Dr. Dejan Pacek: Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo ponižanje božiča v običajen deloven dan ter njegovo vztrajno ignoriranje v javnosti, vse do prepovedi prodaje božičnih drevesc, ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo. FOTO: Tatjana Splichal



Arhivsko gradivo slovenske verske komisije je osrednji vir, ki ga je uporabil dr. Dejan Pacek pri pisanju doktorske disertacije, s katero ponuja temeljit vpogled v odnos med državo (bolje: Komunistično partijo) in Katoliško cerkvijo med letoma 1966 in 1991. Disertacija, ki je nastajala pod mentorstvom dr. Matjaža Ambrožiča in jo je pisec v začetku novembra na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani obranil z odliko, omogoča rekonstrukcijo treh ravni odnosa med državo in Cerkvijo v Sloveniji, in sicer odnos med Jugoslavijo in Svetim sedežem, odnos med slovensko republiško oblastjo in domačim episkopatom ter odnos med lokalno oblastjo in župnijskimi občestvi. V teh odnosih je v slovenskih republiških razmerah posebno mesto imela tudi razprava o praznovanju božiča …

Raziskovanje državno-cerkvenega razmerja ste zamejili z letnicama 1966 in 1991. Druga letnica je bralkam in bralcem Družine gotovo jasna, prva pa morda ne vsem. Kaj se je torej zgodilo leta 1966, da mu daje pridih nekakšne »prelomnosti« v odnosu med državo in Cerkvijo?

Leto 1966 je letnica podpisa Beograjskega protokola med Jugoslavijo in Svetim sedežem in predstavlja enega od vrhuncev procesa normalizacije odnosov med državama, ki ga je močno prizadela enostranska jugoslovanska prekinitev diplomatskih odnosov leta 1952. Na osnovi protokola so bili še istega leta vzpostavljeni poluradni diplomatski odnosi na ravni vladnih predstavništev, polni diplomatski odnosi pa so bili obnovljeni štiri leta kasneje. Za Jugoslavijo je bil velik uspeh, da je Sveti sedež sprejel jugoslovansko ustavo kot edino osnovo za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo, za vatikansko diplomacijo pa je bilo velikega pomena, da se ji je vsaj nekoliko bolj odprlo okno na socialistični Vzhod. Jugoslavija je namreč kot prva socialistična država znova vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem, potem ko so pred tem vsi komunistični režimi – razen kubanskega – z njim prekinili diplomatske odnose.


Komunistična oblast je v imenu ustavnega določila o ločitvi države in Cerkve ter religiji kot zasebni zadevi posameznika sprejemala specifične zakonske določbe z namenom, da z izločitvijo Cerkve iz javnega življenja zavaruje pridobljen oblastni monopol. FOTO: Tatjana Splichal


Katera je torej temeljna značilnost partijsko-cerkvenih odnosov v časovnem okviru 1966–1991, če bi svojo raziskavo morali strniti v le nekaj besed?

Rezultate raziskave je mogoče strniti v ugotovitev, da je komunistična oblast – najprej predvsem na zvezni ravni, po letu 1971 pa prvenstveno v okviru republik – v imenu ustavnega določila o ločitvi države in Cerkve ter religiji kot zasebni zadevi posameznika sprejemala specifične zakonske določbe z namenom, da z izločitvijo Cerkve iz javnega življenja zavaruje pridobljen oblastni monopol.

Pogovarjava se za božično številko Družine. Ali lahko prav v odnosu do praznovanja božiča vidimo nekakšno simbolno točko zategovanja oziroma popuščanja totalitarnega oblastnega primeža, v katerega so bili ujeti slovenski katoličani?

