Knjiga dr. Borisa Golca Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju prinaša nova spoznanja o življenju dveh pomembnih soutemeljiteljev knjižne slovenščine, protestantih Adamu Bohoriču (ok. 1524–1601/2) in Juriju Dalmatinu (ok. 1547–1589), ki sta oba izvirala z območja Krškega. Posebna pozornost je namenjena njunemu izvoru in zasebnemu življenju.

Nekaj let sta bila sočasno učitelj in učenec

Kot je avtor pojasnil na predstavitvi knjige v Ljubljani 10. decembra 2024, namen knjige ni predstaviti celovitega védenja niti vseh novejših ugotovitev o soutemeljiteljih knjižne slovenščine, protestantih Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu. »Prav tako ne ponuja izčrpnega vpogleda v zgodovino mesta Krško, kjer sta se moža spoznala in preživela pomemben del življenja, nekaj let sočasno kot učitelj in učenec. Za táko monografsko delo bi bilo treba nekajkrat toliko strani, kot jih premore sedanje.«

Adam Bohorič se je rodil okoli leta 1524

Kljub tej avtorjevi preveč skromni opombi, knjiga vsebuje prikaz avtorjevih najnovejših spoznanj o obeh znamenitih Krčanih, ki so v veliki meri povezana prav z njunim življenjem ter delovanjem v mestu ob Savi, in umešča njuni življenjski poti v kontekst Krškega v razburkanem 16. stoletju. Ob splošnem prikazu razmer v lokalnem okolju se poglavje o Krškem natančneje posveča nekaterim doslej (pre)malo osvetljenim in še neodprtim vprašanjem. Med temi zavzemata posebno mesto reformacija in protireformacija, ki pa ob pomanjkanju virov še naprej ostajata precejšnja bela lisa.

Ko je povzel svoje glavne ugotovitve o Adamu Bohoriču, je najprej poudaril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj (2020), saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo pol tisočletja Adama Bohoriča primerneje obeležiti leta 2024, ko mineva tudi 440 let od izdaje njegove slovnice in od izida prvega popolnega slovenskega prevoda Svetega pisma, ki nam ga je dal Bohoričev najznamenitejši učenec Jurij Dalmatin.

Bohorič je v Krškem vodil mestno župnijsko šolo

Bohoričeva zgodnja povezava s Krškim, ki jo je sam izpostavil ob vpisu na dunajsko univerzo, ko se njegovo ime sploh prvič pojavi v virih skupaj z navedbo, da je Štajerec, najverjetneje pomeni, da je v Krškem, ki sicer leži na Kranjskem, dobil elementarno izobrazbo. Lahko pa bi se v zemljiško gospostvo Krško s štajerske strani Save preselila vsa njegova družina. Ne nazadnje bi lahko on ali njegova družina šele tu, na Kranjskem, dobila priimek po območju izvora pod pogorjem Bohor. Bohorič pozneje v Krškem vsekakor ni vodil lastne šole, ampak mestno oziroma mestno-župnijsko šolo, kar je v nasprotju z dosedanjim prepričanjem trajalo manj kot 12 let.

Bohorič ni bil najznamenitejši protestantski izgnanec takoj za Trubarjem

Od novih ugotovitev o njegovi družini je avtor izpostavil, da je bila Doroteja Muhič, hči meščana iz štajerskega Celja, bržkone Bohoričeva druga žena in da mu je rodila vsaj osem otrok. Uveljavljeno prepričanje, da je Adam Bohorič, dolgoletni rektor deželnostanovske šole v Ljubljani, zadnjič izpričan kot živ 20. novembra 1598 in da je najbrž umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem, prepričljivo demantira ljubljanska mestna davčna knjiga. Njegovo smrt je avtor postavil v Ljubljano, konec Bohoričevega zemeljskega življenja pa je mogoče opredeliti z letnicama 1601 ali 1602. Literarna zgodovina ga je torej neupravičeno naredila za najznamenitejšega protestantskega izgnanca takoj za Trubarjem, saj to sploh ni bil.

