Založba Družina je leta 2019 izdala knjigo spominov Božidarja Trefalta Mladost, ki to ni bila. 1928–1949. Zgodba o odraščanju v primežu vojne.

Rodil se je leta 1928 v Kranju očetu Francetu in mami Ljudmili. Starša sta se spoznala v Prosvetnem gledališču in se februarja 1927 poročila. Rodili so se jima trije sinovi Božidar, Franek in Mito (Anton).

Pred vojno je odraščal v urejeni družini

Božidar je osnovno šolo obiskoval najprej na Primskovem pri Kranju, kjer je družina živela, nato v Kranju. Tam se je vpisal tudi v gimnazijo. Ko je bil oče leta 1938 premeščen na Bled, kjer je bil imenovan za direktorja Park hotela, sta se starša odločila, da bo stanoval v Ljubljani v internatu, v Marijanišču. Tam je bil do začetka vojne leta 1941, ko se je vrnil domov na Bled.

Starša sta, ko sta izvedela, da se bo v Ljubljani nadaljevalo šolanje v slovenskem jeziku, ocenila, da nemška in italijanska okupacija ne bo trajala dolgo, in da bodo zahodni zavezniki hitro premagali Nemce in Italijane. Zato sta ga ilegalno poslala v Ljubljano kot begunca, kjer je nadaljeval šolanje. Tako je pri petnajstih letih že odrasel in pretila je nevarnost, da ga Italijani zaprejo in odpeljejo v internacijo.

Pridružil se je domobrancem

Poleti 1943 so morali vsi, ki so imeli status begunca, na delo v Staro Cerkev pri Kočevju, kjer so na zapuščenih poljih nemških naseljencev okopavali krompir. Trefalta so nato preselili v Dolenjo vas h kmetu Kljunu. Bil je edini, ki so ga premestili in to se je izkazalo za rešilno, saj so vse tiste, ki so ostali v Stari Cerkvi, ob kapitulaciji Italije partizani prisilno mobilizirali.

Uspel je priti nazaj v Ljubljano in se vrniti na Rakovnik v internat. Tu je nadaljeval s šolanjem, ko so se pojavile govorice, da gestapo lovi begunce, da jih bo vključil v nemško vojsko ali k domobrancem, kot tudi, da bodo internat zaprli. Janez Majeršič, prav tako begunec, mu je svetoval, da se vpišeta v tečaj radiotelegrafistov, kjer si bosta pod krinko domobranstva zagotovila varnost.

Vetrinj in trpljenje v koncentracijskem taborišču Ozne v Škofovih zavodih 

Po končanem radiotelegrafskem tečaju so ga odredili v postojanko v Novem mestu, kjer je kot vezist deloval v stolpu kapiteljske cerkve. Poleti leta 1944 so ga izbrali v skupino, ki je obiskala Berlin in k sreči ni doživel nobenega bombnega napada.

Po vrnitvi je bil na Pijavi Gorici in kasneje v Velikem Gabru kot četni pisar, tam je dočakal konec vojne. S svojo enoto se je umaknil v Vetrinj in bil vrnjen v Jugoslavijo z zadnjim transportom.

Doživel je trpljenje v koncentracijskem taborišču Ozne v Škofovih zavodih v Šentvidu, kot tudi lakoto in izživljanje. Pri zaslišanju, ki je bilo bolj evidentiranje podatkov, je vedel, da mora marsikaj zamolčati. Ob amnestiji so ga naposled z zamudo izpustili. Po izpustitvi ni dobil soglasja za nadaljevanje šolanja, tako mu ni preostalo nič drugega, kot da se zaposli.

Vse do leta 1990 pa je nosil v sebi strah, da ga bodo odkrili. Namreč, »zmagali« so komunistični revolucionarji, Božidar Trefalt pa je bil več kot eno leto pripadnik domobranske vojske, ki se je borila proti njim oziroma njihovemu nasilju. Ker se je zaposlil na področju športa v Kranju, ni bil zelo izpostavljen.

