Anže Cunk je bil v duhovnika posvečen leta 2020, kaplanska leta je preživel v župnijah Žiri in Ljubljana - Sveti Križ, avgusta 2023 pa je postal upravitelj Bolniške župnije, ki je personalna (osebna) župnija, ki ni vezana na območje, temveč na bolnike in zaposlene v največjih bolnišnicah v Ljubljani – UKC Ljubljana, Onkološki inštitut in Bolnišnica dr. Petra Držaja. Ob nedavno uspešno opravljenem izzivu je za Družino strnil svoje misli o teologiji, evharistiji in bolnikih, med katere vsak dan prinaša Jezusa.

Kaj vas je spodbudilo k proučevanju omenjene tematike?

K proučevanju omenjene tematike me je spodbudilo predvsem to, kako lahko znotraj obhajanja svete evharistije uzremo največjo Lepoto, ki je Kristus sam. Vedno sem se spraševal, kako nam lahko različni zunanji dejavniki, kot so prostor, cvetje, umetnost, glasba, mašna oblačila in predmeti za bogoslužje prinesejo Lepoto. Od nekdaj je veljal rek, da za Boga najlepše in najboljše. Zato sem se osredotočil na proučevanje tega, predvsem pa tudi mašnih besedil, vloge duhovnika, ki je v najsvetejših trenutkih Alter Christus, ter Božjega ljudstva, dejavnega, plodovitega in polnega sodelovanja.

FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Kateri so bistveni poudarki vaše doktorske disertacije?

Bistveni poudarki disertacije so: obdelava pojmov lepota (kalos), kabod in doksa (slava) ter hesed, hanani in haris (usmiljenje, milost) kot temeljnih bibličnih pojmov, prek katerih se nam Bog razodeva kot lepota. Drugi del je bil na podlagi tega osredotočen predvsem na umetnost obhajanja - ars celebrandi. Gre za izraz, ki ga je na podlagi dolgoletnega cerkvenega učiteljstva prvi izrecno uporabil sveti Janez Pavel II., za njim pa sta ga prevzela tako Benedikt XVI. in papež Frančišek). Osredinil sem se tudi na aktivno sodelovanje vernikov (actuosa participatio - razvoj pojma od papeža Pija X. dalje) in plemenito preprostost (nobilis pulchritudo - pojem, ki ga je sicer prva uporabila mistikinja Julijana iz Norwicha v 13.stoletju, drugi vatikanski koncil pa ga je uporabil v Konstituciji o svetem bogoslužju v členu 48, kjer je poudaril, naj škofje skrbijo za plemenito preprostost). Tretji del disertacije je prek strokovnih in duhovnega komentarja razlaga vseh mašnih delov ter primerjava rimskega in vzhodnega bizantinskega obreda, sklepni del naloge pa je avtorjev osebni komentar na podlagi lepote.

Anže Cunk z očetom Jožetom in mamo Vilmo. FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Kateri del bogoslužja je za vas najlepši oziroma v čem vidite plemenito lepoto v bogoslužju?

Najlepši del bogoslužja so posvetilne Jezusove besede nad kruhom in vinom, ko kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri. Celoten obred nas k temu pripravlja, tudi same besede so v tem trenutku bolj zgoščene in čustveno polne, saj je to najsvetejši del bogoslužja. Seveda pa je potem še kratek, a zelo zgovoren del lomljenje kruha. Ta gesta je najlepša, saj je Gospodova gesta. Zelo zanimivo je, da če pogledamo zgodbo o emavških učencih, sta ga ta prepoznala prav po lomljenju kruha. Pred tem, ko jima je razlagal Pisma, je njuno srce gorelo, ni pa zmoglo dojeti. Po lomljenju kruha pa sta ugotovila, da gre za Gospoda. Zato mi je poleg posvetilnih besed ta del najlepši del bogoslužja.

Ste bolniški duhovnik, ki med drugim prinaša Jezusa bolnim in ranljivim osebam. Kako dojemate odnos bolnika do Jezusa v podobi hostije v trenutku, ko ga obhajate?

Ko pridem k bolnikom na obisk in jim prinesem zakramente, najpogosteje sta to seveda bolniško maziljenje in obhajilo, opažam, kako se v trenutku spremenijo, kajti Gospod je prišel na obisk. Veliko jih s solzami v očeh sprejme obhajilo. Te solze velikokrat označujejo tako trpljenje in bolečino kot tudi hvaležnost, radost in upanje. Prejem obhajila in bolniškega maziljenja jih pomiri, obenem pa navdaja z upanjem, da se z Božjo pomočjo in blagoslovom lahko spopadejo z boleznijo in jo tako ali drugače tudi premagajo. Telesno ali duhovno, Gospod vedno ozdravlja. Bolni bratje in sestre so nam lahko zgled pri prejemanju obhajila, ker ga na bolj zaveden način prejemajo, predvsem z vero in upanjem v boljši jutri.

Te solze velikokrat označujejo tako trpljenje in bolečino kot tudi hvaležnost, radost in upanje.

Po uspešno opravljenem izzivu ste med drugim zapisali, da ste postali doktor najsvetejše in najlepše znanosti – teologije. Zakaj je to za vas najlepša znanost?

Teologija je zame najlepša znanost, ker govori o Bogu, se poglablja vanj in raziskuje ter vstopa v Božje globine. Ne bom pozabil prvega dne, ko sem prišel na Teološko fakulteto in je takratni dekan, profesor dr. Stanko Gerjolj, dejal, da smo prišli na najtežjo fakulteto, pa ne v smislu strogosti in vsebine, temveč v tem, da bomo najprej poslušali, potem študirali in znali, na koncu pa iz tega še verovali in živeli. In teologija je življenje, ker je Jezus Pot, Resnica, Življenje in Lepota.