Če bi ta hranil ljubeč spomin na Boga, bi upošteval njegovo besedo, a dopustil je, da se mu je okrog srca ovila kača dvoma in strast individualističnega spoznanja, ki je zastrupila lepoto odnosa, edini vir življenja. Tako so se za človeka vrata raja zaprla. Smrtonosna bolezen je storila, da se mu je zameglil pogled, da mu je srce okamenelo in so se mu dlani stisnile v pesti – nasproti Bogu, človeku in stvarstvu.

Napor, da bi sami premagali to zlo, se je vedno znova izkazal za jalovega. Ko pa je nastopila polnost časov, se je v to človeško vrsto postavil On, ki »je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6-7). Če kdo, potem nas Kristus dodobra pozna, saj smo bili narejeni po njegovi podobi! Ni nam poslal samo nekega zdravila ali sredstva za poboljšanje. Prišel je, da nas prenovi, da nas preustvari v sebi. Dal nam je samega sebe. On je Zdravnik in Zdravilo.

Zato smo kristjani v tem svetu na boljšem. Ne ker bi bili imuni na znake zgoraj opisane bolezni, in še manj zato, ker bi bili boljši od drugih. Imamo pa privilegij, da v zakramentih osebno sprejemamo Zdravnika in Odrešenika, da smo vanj vcepljeni, se z njim hranimo, da se po naših žilah pretaka njegova kri, večno življenje. Vendar je duhovno oblikovanje tek na dolge proge, ki zahteva čas in potrpežljivost, da bi se naša miselnost zares oblikovala po Duhu in bi se odprli Božjemu delovanju ter se zaupljivo izročili v njegove roke.

Dal nam je samega sebe. On je Zdravnik in Zdravilo.

Sveto leto je prav takšna doba milosti za vse kristjane, čas očiščevanja soli, ki se je »spridila«, čas zdravljenja in obvezovanja ran in čas duhovne okrepitve, da bi po delih ljubezni luč upanja močneje zasijala med nami. V svetem letu so nam vrata Božje ljubezni na stežaj odprta. Poti do teh vrat pa so zelo konkretne: do njih pridemo z romanjem, molitvijo, deli ljubezni, s trpljenjem, zakramentom sprave, odpuščanjem bližnjemu … Na pragu Oče pričakuje svojega ljubljenega sina – vsakega od nas – da bi ga objel in poljubil, oblekel, obul in pogostil. Ganljiva sta nežnost in hrepenenje Boga, ki se ne utrudi iskati in čakati svojih ljubljenih otrok!

Vendar se tu jubilejna sprava šele začne. V Božjem odpuščanju kristjan ne dobi le zgleda, ampak predvsem moč, s katero more hoditi po poti sprave z ljudmi v Cerkvi in svetu, pa tudi s stvarstvom. Vsak dan molimo, naj nam Oče odpusti naše grehe, »kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Včasih so rane, ki si jih zadajamo, zelo globoke in težke. V moči iste usmiljene ljubezni, s katero je nam odpuščen greh, moremo tudi mi odpuščati drugim in gledati nanje z Božjo prizanesljivostjo. V tej moči moremo tudi trkati na srca naših bratov in sester, naj odpustijo nam, »da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,23).

Verujem, da bodo resnični romarji upanja postali tudi pričevalci sprave.

Odpuščajoči Očetov objem namreč nikogar ne priklene nase, ampak ga opogumi in pošlje k drugemu človeku, da bi v Svetem Duhu vzpostavili resnično občestvo. Ne gre zgolj za kozmetične popravke navidezne vljudnosti, ampak za tisti resnični premik v naših odnosih, ki ne prihaja iz naše dobre volje, ampak ima svoj izvor v Kristusu. Včasih bomo morda v kakšnem odnosu morali z Abrahamom upati proti upanju, vendar pa upanje »ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Verujem, da bodo resnični romarji upanja postali tudi pričevalci sprave.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (1/2025).