Od statistike k življenju

Ko danes govorimo o vprašanjih vere, občestva, pripadnosti Cerkvi, se prepogosto ustavljamo zgolj pri številkah, pri tem, kar je mogoče empirično analizirati in ovrednotiti. Resnična živost Cerkve pa se ne razodeva v statistiki, temveč v tem, kako Cerke kot občestvo verujočih živi iz vere, kako oznanjuje Evangelij, kako živi iz zakramentov. Cerkev namreč ni najprej institucija, temveč skrivnostno Božje telo, v katerega smo krščeni vcepljeni kot udje in s tem povezani med seboj in Kristusom, ki je glava tega mističnega telesa. Kjer pa to občestvo oslabi, tudi zunanje pojavne oblike Cerkve izgubijo svojo težo. Zdi se, da je cerkev trenutno v prelomnih trenutkih, ko se počasi a vztrajno umikajo pojavne oblike, ki so imele težo in pomen v preteklosti, hkrati pa mora Cerkev odgovoriti, kako naprej, kako oznanjati Evangelij, kako naj ostane zvesta Kristusu – kar je pravzaprav najpomembnejši pastoralni izziv, s katerim se Cerkev sooča.

Resnična živost Cerkve pa se ne razodeva v statistiki, temveč v tem, kako Cerke kot občestvo verujočih živi iz vere.

Preoblikovanje oziroma ponovno povezovanje župnij

S 1. septembrom 2023 sem nastopil službo pastoralnega asistenta na salezijanski župniji svetega Jožefa in pripadajočem Don Boskovem centru. V župniji sem sodeloval pri pripravi otrok na prvo sveto obhajilo, kjer sem bil povezovalni člen med župnijo in učiteljicami verouka ter usklajeval potrebne dejavnosti. Prav tako sem bil vključen v pripravo na sveto birmo. Poleg tega sem sodeloval pri pripravi bogoslužij in opravljal različna dela v župnijski pisarni. Tako sem imel priložnost pobliže spoznati organizacijo ter način pastoralnega in administrativnega dela na župnijah v Avstriji.

Župnija svetega Jožefa, kjer sem deloval, je bila ob rasti novih naselij ustanovljena v 30. letih prejšnjega stoletja in je pred ustanovitvijo pripadala takratni vaški župniji svetega Martina. V začetku 80. let je bil prav tako zaradi povečanja števila prebivalcev v okviru župnije svetega Jožefa ustanovljen Don Boskov center, ki ga je več kot štirideset let samostojno vodil rektor centra. Ko se je rektor po štiridesetih letih vodenja centra upokojil, je rektorsko službo zaradi pomanjkanja duhovnikov uradno prevzel župnik župnije svetega Jožefa, kar je pri župljanih Don Boska povzročilo precej nelagodja in slabe volje, predvsem zaradi prepričanja, da škofija ukinja center, kar je sicer bila možnost, za katero pa se škofija na koncu ni odločila.

V napetem iskanju možnih rešitev se je škofija odločila za preizkusni model prostovoljne Vodstvene ekipe z mandatom petih let, ki jo sestavljajo župnijski koordinator, pastoralna koordinatorka in ekonom, ki naj bi še vedno delovali v soglasju z župnikom. Upokojeni rektor je ostal v Celovcu in še vedno duhovno oskrbuje center, kar je prava redkost, saj se v Avstriji duhovniki po upokojitvi pogosto povsem umaknejo iz pastoralnega delovanja. Na tem mestu gre zahvala Bogu, da imamo po Sloveniji še vedno dovolj dobrih duhovnikov, ki tudi po upokojitvi ostajajo pastoralno aktivni v župnijah.

Škofija se je odločila za preizkusni model prostovoljne Vodstvene ekipe, ki jo sestavljajo župnijski koordinator, pastoralna koordinatorka in ekonom.

Če se vrnem nazaj, na župnijo in v center sem prišel ravno v obdobju, ko se je postavljala ta struktura, tako da sem od začetka spremljal ta prototipni projekt na področju celovške škofije. Že na začetku je bilo opaziti precej neodobravanja med župljani, na eni strani zaradi večjega povezovanja znotraj župnije, kar je pri nekaterih prebujalo občutke, da bo center ukinjen, na drugi strani pa zaradi izbire vodstvene strukture centra. Kljub nejevolji in ne povsem dorečenemu načinu delovanja je vodstvena ekipa vseeno nekako zaživela. Naloga pastoralnega asistenta je bila, da deluje ne le v soglasju z župnikom, ampak tudi z župnijskim koordinatorjem in pastoralno koordinatorko, kar je bil nemalokrat velik izziv.

Kljub temu, da je opisan model Vodstvene ekipe daleč od popolnosti, pa gotovo ima potencial za prihodnost tudi v Cerkvi na slovenskem, ko se bodo zaradi pomanjkanja duhovnikov, manjše župnije združevale in povezovale v večja pastoralna središča, v katerih duhovniki ne bodo več mogli vsega upravljati sami in bodo potrebovali sodelavce, ki bodo pripravljeni sprejemati tudi večje vloge v skupnostih. Seveda pa je pri tem pomembna zrelost tako laikov kakor tudi duhovnikov, ki bodo v prihodnje delovali v Cerkvi na Slovenskem.

Povezovanje župnij v pastoralna središča je opcija tudi za Slovenijo

Mnogi duhovniki po slovenskih škofijah imajo že danes v upravi večje število župnij, vendar pomanjkanje duhovnih poklicev v Sloveniji še zdaleč ni tako hudo kot v Avstriji. Da je pomanjkanje duhovnikov onkraj meja res hudo, dokazuje dejstvo, da je kar polovica župnikov v Celovški škofiji iz tujine – bodisi iz Afrike ali Azije. Da so ti duhovniki zapustili svojo domovino in se velikodušno podali na drugo stran sveta, je sicer pohvalno, vendar še zdaleč ne rešuje osnovnega vprašanja, kaj je privedlo do kroničnega pomanjkanja duhovnih poklicev in kaj storiti, da se to stanje izboljša. Ob tem se pojavljajo tudi drugi izzivi, kot je integracija teh duhovnikov v evropsko kulturo, ki se bistveno razlikuje od azijske ali afriške, ter vprašanja, ali so to prave rešitve.

Stanje duhovnih poklicev je odraz stanja Cerkve.

Gotovo je eno: stanje duhovnih poklicev je odraz stanja Cerkve, in če želimo, da se stanje duhovnih poklicev izboljša, je potrebno najprej izboljšati duhovno stanje celotne Cerkve. Pri tem se moramo vprašati, kako znotraj Cerkve spodbujamo versko življenje, kaj naredimo za oznanjevanje evangelija, kako pričujemo za evangelij, kako živimo kot kristjani, kako duhovniki živijo kot duhovniki in kako laiki živimo kot laiki; vsa ta vprašanja imajo pomembno vlogo pri reflektiranju trenutnega stanja Cerkve in pogledih v prihodnost.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (2/2026).