Po uvodnih nagovorih gostiteljev (ravnateljica OŠ Notranjski odred Cerknica Ines Ožbolt in cerkniški župan Marko Rupar) ter prirediteljev (povezovalka programa Katarina Lenarčič in predsednica DKPS Marija Žabjek) je sledil osrednji plenarni del konference, ki so ga zaznamovali trije vabljeni predavatelji: bivši predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, novinarka in predavateljica Vida Petrovčič ter direktor Mohorjeve družbe v Celovcu dr. Karl Hren.

Naslovni izziv Pahorjevega predavanja. FOTO: Bogomir Štefanič 

Omejimo to poročilo na nastop Boruta Pahorja, ki se je ob vseh drugih političnih funkcijah, ki jih je opravljal v več desetletni karieri, v nacionalni spomin vpisal zlasti po dveh mandatih na mestu predsednika republike, kjer je dosledno in načrtno deloval povezovalno. V tem duhu je izzvenel tudi njegov cerkniški nastop. (Mimogrede: začel pa ga je s svojevrstno aktualistično domislico: prirediteljem je namreč čestital, da »nas ni pričakal kozarec vina in nevarnost blagoslova, sicer bi to prireditev odpovedali«, s čimer je duhovito aludiral na nedavni zaplet v Leskovcu pri Krškem).

Zorenje narodne zavesti

Prireditelji so sicer bivšemu predsedniku republike v premislek ponudili izziv: Kako živeti narodni ponos v svetu, ko so meje vse bolj zabrisane. To vprašanje je Pahor postavil v širši kontekst razvoja slovenskega narodnega vprašanja od taborniškega gibanja pred več kot stoletjem in pol do danes – v tem razvoju lahko po njegovih besedah nazorno opazujemo zorenje narodne zavesti ter s tem tudi narodne samozavesti in ponosa, ki je preraščala okvire kulturniške skrbi za jezik, kar je bilo nekoč osrednjega pomena, in konec prejšnjega stoletja proizvedla polno politično samozavedanje in zrelost naroda, ki se je z ustanovitvijo svoje države kvalificiral kot nacija.

Med govorom nekdanjega predsednika republike. FOTO: Bogomir Štefanič 

Ustanovitev samostojne slovenske države, ki je izrasla iz vrenja v času slovenske politične pomladi, pa je že od samega začetka umeščala svojo geopolitično in vrednostno pripadnost Zahodu, njegovim institucijam in njegovim vrednotam. Slovenci po Pahorjevih besedah »svojega kasnejšega umeščanja v Evropsko unijo in Nato nismo videli kot grožnje svoji komaj pridobljeni suverenosti, temveč kot njeno logično nadaljevanje«. Pri tem je spomnil na najbolj kratek in vendar najbolj jasen politični program svojega časa, na Majniško deklaracijo iz leta 1989: njena največja odlika – tako Pahor – »je bila in trajno ostaja, da je povezala demokracijo, samostojno državo in našo vpetost v evropsko družino narodov«.

Kot da smo prišli do konca

Slovenci in ostali državljani Slovenije so se v tem duhu na referendumu pred 20 leti po svoji volji in suvereno odločili za vključitev v Evropsko unijo in Nato. In zazdelo se je, da smo zaokrožili zgodovinski lok od taborniškega gibanja do nacionalne države, od boja za priznanje slovenskega jezika do njegovega mesta med uradnimi jeziki Evropske unije. Toda to zaokrožanje smo po Pahorjevem prepričanju Slovenci vzeli preveč dobesedno, »kot da smo s temi velikimi prelomnimi koraki prišli do konca in da glede prihodnosti razvoja naše narodne skupnosti ni več vprašanj, na katera bi se bilo vredno ozirati in skušati nanje najti odgovore«.

Krovno geslo mednarodnih konferenc v organizaciji Društva katoliških pedagovov Slovenije. FOTO: Bogomir Štefanič 

Zdi se torej, da imamo opraviti z nekakšnim splošnim prepričanjem, da je glede naše narodne skupnosti zdaj vse jasno, vse na svojem mestu in vse samoumevno; da bo poslej za našo narodno bit potrebno le še kakšno praktično ravnanje, da je torej to »domala nek perpetuum mobile«. A po Pahorjevem prepričanju nič ne bi moglo biti bolj zmotno, morda tudi nevarno: »Čeprav Slovenci zdaj živimo najboljši, najvarnejši, tudi najplodnejši del naše zgodovine, te zgodovine ni konec, tudi našega razvoja narodnega vprašanja ni konec. Tudi če bi naša umeščenost v EU in Nato bila trajna, za kar nimamo zgodovinskih dokazov, naša narodna skupnost ni odrešena skrbi za razvoj narodne skupnosti.«

