Zapri
Iskanje

Božična pridiga Josepha Ratzingerja

Anton Štrukelj
Za vas piše:
Anton Štrukelj
Objava: 24. 12. 2020 / 09:25
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 25.12.2020 / 17:57
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Božična pridiga Josepha Ratzingerja

Božična pridiga Josepha Ratzingerja
Misli upokojenega papeža o prazniku Gospodovega rojstva v prevodu Antona Štruklja.

FOTO: Vatican Media

Joseph Ratzinger

»Človekovo dostojanstvo si čudovito prenovil«

Božična pridiga (Heb 1,16; Jn 1,1–18)

K najstarejšim običajem krščanskega bogoslužja prištevamo majhno kretnjo na začetku priprave darov (darovanja): v kelih z vinom spustimo drobno kapljo vode. Prvotno to izvira iz stare navade sredozemskih dežel, kjer običajno niso nikoli pili vina samega. Ta kaplja vode nas tako poveže z izvirom evharistije. Storimo, kar je storil Jezus Kristus. Tudi s tako majhnim znamenjem postane vidno, da evharistije nismo iznašli sami in ne smemo z njo delati po svoje. Pač pa evharistijo obhajamo v edinosti z Jezusom Kristusom, ki nam jo je podaril. Z vodo se tako rekoč vrnemo v dvorano zadnje večerje, da bi storili, kar je storil Gospod.

V teku zgodovine so vedno znova premišljevali o tej majhni kretnji. Nekako od 11. stoletja so začenjali v tem videti podobo božične skrivnosti, tako rekoč božično pripravo na križ in vstajenje, ki v evharistiji postajata navzoča med nami. Pomešanje vode in vina nekako razlaga veliko skrivnost, o kateri govori božič: pojasnjuje združitev Boga in človeka; kaže na Kristusa, v katerem se je zgodila čudovita zamenjava: Bog si privzame človeško naravo, da bi človek mogel postati deležen Božje narave. Borna kapljica vode, ki se v vinu utopi z njegovo žlahtnostjo in močjo, nekako ponazarja učlovečenje Boga. Borno bitje človek je privzeto v ocean božanstva. Človek živi v srcu Boga.

Pri vsaki maši so ob tem pomešanju vode in vina začenjali izgovarjati božično molitev Leona Vélikega, ki je bil véliki teolog božičnega praznika zgodnje Cerkve. Tako so Betlehem, uro učlovečenja, kot začetek Kristusove skrivnosti postavili na začetek dejanskega mašnega opravila, ga priklicali v dušo kot njegov začetek. Tako se to dogaja vse do današnjega dne in liturgična prenova je to povezavo še poglobila. Zdaj namreč pri božični maši spet izgovarjamo molitev Leona Vélikega. Tako je dejanje pomešanja še razločneje kakor prej povezano z vsebino božičnega dneva.

Če to molitev pogledamo nekoliko bliže, moremo nekaj od božičnega sijaja vključiti v vse dneve in hkrati moremo bolje razumeti najgloblji temelj veselja, ki ga občutimo na božič.

Molitev se glasi: »O Bog, dostojanstvo človeškega bitja si čudovito ustvaril in še čudoviteje prenovil; daj nam, da bomo deležni božanstva Kristusa, ki je blagovolil postati deležen naše človeške narave.«

Kaj tukaj izvemo o božiču? Najprej to, da je božič hkrati in zlasti praznik veselja nad stvarstvom in zahvale za stvarjenje. Bog je človeka »čudovito ustvaril«. Samo ker je človek čudovito ustvarjen, more sploh biti odrešen. Samo ker je čudovito ustvarjen, more sprejeti vase celotno vesolje in more celotno vesolje nositi človeka. Bog ne bi mogel postati otrok, če v otroku, v človeku ne bi bilo zmožnosti za Božje. Oznanilo o odrešenju človeka ni obsodba sveta in stvarstva, ampak njuna najmočnejša potrditev. Človek je zmožen odrešenja, je zmožen Boga, je »čudovito ustvarjen«. Kdor vidi krščanstvo samo kot strah pred grehom, kot človekovo obsojanje sebe, tisti zamenjuje krščanstvo z njegovim zavračanjem, z gnozo. »Duh, ki stalno zanika« (J. W. v. Goethe, Faust I, V. 1338) ni duh Jezusa Kristusa. Stvarstvo je čudovito; zasluži našo pritrditev: pritrditev v nas samih, v sočloveku, v vsem ustvarjenem. Božič hoče odpreti naše srce za stvarstvo; samo tako se srce odpre za Kristusa. Poskušajmo vendar spet odkriti lepoto, obetavnost, čistost in veličino v otrocih! Danes je pretresljivo veliko otrok, ki se ne morejo veseliti svojega življenja, ker čutijo, da niso zaželeni. Čutijo, da jih dojemajo kot nadlego. Otroci čutijo, da njihova svoboda, ki nasprotuje naši svobodi, ne spada več v čas, v katerem hočemo samo tisto, kar je mogoče uravnavati in se povsem uklanja našim željam. Beseda »čudovito ustvarjen« – če to besedo sprejmemo, pomeni spoštovanje do stvarstva. Stvarstvo nam ni izročeno, da bi ga samovoljno izkoriščali, ampak gojili. Beseda »colere« (gojiti), od katere izhaja pojem »kultura«, prvotno pomeni človekov odnos do zemlje, do prednikov in božanstva. Krščanstvo je moralo tu ločevati. Vendar je res, da ni prave kulture brez spoštovanja do zemlje, brez spoštovanja do stvarstva.

