FOTO: Osebni arhiv.


Pred dvema letoma sva z možem Nacetom tri dni pred božičem priletela iz Lime v Kolumbijo. Vse je bilo praznično okrašeno, le snega ni bilo videti nikjer. Ja, pred nama je bil povsem tropski božič – pod palmami in vročim soncem. A še slutila nisva, da naju bo veliko bolj kot vremenske razlike pretresel res povsem drug svet … in tudi precej drugačni razlogi za praznovanje.

Letališče je bilo nabito polno, vrsta pred imigrantsko kabino, kjer so trije resni cariniki pregledovali potne liste in delili žige za vstop v državo, pa precej zavita in dolga. Kolumbijci, ki živijo v tujini, so se povečini vračali domov, da bi praznovali s svojimi družinami, tujci so izkoristili čas počitnic za potovanja, midva pa sva prišla, da bi se po praznikih odpravila na misijon v Riosucio kot prostovoljca.

V skupnosti klaretincev naju je sprejel brat Jhon Alberto, ki nama je v naslednjih dneh pomagal pri vsem, kar sva potrebovala. Do danes smo ostali v pogostih stikih.


FOTO: Osebni arhiv.

Kolumbija in njen vsakdanji utrip

Življenje v Kolumbiji je še vedno močno zaznamovano z bojem za preživetje. Veliko ljudi se sooča s pomanjkanjem hrane, dela, ustreznih higienskih razmer, večkrat tudi s smrtno nevarnostjo; določena območja na meji s Panamo in Ekvadorjem (področje pragozda) namreč obvladujejo paravojaki ali narkokarteli.

Tu še vedno tedensko izgubljajo življenja nedolžni ljudje, ki želijo zaščititi svojo vas ali pa se po nesreči znajdejo na nepravem mestu. Takšni smrti sva bila priča tudi midva.

Prav zato se Kolumbijci vrednosti življenja toliko bolj zavedajo, veselje in hvaležnost pa imata povsem drugačno mesto kot pri nas. Hvaležni so za življenje samo, za hrano, za delo, za ustvarjalnost, za družino, za dobre sosede in prijatelje. Praznovanje, druženje in solidarnost so visoko cenjeni.

Pravzaprav kar vsako najmanjšo priložnost izkoristijo za praznovanje: rojstni dan, rojstvo novega soseda, novo delo, da je za njimi uspešen teden. Včasih plešejo tudi samo zato, da pozabijo na vsakdan.

Svojo napetost, stres, žalost največkrat izražajo ravno skozi ples, glasbo in umetnost, ki imajo pomembno vlogo katalizatorjev napetosti. Besedila pesmi so zato tudi močno čustveno nabita. V decembru se intenzivnost njihovih druženj, srečanj in praznovanj samo stopnjuje.


FOTO: Jhon Alberto Aguirre.


FOTO: Jhon Alberto Aguirre.

Advent se prične z dnevom svečk

Božični čas je poseben čas, ko Kolumbijci pozabijo na nasilje in vojno. Tudi vojaki, paravojaki in člani kriminalnih združb povečini v tem času odložijo orožje in se vrnejo k svojim družinam. Tamkajšnji prebivalci pa si lahko vsaj za kratek čas povsem oddahnejo.

Čeprav se advent začne z zadnjo novembrsko nedeljo, v Kolumbiji vanj zares vstopijo 7. decembra, ko se na predvečer Brezmadežne z družino zberejo k molitvi, ob osmih pa začnejo prihajati pred svoje hiše in prižigati svečke, ki jih postavljajo vzdolž cest in ulic. Dan 8. december imenujejo el dia de las velitas, po naše »dan svečk«. S tem običajem počastijo sveto Marijo, ki je bila spočeta brez madeža.

Kolumbija je takrat povsem odeta v morje migetajočih lučk, ki počasi dogorevajo, njeni prebivalci pa se živahno vrtijo v ritmu salse in drugih latino plesov.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, zima 2020. Letna naročnina na revijo je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Revijo lahko prelistate TUKAJ.