Imenujejo ga »apostol Nemčije«. Rodil se je okoli leta 670 na Angleškem in so mu pri krstu dali ime Vinfrid. S 30. letom je kot benediktinec prejel mašniško posvečenje in šel oznanjat Kristusa najprej rojakom, potem pa raznim nemškim rodovom. Čez nekaj let je poromal v Rim, kjer ga je papež posvetil za škofa in mu ime Vinfrid spremenil v Bonifacij (Dobrodelnik). Iz Rima se je vrnil na Hesensko. Tam je posekal starodaven hrast, posvečen bogu Votanu. Ljudstvo je strme čakalo, kdaj ga bo bog udaril s strelo iz jasnega neba - Bonifacij je nemoteno končal delo in iz debla naredil kapelo v čast sv. Petru. Poslej so se ljudje množično priglašali za krst in v enem letu je bila dežela krščanska.

Papež ga je zdaj imenoval za nadškofa in mu naročil, naj si posveti v pomoč več škofov. Bonifacij je spet potoval v Rim in papež mu je poveril nalogo, naj nadrobno izvede cerkveno organizacijo po Nemčiji ter ga imenoval za apostolskega legata za vso Nemčijo. Zdaj je Bonifacij na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi Slovencem prišlo krščanstvo.

75-letni starček je šel še enkrat med divje Frize. Z njim je odšlo več duhovnikov in redovnikov. Spotoma so krstil na tisoče poganov. O binkoštih, 5. junija, je hotel Bonifacij birmovati novokrščene in ukazal, naj postavijo šotore. Škof je bil ves srečen, ko je videl prihajajočo množico. Toda to so bili pogani, ki so škofa in njegovo spremstvo napadli. Bonifacij je prepovedal uporabo orožja in ukazal, naj se po Jezusovem zgledu mirno vdajo. Vsi so padli pod mečem.

Mučenčevo truplo so v sprevodu prepeljali prek Utrechta in Mainza v Fuldo, kjer še danes počiva. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev. Bonifacija upodabljajo kot škofa, s sekiro, s katero je posekal hrast, ki mu leži pod nogami.

Goduje pa 5. junija.