Kar je čudovito ustvarjeno, je Bog »še čudoviteje prenovil«. Kako se dogaja ta prenova človeka, prenova, po kateri danes vsi vpijejo, pa naj bodo njihova stališča še tako nasprotna? Papež Leon Véliki je videl predvsem sijajnost te prenove; božično berilo in evangelij kažeta v isto smer. Bog, ki je najprej že v stvarjenju napravil drzen korak, da ustvari nekaj poleg sebe, da oblikuje ustvarjena bitja, ki imajo duha in svobodo, zdaj stori še naslednji, še večji korak: pride preko jarka, ki ločuje Stvarnika in ustvarjeno bitje. On sam postane ustvarjeno bitje. In ustvarjeno bitje postane Bog. Človekove davne sanje so uresničljive: sanje, da bi šel iz sebe, pustil za seboj vse omejitve, bil v zaupnem prijateljstvu z Bogom, se sam potopil v morje božanstva. Ponovno moramo preudariti to veličino, to vznemirljivost božičnega dogajanja. V krščanstvu ne gre za občinski ženski krožek, za razvedrilo v prostem času, za dobrodelno organizacijo ali za politični nasprotni program. Gre za veliko več: Bog nas je nagovoril. Bog nas hoče. Če to izpustimo, postane naše krščanstvo preskromno in človeškost premajhna. Vse obupanosti v sedanjosti navsezadnje izhajajo iz tega, da smo se odvadili misliti na Boga, kaj šele, da bi ga jemali kot resničnost. Kar preostaja, pa je hudo premalo. Na to se lahko odzivamo samo še z uporom, s krikom po čisto drugem; ta krik vedno znova cilja v prazno. Pogled k Bogu, ki se današnjemu človeku zdi tako nekoristen, ne sme biti izbrisan iz božiča, ne sme biti izbrisan iz našega življenja.

»Čudovito prenovil«: ta prenova je čudovita za nas tudi drugače, ker je tako zelo drugačna kakor vse naše zamisli o prenovi. Bog ni ustvaril nezmotljivo delujočih struktur. Bog ni vzpostavil utopičnega sveta, v katerem bi nam bilo vnaprej odvzeto breme človeškosti. Nagovoril nas je, ljubi nas. Izroča se nam s tem, da postane Otrok. Kaj to pomeni? Bog računa na našo ponižnost, na našo preprostost, na našo ljubezen. Prav o tem Otroku današnje berilo reče, da je odsvit Božjega veličastva in podoba njegovega bitja. »Vse vesolje nosi s svojo mogočno besedo« (Heb 1,3). Brez vrnitve k preprostosti, ponižnosti, zaupanju, dobroti, veri ni dostopa k Bogu. Če hočemo postati kakor On, če hočemo odrešenje, si moramo vzeti za merilo tega Otroka. Ni naključje, da so k jaslicam prišli najprej pastirji, šele potem in precej pozneje modri, kralj in zgolj učeni, zgolj učenjaki pa sploh ne. Brez poslednje pripravljenosti za preprostost, za pritrditev, ki se skloni in ljubi, ni odrešenja. Iz tega naj bi izhajalo naše veliko spoštovanje do vseh preprostih in ubogih tega sveta. Ti so Bogu bližje kakor mogočni in učeni.

Tako se pokaže še poslednje. Božično liturgijo vedno znova preveva beseda »vse«. »Vsi konci zemlje bodo videli zveličanje našega Boga« (Ps 98,3). Cerkveni očetje so temu dajali zelo globoko razlago. Govorijo nam: Bog je postal človek. Samo če vstopimo v skupno človeško bitje, smo tam, kjer se dotikata človeškost in božanskost. To pomeni: Kristusa morem imeti samo, če hočem imeti občestvo z vsemi ljudmi. Ne morem ga imeti, če sem proti drugim. Srečati ga morem samo, če se ne zaprem sam vase, ampak se podam k skupnemu temelju. Morem ga imeti samo, če resnično postanem človek. Resnično pa morem biti človek samo, če sprejmem skupnost vseh ljudi. Zato Cerkev spada k veri in ni zunanji dodatek za zraven. Zato je Kristusova skrivnost v najglobljem smislu »katoliška«, se pravi: vseobsegajoča skrivnost. Zato h krščanstvu spada povsem stvarno sprejemanje drugega, odlaganje vsake rasne nadutosti in vsakega razrednega sovraštva. Zato misijonska nabirka ni od zunaj prilepljena božičnemu prazniku, da bi morda izkoristili ganjeno razpoloženje, temveč sámo bistvo božičnega praznika zahteva nekaj takega: drugim se moramo približati s svojimi dejanji, ne samo z besedami ali čustvi. Zato vas v tej uri iz srca prosim za stvarno znamenje našega bratstva, naše pritrditve Kristusu: »Vsi naj vidijo zveličanje našega Boga« (Ps 98,3).

Še enkrat se vrnimo h kaplji vode v evharističnem vinu! Ta kaplja predstavlja združitev Boga in človeka v Kristusu. Je pa tudi povsem stvarni kažipot za ta dan. Čisto preprosto se spustimo v brezno Boga, v vino njegove ljubezni! To naj bi bil božič: sproščena svoboda, ki se prepusti njegovemu oznanilu, svoboda, ki se pusti prežariti z milostjo tega praznika ter najde »milost« in »resnico« (Jn 1,14.17), ki nam daje »življenje« (Jn 1,4).

-----

Joseph Ratzinger, Der Weg des Lebens. Predigten im Kirchenjahr, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg 2016, 34–40. Prevedel Anton Štrukelj.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh