Bolniški duhovnik Miro Šlibar: Bolniki me bogatijo
Bolniški duhovnik Miro Šlibar: Bolniki me bogatijo
Kdaj se je začel vaš stik z bolniki, boleznijo?
V Moravčah, kjer sem bil rojen, smo živeli s starimi starši in sem lahko videl, ko je prišel domov duhovnik. Kot ministrant v domači župniji sem z 'lahterno' spremljal župnika, ko sva šla peš v hrib do kake oddaljene kmetije in vso pot molila rožni venec. Tudi v času šolanja sem se srečeval z bolniki, v drugem letniku bogoslovja, leta 1973, pa sem se sam soočil z boleznijo – kroničnim vnetjem črevesja. Ko sem bil leta 1975 posvečen v duhovnika, so rekli: »Ta ne bo dolgo živel.« Kot kaplan sem služboval v Sodražici. Po enem letu bi moral iti na drugo župnijo, ker pa naj bi več kot eno leto ne živel, kot so rekli, me niso premestili. Tudi po zaslugi dobre gospodinje, ki je skrbela za dieto, nisem umrl, sem se pa veliko srečeval z bolniki, pa tudi z mladimi obiskal katerega od invalidov. Po petih letih nisem umrl in sem bil premeščen za tri leta v Šentjernej, kjer so za gospodinjstvo skrbele sestre notredamke. Veliko sem hodil v kartuzijo Pl...