Jurij Dalmatin je bil potomec hrvaških beguncev pred Turki

Njegov učenec Jurij Dalmatin, protestantski duhovnik in avtor prvega popolnega slovenskega prevoda Svetega pisma, ni vstopil v zgodovino s podedovanim priimkom, ampak si je tega nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus. Latinski različici njegovega priimka, Dalmatinus in Dalmata, še izraziteje kot različica Dalmatin pričata o zavesti zapisovalcev, kakšen je izvorni pomen priimka: oseba, ki bodisi prihaja iz Dalmacije bodisi od tam izvira njen rod. Veliko bolj, kakor priselitev enega od prednikov kot obrtnika ali trgovca iz Dalmacije v mesto Krško, je verjetno, da je Dalmatin po očetovi strani izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okoli leta 1530 kot kolonisti naselili v bližini, na Krškem polju. Dalmacija je bila v njegovem času bistveno širši geografski pojem, ki je na severu segal vse do reke Kolpe. Jurij se je najverjetneje rodil v mestu Krško, v mešanem zakonu očeta Hrvata in matere domačinke. Poročil se je v Ljubljani z Barbaro Jauntaler, hčerko tamkajšnjega meščana, ki mu je rodila vsaj sedem otrok. V nasprotju s prepričanjem, da so vsi otroci pomrli že v otroštvu, se je izkazalo, da sta odrasli vsaj dve hčerki, ki sta se obe omožili, tako kot se je vnovič poročila Dalmatinova vdova. Znanih je tudi pet Dalmatinovih vnukov, vsa družina pa se je v procesu protireformacije pokatoličanila.

Krško, deželnoknežje mesto ob kranjsko-štajerski deželni meji

Tretje, najobsežnejše poglavje govori o Krškem v Bohoričevem in Dalmatinovem 16. stoletju. Deželnoknežje mesto Krško ob kranjsko-štajerski deželni meji je v tem času kljub neugodnim varnostno-političnim razmeram (osmanski nevarnosti in pogostim vpadom) doživljalo gospodarski in demografski vzpon. Ležalo je ob plovni reki Savi, po kateri je tekel čedalje živahnejši rečni promet. Posebnost mestne naselbine je bila ta, da jo je mestno obzidje ščitilo samo z dveh strani, sicer pa se je zanašala na naravno zavarovanost (na zahodu pobočje, na vzhodu reka). Mestne pravice je Krško dobilo šele leta 1477, in sicer predvsem iz varnostnih razlogov (po najhujših osmanskih vpadih v slovenski prostor). Vendar je naselje s svojimi funkcijami, predvsem z razvito obrtjo in trgovino, upravičevalo mestni status.

Mestna knjiga za Krško od okoli leta 1500 do 1679

Dr. Golec je pojasnil, da je mestna samouprava Krškega temeljila na ustanovni listini cesarja Friderika III. in preko te na svoboščinah in mestnem pravu štajerskih mest ter posebej Celja, ne torej na pravu kranjskih mest. Glede na večino mest na Slovenskem je pravni položaj mesta v 16. stoletju dokaj dobro dokumentiran, in sicer predvsem v t. i. mestni knjigi, nekakšni spomenici mesta, vodeni od okoli leta 1500 do 1679. Razmeroma dobro poznamo tudi posestno-demografske razmere mesta. Z okoli 150 hišami se je po merilih za velikost srednjeveških mest – ta so v glavnem ostala enaka vse do konca predindustrijske dobe – uvrščalo v tip majhnih mest (takih z manj kot 2.000 prebivalci), za kranjske in slovenske razmere pa je bilo že med srednje velikimi mesti.

Razširjeni torzo za celovito raziskavo o Bohoriču, Dalmatinu in Krškem

V cerkvenoupravnem pogledu je bilo Krško eno tistih mest, ki ne v srednjem ne v zgodnjem novem veku niso postala sedež župnije. Gre za sicer na Slovenskem precej pogost pojav, da namreč srednjeveška mesta niso bila župnijska središča. Župnijska cerkev je stala v sosednji vasi Leskovec, se je pa leskovška župnija, ki je spadala pod deželnoknežji patronat, predvsem zaradi župnikovega bivanja v mestu pogosto imenovala kar po njem – župnija Krško. Zelo malo je znanega o protestantski cerkveni organizaciji, ki se je na Kranjskem vzpostavljala od leta 1560 pod pokroviteljstvom in z neposrednim angažmajem kranjskih deželnih stanov, konec pa doživela z odločnimi protireformacijskimi ukrepi deželnega kneza leta 1598. Tako za Krško ne vemo niti tega, ali je mesto po kratkotrajnem nastopu edinega znanega predikanta (1567) še kdaj imelo lastnega luteranskega duhovnika.

Dr. Boris Golec meni, da je z njegovo knjigo Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju prišel pred bralce razširjeni torzo za celovito raziskavo o Bohoriču in Dalmatinu ter o krški mestni zgodovini.

Knjiga je izšla ob 440. obletnici izida Dalmatinovega slovenskega prevoda Svetega pisma in Bohoričeve prve slovnice slovenskega jezika (1584), kar časovno sovpada z najstarejšo znano omembo Krškega v slovenščini.