O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali z mag. Boštjanom Dolinškom, duhovnikom ljubljanske nadškofije, ki v Rimu zaključuje doktorski študij pastoralne teologije in bo avgusta prevzel vodenje škofijske pastoralne službe.

Kaj je danes župnija v svojem bistvu?

Cerkev se zaveda, da ljudje potrebujemo zunanja znamenja in konkretne zunanje forme, da po njih pridemo do vsebine, ki je v ozadju. In namen župnij je v prvi vrsti ta, da so med ljudmi živo znamenje delovanja Boga in konkretna vez z občestvom vesoljne Cerkve. Cerkev bi seveda lahko Božje sporočilo svetu prinašala tudi, če župnij ne bi bilo, a bi obstajala nevarnost, da to sporočilo ne bi dobilo pravega odmeva in bi ostalo zgolj neka ideja. Obstoj župnije torej omogoča Cerkvi, da se »učloveči« v nekem konkretnem prostoru, času in miselnosti. 

Namen župnij je, da so med ljudmi živo znamenje delovanja Boga in konkretna vez z občestvom vesoljne Cerkve.

Po drugi strani pa, da postane magnet za ljudi nekega časa in kraja: evangelij dobi svojo moč takrat, ko je podkrepljen z zgledi skupnega življenja – takrat se beseda oznanila prelije v življenje. Zato je župnija dragocena za obstoj Cerkve in za njeno poslanstvo – oznanjevanje evangelija. To, da je župnija konkretizacija Cerkve in oznanila v nekem kraju in času, pa pomeni, da jo povezujemo z nekim konkretnim ozemljem in določenim pastoralnim delovanjem, ki se tam odvija.

Kaj vam danes najbolj jasno govorijo znamenja časa glede prihodnosti župnij?

Kultura, ki nas obkroža in narekuje življenjski ritem, počasi, a vztrajno iz vsakdanjega življenja izriva srečanje. Postajamo ljudje, ki se ne znamo več srečati in ustaviti ob človeku, ki nam pride naproti. In prav to je hkrati največja priložnost in največja nevarnost za naše župnije. Po eni strani je priložnost, saj župnijam daje jasno nalogo: ustvarjati prostor za srečanje; prostor, kjer bodo župljani in tisti, ki to (še) niso, ustavili svoj korak, prisluhnili drug drugemu in Gospodu ter med seboj delili življenjske izkušnje. Prav to bo v župnijo pritegnilo oddaljene, saj si globoko v sebi želimo poslušati in biti slišani. Preko te zunanje forme pa jih lahko pripeljemo h Kristusu, kar je tudi osnovno poslanstvo župnije. 

Nezmožnost srečanja, ki jo današnja kultura prinaša, je hkrati največja nevarnost naših župnij: prav zato, ker nas ta kultura tako zaznamuje, postajamo ljudje, ki tudi v okolju, kot je župnija, ne znamo več srečati drugega. Župnija lahko zato hitro postane »servis«, kamor prideš, da dobiš, kar si naročil (zakramenti, zakramentali, pobožnosti), pri tem pa ne želiš pripadati občestvu, temveč vero razumeš kot neko individualno pot. Evangelij dobi svojo oznanjevalno moč, ko ga živimo skupaj.

Kje vidite najglobljo krizo slovenskih župnij?

Manjše število duhovnikov, kar običajno navajamo kot vzrok za splošno »krizo« v naši Cerkvi, je zgolj zunanji pokazatelj tega, da nekaj ni prav. Če narod, škofija ali v končni fazi župnija ni rodovitna – če torej ne ustvarja okolja, kjer bi se rojevali duhovni poklici in na poti poklicanosti vztrajali – pomeni, da ne živi iz evangelija, ki je za kristjana nekaj takšnega kot voda, h kateri drevo steguje svoje korenine, da preživi. Tu je po mojem mnenju najgloblja kriza naših župnij. 

Župnija živi in preživi, če steguje svoje korenine k vodi, k evangeliju.

Pogosto ostanemo na površju, na površnih medčloveških odnosih, ki so seveda pomembni, a ne življenjski. Župnija živi in preživi, če steguje svoje korenine k vodi, k evangeliju, in iz njega črpa. Če se ustavi na ravni človeških odnosov, postane podobna vsem drugim društvom, ki jih imamo po naših krajih in so namenjena povezovanju ljudi. Župnija se takšnemu povezovanju župljanov seveda ne sme odpovedati, a to ne sme ostati vse, stegovati mora svoje korenine k živi vodi, evangeliju. Brez njega bo nerodovitna in bo začela umirati.

Kako naj župnija znova postane duhovna družina in resnična skupnost?

Skupnost za svoj obstoj nujno potrebuje osebe, ki jo sestavljajo. Dokler imamo samo statut, funkcije, prostore in finančni temelj, še ne moremo govoriti o skupnosti, ker manjkajo ljudje, ki bi temu okostju dali življenje s svojo predanostjo. Tu se po mojem mnenju skriva ključni korak, ki ga mora župnija narediti, da bo postala občestvo, ali kakor pravite, duhovna družina. Dokler je osredotočena na funkcije, opravila in poslopja, je lahko kaj drugega, a nikakor skupnost.

Sinodalnost lahko močno utrdi župnijsko občestvo, smo slišali med sinodo. Kako jo na župnijski ravni živeti prav?

Temelj sinodalnosti, ki je pogosto prezrt, je v resnici zelo enostaven: živeti kot občestvo tako, da bomo upoštevali karizme, darove in službe drug drugega. To je temelj in ta temelj izhaja iz zakramenta svetega krsta. Takrat smo bili vcepljeni v duhovno telo Cerkve in Bog nam po svojem Duhu daje najrazličnejše darove, da z njimi to telo gradimo. Sinodalnost torej pomeni prepoznavati te darove in zidati okolje, kjer bodo darovi zoreli in zidali Cerkev. Šele nato pride poslušanje in pogovor. 

Temelj sinodalnosti je živeti kot občestvo tako, da bomo upoštevali karizme, darove in službe drug drugega.

V župniji in v vsaki skupnosti vernih sinodalnost v prvi vrsti ne pomeni so-odločanje ali pa (pre)moč večine – to bi nas pripeljalo v parlamentarizem. Pomeni pa prepoznavati darove oseb, ki našo župnijo sestavljajo, in se vprašati, kako ti darovi lahko oblikujejo naše občestvo. Pri tem pa ne ostajajmo omejeni, Božji Duh presega naš um in nam včasih na pot pošlje ljudi z darovi, ki bi si jih sami v danem trenutku res ne znali zamisliti. Uporabimo te darove.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (2/2026).