh ni vedela kje sem. Izvedela je le, da smo odšli 15. junija iz Kranja v Šentvid. Ker je oče prišel domov ob amnestiji, je upala da bom prišel tudi jaz. Ko pa me po enem tednu, ko so bili že vsi izpuščeni, in me ni bilo domov, sta oče in mami živela v velikem strahu, da ne bom nikdar več prišel. Veselje in sreča ob moji vrnitvi domov sta bili neizmerni. V pogovoru sem jima povedal, da bom moral naslednji teden v Ljubljano na Rakovnik. Povedal sem kaj so v Šentvidu zahtevali od mene. Takrat pa je oče dejal, da ne bom šel nikamor, ker nisem polnoleten, ter da vso odgovornost za to sprejemata on in mami. V Ljubljano nisem šel in nikoli me ni iz Ozne nihče poklical, zakaj se nisem javil v Ljubljani.

Morda je bil takrat v Šentvidu resnično le preizkus, če pristane na sodelovanje ga spustimo domov, sicer pa tako kot z ostalimi.

Ivo Žajdela, Pričevanje o strahu, Božidar Trefalt, Družina, 13. 10. 2019Jože Košnjek, Mladost v primežu vojne, Božidar Trefalt, Gorenjski glas, 11. 10. 2019

1/7