Da, tudi sam sem tega mnenja. Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo ponižanje božiča v običajen deloven dan ter njegovo vztrajno ignoriranje v javnosti, vse do prepovedi prodaje božičnih drevesc, ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo. Posebej je bodlo v oči, da v socialističnem taboru poleg Jugoslavije božič ni bil dela prost dan le še v Sovjetski zvezi, Albaniji in Romuniji. Naposled se je v 80. letih odprla javna razprava o praznovanju božiča. Odgovor oblastnikov je bil vrsto let enak, da je v večetnični in večreligijski državi, kot je Jugoslavija, praznovanje božiča nujno zasebna stvar državljanov. Zato je toliko bolj osuplo vsa jugoslovanska in ne le slovenska javnost na božični večer leta 1986 prisluhnila radijskemu voščilu predsednika republiške konference Socialistične zveze Jožeta Smoleta, ki se ga je nemudoma prejel vzdevek »Božiček«. Isti večer je smel prek valov ljubljanskega radia svojo božično poslanico prebrati tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Dejstvo je, da je oblastna garnitura že tedaj pozorno spremljala in tudi upoštevala rezultate merjenja javnega mnenja oz. razpoloženja, ki so nedvoumno kazali, da je božič praznik velike večine Slovencev, vernih in tudi nevernih. Sklepam, da je zato, da bi pomirila ideološke gorečneže v svojih vrstah, slovenska politična oblast prišla na dan s formulo o božiču kot ne le verskem, temveč v širšem smislu tradicionalnem prazniku Slovencev. S tem, ko je leta 1988 božič padel na nedeljo, je oblast mogla preložiti odločitev o razglasitvi božiča kot dela prostega dneva na naslednje leto. Takrat je bil božiču povrnjen status, kakršnega je imel pred letom 1952, sprememba pa je bila v javnosti dojeta kot del procesa, ki je Slovenijo vračal v tradicionalni civilizacijski krog. Zgovorno je, da je dva dni pozneje tedanja slovenska skupščina sprejela zakon o političnem združevanju in zakon o volitvah, ki sta omogočila večstrankarstvo ter svobodne in demokratične volitve.


Družina in preostali slovenski verski tisk je dajal mesto kritiki deviacij v družbi, ki so bile na škodo Cerkvi in vernikom, ne da bi to kritiko stopnjeval vse do zavračanja sistema. FOTO: Tatjana Splichal


Nekateri bi si sicer še danes želeli, da bi Cerkev za vedno obtičala v zakristiji. Če vas malce aktualistično provociram: kakšna asociacija se vam na podlagi vsega, kar veste, porodi, ko znova slišite opazke, da se »Cerkev vmešava v politiko«, kot smo denimo poslušali ob zadnjih izjavah Komisije Pravičnost in mir pri SŠK?

Ob tem pomislim na eno od prvih izjav Sveta, kasneje Komisije Pravičnost in mir Slovenske pokrajinske škofovske konference. Svet je julija 1987 v Družini objavil izjavo, v kateri je razgrnil svoje predloge oz. poglede na napovedane spremembe Ustave SFRJ. V izjavi je vodstvo Cerkve v Sloveniji izrazilo podporo ustavnim spremembam pod pogojem, če bodo ubrale pot nadaljnje demokratizacije in decentralizacije, s tem pa krepitve samobitnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, kar se je vse ujemalo s stališčem slovenskega političnega vodstva. Novinarka Dela Jožica Grgič je takrat komentirala, da je o izjavi mogoče soditi tako ali drugače. Če bi se cerkvena hierarhija zavzemala za nekaj, kar ni v skladu s stališčem republiškega političnega vodstva, bi politični forumi zagnali vik in krik o njeni politizaciji. Izjava pa je bila po ugotovitvi novinarke povsem na »liniji« in ji zato vmešavanja v politične zadeve takrat ni nihče očital. In to kljub temu, da je bila izjava svojevrsten presedan, saj je Cerkev na Slovenskem prvikrat od konca vojne samostojno posegla v politično razpravo, in še močno razgreto za povrh, na kar je lucidno opozoril jugoslovanski tisk. Tudi ta primer govori v prid oceni, da sodbo o domnevnem nedopustnem poseganju Cerkve v javno oz. politično razpravo največkrat pogojujejo prikriti nameni političnih botrov tovrstnih kritik.

