Zapri
Iskanje

Oblačilni bonton v cerkvi – za ali proti?

Za vas piše:
Helena Adamič
Objava: 24. 08. 2021 / 05:42
Oznake: Družba, Dogodek
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.08.2021 / 14:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Oblačilni bonton v cerkvi – za ali proti?

Oblačilni bonton v cerkvi – za ali proti?
Ohlapno, ohlapneje, povsem razpuščeno? Kje je meja dostojnosti in kdo naj bi jo predpisal? FOTO: Pexels
Kdaj smo za obisk cerkvenega bogoslužja oblečeni primerno, kdaj ne? Je to bistven del naše prisotnosti oziroma, zakaj lahko postane moteč element, ko od (nenapisanih) normativov odstopamo. Formalno predpisanega oblačilnega koda za obisk svetih prostorov ni, pa bi ga morali imeti?

O tem smo nekaj vprašanj zastavili Tini Martinec Selan, osebni stilistki, Colour Me Beautiful barvni svetovalki, svetovalki za celostno podobo ter avtorici bloga Odglavedopet.si, ter Alešu Čerinu, predavatelju, sodelavcu v Družini in življenju, ustanovitelju podjetja Edusatis d. o. o.  ter avtorju bloga Preprostost.si.

Ni se težko obleči tako in drugače. Da se spodobno oblečeš za k maši, pa so potrebne tri reči: zavedanje, h Komu greš, ko greš k maši, zavedanje tega, kar se pri maši dogaja, pri čemer tega sploh ne vemo ali pa vemo in ne verjamemo, ter zavedanje, da ni treba pritegovati pogledov nase, pač pa na Boga. V družbi, v kakršni sedaj živimo, vse troje manjka. Z oltarja smo vrgli Boga in nanj splezali sami. Zato ni v središču pozornosti Bog, pač pa mi sami. In še prav se nam zdi, da je tako. (Aleš Čerin)

Zakaj so po vašem mnenju oblačila tako pomemben del čaščenja in izražanja spoštovanja v cerkvi?

Tina Martinec Selan: V Svetem pismu piše, da je Bog šest dni delal, sedmi dan pa je počival. Nedelja je Gospodov dan, ki je že po definiciji drugačen od preostalih šestih dni v tednu. Naši predniki so se tega strogo držali, šest dni so garali na poljih, na nedeljo pa se ni delalo. To se je poznalo tudi na njihovih oblačilih, saj so imeli revnejši le dvoje oblačil - delovno obleko za med tednom in »zatakmašno« obleko za nedelje. To je bila kvalitetno zašita sukna ter čista srajca za moške ali daljša obleka in elegantnejši čevlji za ženske. Pogosto je zraven tako k moškim kot k ženskam sodil klobuk. 

Osebna stilistka Tina Martinec Selan. FOTO: Vid Ponikvar

Danes so seveda stvari precej drugačne. Spremenile so se naše oblačilne navade in obveznosti. To se odraža tudi v oblačenju za v cerkev, čeprav moram priznati, da sama tam zelo redko vidim izrazito neprimerno oblečenega človeka. Se mi zdi, da se večina zaveda tega, da se k maši ne hodi v umazanih oblačilih, izjema so seveda gorske kapelice in cerkve, kamor gremo k maši in smo, logično, oblečeni pohodno ter da ljudje pomislijo na to, kako se obleči, preden se odpravijo v cerkev.

Aleš Čerin: Niso oblačila sama na sebi pomemben aspekt čaščenja in izražanja spoštovanja v cerkvi, pač pa je pomemben naš odnos do Jezusa Kristusa. Odnos se pa kaže na več načinov: s tem da nismo navezani na greh, z evharističnim postom - torej vsaj eno uro pred mašo ne jemo, in tudi s spodobnostjo oblačenja. In obleči tisto, kar je najboljše, kar imamo, in obenem spodobno, je še najlažje. Jezus Kristus je Bog, ki je navzoč pri maši v podobi kruha in vina. Pred Njega pač pridemo z najboljšim, kar imamo, in to naj ne priteguje pogledov na nas. Ne pridemo namreč zato k maši, da pritegujemo poglede in misli drugih nase in jih odvračamo od pogleda na Kralja kraljev. Spomnim se, da smo prišli s Triglava v dolino Vrat in tam smo počakali na sveto mašo v kapeli. Ali smo bili spodobno oblečeni, če smo bili v hribovskih oblačilih in obuti v gojzarje? Da. Vseeno smo zamenjali prepoteno majico.

