Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Božič in demokracija

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 05. 01. 2023 / 13:36
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 05.01.2023 / 13:45
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Božič in demokracija

Božič in demokracija
Kaj se dogaja z božičem v našem javnem prostoru? FOTO: Bogomir Štefanič
Na božični dan je imel župnik v moji domači župniji pomenljivo pridigo o tem, kaj se z božičem dogaja v našem javnem prostoru.

Med drugim je dejal: »Pred nekaj dnevi so mnogi opozarjali na dvoličnost trgovskih verig. Isti trgovec tako na reklamnih plakatih v sosednji Hrvaški vošči blagoslovljene božične praznike, pri nas pa zgolj lepe praznike …«

Tako rekoč vsi veliki trgovci so se, kot da bi sledili isti dirigentski palici, v Sloveniji v en glas odpovedali omembi božiča in se pogreznili v brezobličnost (...) prazničnih dni.

Po maši smo se prijatelji pomenkovali o teh župnikovih besedah in tako tudi o tem, katerega trgovca je imel pravzaprav v mislih. Govoril je o Lidlu, je bil prepričan en prijatelj. Pravzaprav je imel v mislih Spar, je navrgel drugi. Ali ni to zgodba, ki je povezana z Mercatorjem, sem se pridružil moževanju. Seveda smo vsi trije imeli prav. Tako rekoč vsi veliki trgovci so se, kot da bi sledili isti dirigentski palici, v Sloveniji v en glas odpovedali omembi božiča in se pogreznili v brezobličnost »čarobnih« (Mercator), »sproščenih« (Lidl), »veselih« (Spar), »lepih prihajajočih« (Hofer) in še Bog ve kakšnih prazničnih dni. V državah v naši okolici (npr. na Hrvaškem, v Italiji) pa so očitno brez slabe »prebujenske« vesti iste nakupovalne verige svoji klienteli voščile srečen božič.

Roko na srce – izginjanje božiča iz slovenskega javnega prostora je proces z daljšo brado in ni omejen le na december 2022, je pa hkrati res, da je tokrat ta zgodba zaradi neverjetne marketinške usklajenosti ključnih trgovcev toliko bolj bíla v kritične oči. In hkrati vzbudila spomine na preteklost, ki se nam vrača kot nekakšen zoprn deja vu. Med bralci Slovenskega časa je gotovo veliko takih, ki se spomnijo, kako je bilo po izbrisu božiča v 50. letih prejšnjega stoletja prav prizadevanje za njegovo vrnitev v javni prostor v drugi polovici 80. let ena osrednjih ali pa vsaj najbolj izpostavljenih zgodb, povezanih z uresničevanjem verske svobode ne le v njeni zasebni, temveč tudi javni razsežnosti, ne le posamično, temveč tudi v skupnosti z drugimi.

Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo povojno ponižanje božiča v običajen deloven dan (...) ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo.

Oživimo torej spomin na tisti čas – na tem mestu skozi besede zgodovinarja dr. Dejana Packa, s katerim smo se za božično Družino pred dvema letoma pogovarjali tudi o tem, kako lahko prav v odnosu do praznovanja božiča vidimo simbolno točko zategovanja oziroma popuščanja totalitarnega oblastnega primeža, v katerega so bili ujeti slovenski katoličani v času po drugi svetovni vojni. Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo povojno ponižanje božiča v običajen deloven dan ter njegovo vztrajno ignoriranje v javnosti ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo. Posebej je bodlo v oči, da v socialističnem taboru poleg Jugoslavije božič ni bil dela prost dan le še v Sovjetski zvezi, Albaniji in Romuniji. Ko se je v 80. letih končno odprla javna razprava o praznovanju božiča, je bil odgovor oblastnikov vrsto let enak, češ da je v večetnični in večreligijski državi, kot je bila Jugoslavija, praznovanje božiča nujno zgolj zasebna stvar državljanov. In potem se je zgodil (ne)pričakovan premik: na božični večer leta 1986 najprej radijsko voščilo predsednika republiške konference SZDL Jožeta Smoleta (ki se ga je zato prijel vzdevek »Božiček«), isti večer pa še, prav tako prek radia, božična poslanica nadškofa Alojzija Šuštarja.

»Dejstvo je, da je oblastna garnitura že tedaj pozorno spremljala in tudi upoštevala rezultate merjenja javnega mnenja oz. razpoloženja, ki so nedvoumno kazali, da je božič praznik velike večine Slovencev, vernih in tudi nevernih,« je takratno oblastno odločitev pojasnil dr. Pacek. In tako je bil leta 1989 božič slednjič spet razglašen za dela prost dan, ta sprememba pa je bila »v javnosti dojeta kot del procesa, ki je Slovenijo vračal v tradicionalni civilizacijski krog«.

Prizadevanje za javno priznanje božiča (...) je bilo od vsega začetka neločljivo povezano z demokratizacijskim procesom.

Ob tem pa je pomenljiva še ena okoliščina, ki jo smemo videti ne le kot časovno, temveč tudi vsebinsko sovpadanje: le dva dneva po dela prostem božiču 1989 je tedanja slovenska skupščina sprejela zakon o političnem združevanju in zakon o volitvah, ki sta omogočila večstrankarstvo ter svobodne in demokratične volitve (izvedene so bile na cvetno nedeljo 1990). Prizadevanje za javno priznanje božiča v njegovi verski, družinski, narodno-istovetnostni in kulturno-civilizacijski razsežnosti je bilo tako od vsega začetka neločljivo povezano z demokratizacijskim procesom. Slovenski božič in slovenska (politična) pluralizacija sta dve podobi istega pojava – vzpostavljanja ustavne demokracije.

Ali smem torej sklepati, da vnovično potiskanje božiča iz javnega prostora in tako izstopanje iz tradicionalnega civilizacijskega kroga (tokrat ne zaradi grobih pritiskov trdega političnega totalitarizma, temveč zaradi kapitalske preračunljivosti in naprednjaške »pravovernosti« sodobnega mehkega totalitarizma) nakazuje tudi vnovično nazadovanje slovenske demokracije? Odgovor je lahko pritrdilen ali pa nikalen. V katero smer se bo obrnil, je odvisno od tistih, ki hočejo/nočejo živeti iz osvobajajoče božične skrivnosti.

Bodite v letu 2023 (kot) trije oznanjevalni kralji in ne pustite si zaradi omejujoče s(S)vobode ukleščiti resnične svobode duha.

Te besede želijo zato izzveneti tudi kot vabilo, da v takih razmerah letošnji tretji sveti večer pred praznikom Gospodovega razglašenja vzamemo še bolj zares, kot bi ga sicer. Upor proti piarovski božični razvodenelosti, prebujenski politični korektnosti, nekulturi izbrisa, medijski »stiskalnici«, ki iz božiča dela vse drugo kot to, kar v svojem bistvu je, je v duhovno poglobljeni osebni in občestveni drži, iz katere raste tudi premišljena in pogumna državljanska drža v javnem prostoru. Bodite v letu 2023 (kot) trije oznanjevalni kralji in ne pustite si zaradi omejujoče s(S)vobode ukleščiti resnične svobode duha.

Prispevek je iz januarske številke priloge Slovenski čas.

Nalaganje
Nazaj na vrh