Utrip življenja v rakovniški župniji

Župnija Ljubljana Rakovnik je glede na svoja leta od ustanovitve precej mlada. Letos bomo namreč praznovali njeno sedemdesetletnico. Močan pečat ji daje vsa ta leta salezijanska skupnost, ki je osrednje jedro animacije z župnikom in kaplanom. Na področju kateheze so močno dejavne tudi redovne sestre hčere Marije Pomočnice. Celoten vrvež na Rakovniku pa oblikuje in poganja množica voditeljev in animatorjev najrazličnejših skupin. Poleg rednega verouka in družinske kateheze se tako v župniji in mladinskem centru srečuje več kot 60 različnih skupin: zakonske skupine, pevski zbori, šola za animatorje, ministranti, športne ekipe, skavti … Voditelji vseh teh dejavnosti in skupin so tako srce Rakovnika in duša župnijskega občestva.

Celoten vrvež na Rakovniku oblikuje in poganja množica voditeljev in animatorjev več kot 60 različnih skupin.

Skrb za povezovanje

Glede na veliko število malih občestev, kot bi lahko poimenovali vse te skupine, je največji izziv povezovanje različnih skupin, včasih celo karizem, ki se pojavijo med verniki. K skupnemu pogledu in viziji nam pomagajo sestanki nosilcev skupin preko župnijskega pastoralnega sveta na ravni župnije in preko mentorjev v mladinskem centru.

Župnijske skupine so dobro animacijsko jedro rakovniške župnije. Takšen način delovanja je aktualen in je odgovor na potrebe časa. Na ravni škofijskih odborov bi lahko naredili korak naprej v tem, da bi na ta srečanja vabili še več predstavnikov in voditeljev župnijskih skupin z vseh teh področij.

Središčno mesto in kraj našega skupnega srečevanja ostajajo nedeljske sv. maše, kjer se kot občestvo zberemo in srečujemo z Bogom in med seboj. Sodelovanje pri bogoslužju tako velikokrat prevzamejo omenjene skupine, ki sv. mašo s tem obogatijo.

Privlačnost pričevanja za življenje po veri

Poseben čar, lahko bi rekel, kar bogastvo tega okolja, ki ga prinašajo dejavni verni mladi in sploh vse generacije, je njihova sposobnost pričevanja vere. To je močna točka našega občestva in se pokaže vsako leto ob pripravi slavilnih in duhovnih večerov pred božičem in veliko nočjo, še prav posebej pa v pripravi na praznik Marije Pomočnice v maju, ko se kot župnijsko občestvo zberemo pri molitvi, slavljenju in skupnem praznovanju. Takrat na večer pred praznikom vsako leto prisluhnemo različnim domačim pričevalcem, ki spregovorijo o svoji izkušnji vere in srečevanja z Bogom.

Poseben čar, ki ga prinašajo dejavni verni mladi in sploh vse generacije, je njihova sposobnost pričevanja vere.

Nekakšna vsakdanja mini pričevanja se vsako leto zgodijo tudi v mesecu juliju, ob poletnem oratoriju, kjer pri jutranji molitvi za animatorje vsakič drug animator ali voditelj pričuje o vrednoti dneva in o tem, kako jo skuša živeti. Govoriti o veri in jo na svoj način ubesediti s pričevanjem prinaša v naše občestvo tisto rodovitno zemljo, »humus«, iz katere lahko naše zrno vere črpa moč za življenje po veri.

Štirje don Boskovi vzgojni elementi krepijo rast vsakega občestva

Priložnost za živo župnijsko občestvo vidim v rasti malih občestev, ki jih vodijo dejavni verniki. Ta mala občestva so župnijske skupine in interesne dejavnosti v župniji. Don Boskovo načelo je bilo, da mora vsaka dejavnost in skupina, ki dela pod njegovim okriljem, v svoj program nekako vključiti vse štiri stebre preventivnega vzgojnega sistema. Ti stebri delovanja so: župnija, ki evangelizira, šola, ki pripravlja na življenje, igrišče (dvorišče), kjer se srečujejo prijatelji in se živi veselje, ter dom, ki sprejema. Mislim, da je integracija teh elementov v svoje delovanje pot uspešnega in dobrega delovanja malih občestev, ki bodo rodovitna sama v sebi in bodo postajala žareča ognjišča vere ter šola pristnih medčloveških stikov.

Mladi iščejo priložnost za misijon

Pomembno področje dela in vzgoje mladih za vero se kaže tudi v izkušnji misijonskega prostovoljstva, za katerega se odloča vse več mladih. Takšne izkušnje so ob dobri organizaciji programov lahko samo dodatna motivacija za še bolj predano življenje po veri.

Pomembno področje dela in vzgoje mladih za vero se kaže tudi v izkušnji misijonskega prostovoljstva.

Ob vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti na molitev za mlade, da bi v mladosti dozoreli za pot poklicanosti v družinsko življenje ali za duhovni oziroma redovni poklic. Da bi zmogli zvesto hoditi za Kristusom v eni ali drugi izbiri podaritve svojega življenja Bogu in bližnjemu ter v medsebojnem sodelovanju in bogatitvi drug drugega. Brez ene od teh poklicanosti naša občestva ne morejo rasti in ne morejo biti pričevanjska. Skupaj lahko ustvarjamo okolje, ki bo naklonjeno družinskemu življenju in poklicanosti v duhovni ali redovni poklic. Tako bodo naša občestva živa, vitalna in pričevanjska.

Članek je objavljen v reviji Cerkev danes (2/2026).