Poglejmo obiskovanje večernih prireditev ali kulturnih dogodkov, tudi za v gledališče, za v opero, za na koncert klasične glasbe ali podobno se ljudje oblečejo v »kavbojke in majico«. Pri oblačenju namreč pogosto prevlada logika »nosim, kar mi je všeč«. Potrebno je povedati, da se Slovenci izredno težko izognemo vidiku praktičnosti, udobnosti. Pri tem pozabljamo, da gre za določena okolja, kjer se mora praktičnost umakniti pravilom oblačilnega bontona. (Tina Martinec Selan)

Nenapisano pravilo je, da naj bi se obiskov svetih prostorov udeleževali v oblačilih, v katerih smo pripravljeni na čaščenje boga. Zakaj je temu včasih tako težko slediti?

Tina Martinec Selan: Ker se bontona oblačenja težko držimo v vsakršnem okolju, bi se ga težko držali tudi v cerkvenem. Poglejmo obiskovanje večernih prireditev ali kulturnih dogodkov, tudi za v gledališče, za v opero, za na koncert klasične glasbe ali podobno se ljudje oblečejo v »kavbojke in majico«. Pri oblačenju namreč pogosto prevlada logika »nosim, kar mi je všeč«. Potrebno je povedati, da se Slovenci izredno težko izognemo vidiku praktičnosti, udobnosti. Pri tem pozabljamo, da gre za določena okolja, kjer se mora praktičnost umakniti pravilom oblačilnega bontona. 

Menim, da je preteklo »korona« obdobje, ko so se razvadili in navadili na svete maše preko spleta iz udobja dnevne sobe, pretežno negativno vplivalo na način, kako se oblečemo za v cerkev. Zdaj je namreč še nekoliko težje narediti miselni preskok in se malce bolj urediti za k maši. Seveda pa so tudi tukaj, kot povsod, izjeme. Določeni ljudje so pač komaj čakali, da lahko zopet zlezejo iz trenirk in se uredijo.

Aleš Čerin: Ni se težko obleči tako in drugače. Da se spodobno oblečeš za k maši, pa so potrebne tri reči: zavedanje h Komu greš, ko greš k maši, zavedanje tega kar se pri maši dogaja, pri čemer tega sploh ne vemo ali pa vemo in ne verjamemo ter zavedanje, da ni treba pritegovati pogledov nase, pač pa na Boga. V družbi, v kakršni sedaj živimo, vse troje manjka. Z oltarja smo vrgli Boga in nanj splezali sami. Zato ni v središču pozornosti Bog, pač pa mi sami. In še prav se nam zdi, da je tako. 

Cerkev ne more dati trdnih pravil, kar je prav. To bi bila farizejskost. Bilo pa bi prav, da smernice, da ob različnih priložnostih duhovniki odprejo te teme, takrat, ko je treba: pred poletjem, pred birmo, pred poroko, v pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.

Vidim pa tudi veliko vlogo očetov in mater pri tem. Z najstniki se je treba o očitni neprimernosti oblačil pogovoriti, pa ne tik pred mašo. Razložite jim, kaj se pri maši dogaja, in tudi pomen spodobnosti oblačenja. Potem zahtevajte najvišje standarde. Nič hudega, če bo veliko očitkov o tem, kako staromodni ste, saj je prav, da ste. Bodite vztrajni. In težite.

Če je nekaj »preveč« obdano s pomisleki, imate najverjetneje prav in je oblačilo potrebno zamenjati. FOTO: Pexels

O neprimernih oblačilih se pri nas najpogosteje govori v kontekstu poletnega vremena, ko ljudje kažejo več gole kože kot sicer. A je to po vašem res le težava poletnih mesecev ali nasploh kulture oblačenja?

Tina Martinec Selan: Poletni čas je seveda izziv, ker se je lažje »neprimerno« obleči, ker nam je vroče. Zato kar zlahka posežemo po preveč izrezanih oblekah, pa po kratkih hlačah in po plažnih natikačih. Vendar pa tudi zimski čas ni brez svojih izzivov. Takrat smo pač vsi v debelih puhastih bundah, ki bi nam lahko služile tudi za kepanje ali za zimski pohod, tako da … 

Pri obisku maše gre za spodobnost in za to, da oblečeš najboljše kar v dani situaciji imaš. Vedno je bolje iti k maši, pa četudi ne zadostiš najvišjim standardom »zakmašnosti« obleke, kot pa ne iti. (Aleš Čerin) 

Aleš Čerin: Jasno je, da s poletnimi meseci pokuka izpod obleke več gole kože kot sicer, četudi se kažejo trendi kazanja gole kože mladenk tudi v zimskih mesecih, kar je celo zdravstveno neprimerno in meji pravzaprav že na norost. Kdo bi si pri zdravi pameti želel riskirati hudo vnetje ledvic, da lahko pri minus 10 stopinjah kaže popek? Zmedena dekleta, ki jih nihče ne poduči. Slovenski duhovnik mi je v pogovoru zaupal, da vzgajamo dekleta za na tržnico. »Mlado meso« pa se seveda »prodaja« tako poleti kot pozimi. Spet naloga očetov, ki je ne opravljajo.