Vsaj večini »služenja« jugovojske se je izmaknil

Na predstavitvi svojih spominov leta 2019 je omenil tudi nabor za služenje vojaškega roka spomladi 1948. Tam je izjavil, da je bil 19 mesecev v nemški vojski. Uspelo mu je in jugovojsko je tako »služil« le šest in pol mesecev.

»Uspelo mi je, da sem si rešil življenje in 'unovčil' 19 mesecev domobranstva. Mene in našo družino ni dosegla grozljiva napoved pisatelja Toneta Seliškarja, ki jo je zapisal v svojem članku v Slovenskem poročevalcu 26. maja 1945 in v katerem je grozil kako globoko v zemljo bodo zakopali domobrance. Dan po zloglasnemu Titovemu govoru v Ljubljani se je ta grožnja pričela uresničevati. Kot posledica vsega kar sem doživel mi je ostal strah, da bodo odkrili, da sem jim dajal napačne podatke. To je trajalo skoraj 30 let. Igral sem nevarno ruleto s srečnim koncem. Uspelo mi je.«

V nadaljevanju bom objavil pričevanje Božidarja Trefalta, ki ga je objavil Milko Mikola v knjigi Dokumenti in pričevanja o povojnih taboriščih v Sloveniji, 2. del (Študijski center za narodno spravo, 2008). V njem je Trefalt opisal vrnitev iz Vetrinja in trpljenje v komunističnem uničevalnem taborišču v Škofovih zavodih v Šentvidu. Napisal ga je novembra 2006 in gre takole.

Božidar Trefalt med predstavitvijo knjige spominov Mladost, ki to ni bila v Galeriji Družine 3. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

V Vetrinj sem prispel maja 1945, ko sem dopolnil 17. leto

V Vetrinj sem prispel maja 1945 z glavnino Slovenske narodne vojske kot domobranec, star 16 let. Isti mesec 20. maja 1945 sem dopolnil 17. leto. Kmalu po prihodu v Vetrinj se je pričelo govoriti, da nas bodo premestili v Italijo, v Palmanovo. Zaradi tega smo mirno pričakovali transporte. Transporti so se pričeli zadnji teden v maju. O predajanju transportov partizanom sem slišal govoriti v taborišču Vetrinj, toda tako kot večina, tudi jaz nisem tem govoricam verjel. O tem naj bi pripovedovali nekateri Srbi, ki so se rešili iz transportov. Naše zaupanje v Angleže in v naše vodstvo je bilo tako veliko, da smo sprejemali te vesti kot nekaj, kar prihaja iz sovražne propagande. Med našimi vodilnimi nismo opazili nikakršnega nemira in nismo imeli razloga, da bi govoricam verjeli. Prepričani smo bili, da transporti odhajajo v Italijo, in tudi jaz sem čakal, kdaj bo odšla moja enota. Odhod je bil napovedan za 31. maj. Menda je bil to zadnji transport.

Zdelo se nam je čudno, zakaj zaklepajo vagone

Zjutraj 31. maja na praznik Rešnjega telesa je bila tudi moja enota pripravljena za transport. Še takrat smo slišali nekaj opozoril, da gremo v Jugoslavijo, toda temu nismo verjeli. Odpravili smo se iz Vetrinja po dolini Roža do Podrožce. Počutili smo se nelagodno, ker nismo bili popolnoma prepričani kam v resnici gremo. Spremljali so nas angleški vojaki in v pogovoru so tistim, ki so znali angleško, povedali, da bomo odšli v Italijo v Palmanovo (Furlanija), ter s tem pomirili našo bojazen, da gredo transporti v Jugoslavijo. Na postaji v Podrožci so nas naložili na vlak brez lokomotive, sestavljen iz tovornih vagonov in nato vagone zaklenili. Zdelo se nam je čudno, zakaj zaklepajo vagone. Nekateri, ki so bili pri okencih vagonov so opazili, da so se izza postajnega poslopja vsuli oboroženi partizani in se približali vagonom.