Kaj pa glede družbene vloge Cerkve pokaže primerjava med razmerami v Sloveniji in na Hrvaškem, kar je tudi ena od vaših raziskovalnih tem?

Raziskava je pritrdila hipotezi, da je bil odnos med Cerkvijo in oblastmi v Sloveniji manj konflikten kot na Hrvaškem, a je po drugi strani tamkajšnja Cerkev uživala večjo svobodo delovanja in izraziteje nastopala v vlogi družbenega dejavnika. Izkazalo se je, da je bil pravni položaj verskih skupnosti v Sloveniji v več pomembnih vidikih opredeljen dosledneje, bodisi glede pravic bodisi obveznosti verskih skupnosti, v primerih enakih zakonskih rešitev pa so bile te pri nas uveljavljene najbolj premočrtno. V teh primerjavah najbolj bode v oči dopuščanje institucionalizirane karitativne dejavnosti preko Caritas zagrebške nadškofije in prizanesljivejša obravnava vlog za nove bogoslužne objekte oz. prostore. Izkazalo se je, da razlike med njima bolj kot vzporedba pravnega položaja obeh krajevnih Cerkva dela razumljive razčlenitev pojava istovetenja naroda in Cerkve. Ta pojav je bil skozi 70. in 80. leta več kot značilen za Hrvaško, nasprotno pa je bil v Sloveniji skoraj odsoten. Med slovenskimi in hrvaškimi škofi je zato zeval prepad v odnosu do jugoslovanske inačice socializma in same Jugoslavije kakor tudi glede sprijaznjenosti z odrejenim obsegom svobode in družbenim položajem krajevne Cerkve. Tako kot ob podpisu Beograjskega protokola je šla predvsem pritisku Svetega sedeža zasluga, da se je Cerkev na Hrvaškem odrekla pretiranemu nacionalizmu in da je po vzoru Cerkve v Sloveniji ob izteku 80. let sprejela svojo vlogo kot del civilne družbe.

Verskemu tisku v svoji raziskavi namenjate posebno poglavje. Kako so na verski tisk in morda še posebej Družino gledali v oblastnih krogih v 25 letih, ki jih »pokriva« vaš doktorat?

Družina je začela konec 70. let odločneje dvigovati glas za uresničitev pravic in svoboščin verujočih v jugoslovanski socialistični družbi. Tako je vse pogosteje odpirala vprašanje upravičenosti ateistične vzgoje v šolah, dajala prostor zahtevam po božiču kot dela prostemu dnevu, problematizirala odsotnost oz. okrnjenost duhovne oskrbe v zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele in podobno. Vendar so bila ta prizadevanja vselej konstruktivna, umerjena in niso postavljala pod vprašaj postulatov družbenopolitične ureditve. Družina in preostali slovenski verski tisk je dajal mesto kritiki deviacij v družbi, ki so bile na škodo Cerkvi in vernikom, ne da bi to kritiko stopnjeval vse do zavračanja sistema. V zvezi s tem je zgovorna vsebina razgovora med britanskim generalnim konzulom v Jugoslaviji in predstavnikom slovenske verske komisije v januarju 1982. Konzul je med drugim izrazil mnenje, da Družina skoraj ne politizira in da je zato nezanimivo branje – s tega vidika vsekakor manj kot vselej družbeno polemični hrvaški Glas koncila. Sodim, da je prepričanje slovenske komunistične oblasti, da se je krajevna Cerkev odrekla zadnji sledi ambicije delovati kot politični voditelj slovenskega naroda, imelo za posledico, da oblast v 80. letih na vse pogostejšo kritiko položaja verujočih v družbi ni reagirala na enak način kot v predhodnem desetletju, to je s pogostim klicanjem urednikov na zagovor in bolj ali manj prikritimi grožnjami. Prav nasprotno, pri republiški verski komisiji se je spremljanje verskega tiska skrčilo na golo poročanje o njegovi vsebini, brez za predhodno obdobje značilnih obsežnih analiz in tehtanja ukrepov proti škofom, uredništvom ali novinarjem.

_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v božični Družini (51-52/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*