Paziti na državo in narodno skupnosti

V tem kontekstu bi morali, kot je opozoril Borut Pahor, razumeti dvoje: prvič, paziti in razvijati moramo našo državo; in drugič: paziti in krepiti moramo našo narodno skupnost. V tem okviru pa ima prav narodni ponos kot izraz ljubezni, navdušenja in skrbi nad lastno domovino velik pomen, večji, kot mu ga pripisujemo; še zdaleč torej v sodobnem globalizmu ni obsoleten, predmoderen ali celo škodljiv, kot nekateri razglašajo, ravno narobe – tudi zato je Pahor pozdravil napore vseh, ki si prizadevajo v tej smeri, izrecno tudi prirediteljev cerkniške mednarodne konference.

Vabljeni predavatelji s prireditelji in gostitelji. FOTO: Bogomir Štefanič 

Narodnega ponosa pa ne moremo zaukazati s predpisom, lahko ali pa celo moramo vzgajati zanj. Narodni ponos je namreč čustvena kategorija posameznika in skupnosti, ki pa ga omogočajo ali zavirajo številne okoliščine, od institucionalnih do posameznikove proste volje. Vzgoja za narodni ponos se odvija znotraj družine, v šolskem prostoru, v društvenih okoljih in tudi neposredno pod okriljem državnih institucij. Država torej lahko predpiše in dejansko predpisuje učne načrte, ki naj bi imeli za rezultat tudi krepitev narodne zavesti. A Slovenci imamo pri tem, kot je dejal Pahor, »nekaj smole«: ker smo našo državo ustvarili, ustanovili, se zanjo borili in jo tudi umestili v mednarodno skupnost komaj dobrih trideset in nekaj let več nazaj, nekatere zamere iz tistega časa onemogočajo, da bi prišlo do dogovora, ki bi tudi v šolskih programih od osnovne šole do univerz omogočal učencem, dijakom in študentom, da bi se bolj, kot se doslej, spoznavali s pogoji, v katerih je nastala slovenska država, in z načinom, kako je do nje prišlo.

Slovenska navdihujoča zgodba

Prav oblikovanje slovenske države pa je ena najbolj navdihujočih globalnih zgodb, ki mnoge v tujini dobesedno osupne: ali je res mogoče, da so bili v neki državi, ki je bila del nečesa, kar je razpadalo, ljudje, ki so bili v manj kot letu dni sposobni prehoditi toliko korakov: demokratične volitve, konstituiranje nove skupščine, imenovanje Demosove vlade, dogovor vseh skupščinskih strank za plebiscit, njegova izvedba, na tej podlagi nato razglasitev samostojne države, v desetih vojnih dnevih njena obramba in nato v pol leta umestitev na zemljevid mednarodne skupnosti? Gre za zmagovito zgodbo, ki jo morajo njihovi starosti primerno slišati otroci od vrtca naprej, a pogosto za to sploh nimajo prave priložnosti. Zato Pahorjev apel na zbrane pedagoge, naj pridejo do dogovora, kako te čudovite stvari iz ne tako oddaljene preteklosti predstavili mlademu človeku, »da bi v tem začutil neko prvinsko moč, tako on kot mi kot kolektiv«. In ta prvinska moč, ki zbuja upravičen ponos, je v svetu, kjer se stopnjuje negotovost, celo nevarnost, pomembna za preživetje narodne skupnosti. Prav skrb za krepitev in razvoj narodne in državljanske skupnost pa je v takih razmerah naša osrednja in samo naša naloga; nihče drug je ne bo opravil namesto nas.

Predavatelji plenarnega zasedanja konference dr. Karl Hren, Vida Petrovčič in Borut Pahor. FOTO: Bogomir Štefanič 

V tem razvoju pa smo, kot ugotavlja Borut Pahor, zastali, kot da nam primanjkuje »želje, volje in strasti, da nekaj naredimo skupaj, da poiščemo tisto, kar nas povezuje, in gremo naprej«. Zato njegov poziv: »Poiščimo tisto, kar nam je skupno – ob vseh razlikah, ki so med nami – in naredimo nekaj novega in velikega, zavarujmo svoje narodne in državne korenine. Če in kolikor nam bo to uspelo, pa bo to razlog za velik ponos našega naroda, zlasti naših mladih ljudi.«