Kako podlo ter hinavsko so nas prevarali Angleži

V trenutku nam je bilo jasno, da so nas Angleži prevarali in kako resnične so bile govorice v Vetrinju, da gredo vlaki v Jugoslavijo. Spoznanje, da smo prevarani in da smo na milost in nemilost izročeni partizanom, je bilo pretresljivo. Večina nas je vedela, da se peljemo v smrt. O tem ni skoraj nihče več dvomil, saj je postalo jasno, da so bile vesti, ki so prihajale v Vetrinj o izročanju partizanom in pobojih vrnjenih srbskih vojakov, resnične.

Zaprti v živinske vagone nismo imeli niti najmanjše možnosti za pobeg. Ob spoznanju, kako podlo ter hinavsko so nas prevarali Angleži, kako preračunljivo so izrabili naše zaupanje vanje in da se nam je zgodilo najstrašnejše kar se nam je moglo zgoditi, je večina prenesla to ugotovitev dokaj dostojanstveno.

Vsi smo vedeli, da nas čaka smrt

Težko je opisati, kaj se je dogajalo v zavesti fantov in mož v tistih trenutkih. Večina se je takrat v mislih poslavljala od domačih in življenja. Vsi smo dobro vedeli, kaj počnejo partizani z ljudmi drugačnega mišljenja. Ubijanja, ki so jih partizani izvajali nad nedolžnimi ljudmi in svojimi političnimi nasprotniki so bila povod za oborožen odpor in zaščito proti partizanom. Domobranstvo je bilo le posledica partizanskega nasilja nad ljudmi. Zato si nihče med nami ni delal utvar, da bi z nami postopali drugače, kot so doslej. Nihče ni mislil, da bo ostal živ, vsi smo vedeli, da nas čaka smrt, takšna kot je dočakala vrnjene srbske vojake, o čemer smo v Vetrinju slišali. Tlela je le majhna iskrica upanja, da se življenje ne bo končalo. Le redkim se je to upanje uresničilo.

Ropali so nas partizani, a tudi Angleži

Kmalu so pripeli lokomotivo in vlak je potegnil proti jugu. Vse nam je postalo jasno. Mnogi so pričeli trgati slike ter dokumente, ki so jih med vožnjo skozi predor, odvrgli skozi lino v vagonu. Vlak se je ustavil na Hrušici. V vagone so vdrli srbohrvaško govoreči partizani, ki so od nas zahtevali predvsem ure, zlatnino, verižice, denar. Pojasnjevali so, češ tega tako ali tako ne bomo več rabili. Vse je potrjevalo našo bojazen, da nas bodo ubili. Meni so vzeli ročno uro, ki sem jo dobil kot birmansko darilo. Resnici na ljubo pa moram povedati, da so ropali tudi Angleži. Ropali so že pred vstopom v Vetrinj in potem v Pliberku, tik pred transporti v Jugoslavijo. Jemali so predvsem zlatnino in ure.

Že na vagonih se je pričelo pretepanje, večinoma s puškinimi kopiti

Ko so iz vagonov odšli srbsko govoreči partizani, so pristopili slovenski partizani, pripadniki KNOJ-a in oznovci. Najprej so iskali po vagonih oficirje in podoficirje. Klicali so jih po priimkih. Zahtevali so od vojakov, da jim povedo, kdo med njimi je oficir. Kogar so prepoznali, ali se je javil, so odgnali. Kam, ne vem, v kranjsko taborišče ni prispel nihče. Že na vagonih se je pričelo pretepanje, večinoma s puškinimi kopiti. Tu in kasneje v Kranju in Šentvidu, smo vsi več ali manj mirno prenašali pretepanje in maltretiranje, brez kričanja, vpitja ali joka, le stokanje in ihtenje se je slišalo.

Nadaljevanje v: Božo Trefalt, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid [2]

1/3