Zakaj se v temi neprimernega oblačenja bolj omenja ženske? Je moški težje nespodoben?

Tina Martinec Selan: Menim, da imata oba spola svoje izzive, ko pride do oblačenja. Pri obeh je izziv pretirano neformalno oblačenje, kar lahko opazimo kot jeans, jeans, jeans na vsakem koraku, po možnosti v kombinaciji s supergami. Žensko telo pa je pač bolj seksualizirano, zato je prekratka obleka ali taka, ki preveč razkriva, hitro opažena s strani kritičnih očes. Na tem mestu naj poudarim, da so določena podeželska okolja nemalokrat kar pretirano kritična. Ženska je tam namreč hitro označena kot »preveč urejena«, zaradi česar se slabo počuti, čeprav je morda v sebi čutila željo po tem, da se uredi.

Aleš Čerin: Tole je delno vprašanje biologije. Bog je na žensko »namontiral« mnogo več privlačnostnih atributov, kot na moškega, in delno psihologije. Moški smo v spolnosti mnogo bolj vizualna bitja kot ženske. To ve vsak moški, ki je kdaj videl ženo, ko je gola stopila izpod tuša. Verjamem, da se mu je iz prsi izvil, ali pa le globoko v notranjosti, vzklik navdušenja. A ko mi moški stopimo goli izpod tuša, nas žena le opozori, da naj pazimo, da ne bomo zmočili cele kopalnice.

Koliko je v zadnjem času na ohlapnejša pravila pri obisku cerkve vplivalo koronsko obdobje, ko smo maše spremljali z domačega kavča? FOTO: Tatjana Splichal

Kakšen naj bi bil po vašem mnenju čisto zdravorazumski nasvet za primerno oblačenje v cerkvi?

Tina Martinec Selan: Poglejmo takole. Cerkev je Božja hiša in kadar gremo k maši, gremo na obisk k Bogu, kot da bi šli k njemu domov. Tudi ko gremo k sorodnikom ali prijateljem, se po vsej verjetnosti uredimo, ni nam čisto vseeno. Oblačenje je vedno podaljšek naše notranjosti, gre za neverbalno držo, s katero nekaj sporočamo. Naj bo v tem smislu tudi naš obisk cerkve v znamenju spoštovanja, ki ga izkažemo (tudi) s tem, kako se uredimo.

Aleš Čerin: Sam se pogovori s seboj in si zastavi nekaj vprašanj. Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši? Kaj izražam s svojo obleko: kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase? Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za moje sožupljane? Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke? Bodi tudi praktičen, ker če se ti nekaj »zdi,« to zagotovo drži – pa naj bo to prekratko krilo, ki ga bo potrebno podaljšati, ponošene natikače zamenjaj za čevlje, če so hlače preozke in poudarijo preveč, jih zamenjaj s krilom. Ti sam si odgovoren, sam boš polagal račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov.

Katera oblačila naj res ne bi sodila v cerkev? 

Aleš Čerin: Kopalke. Ultrakratko krilo in še tangice pod njim. Vroče hlačke. Zelo kratke moške hlače. Majice brez rokavov z globokimi izrezi in take, da ženska kaže popek. Prenizke hlače, ki razgaljajo »zadnjični dekolte.« Natikači za na vrt. In še mnogo tega.

Tina Martinec Selan: Z izjemo svetih maš v gorskih ali športnih okoliščinah, naj doma ostanejo vsa oblačila, ki jih nosimo za športne in povsem sproščene priložnosti. Če imam torej neko oblačilo za »valjanje« doma, za brkljanje okrog hiše ter za sprehod s psom, po vsej verjetnosti to oblačilo ne sodi tudi v cerkev. Pametno bi bilo, da imamo v svojih omarah ločena kupa oblačil: ena so službena in nedeljska, torej boljše kvalitete, formalnejša, čista in negovana, druga pa tista, ki nam jih ni tako škoda in ki jih imamo za prosti čas.

 



 

Nalaganje
Nazaj na vrh