Jezus je v naslednjih treh letih velikokrat govoril o Božjem oziroma nebeškem kraljestvu, kakor ga imenuje v Matejevem evangeliju. Želel je, da bi njegovi učenci spoznali, kakšno je, zato ga je opisal s številnimi prilikami. Tokrat si bomo ogledali, »čému je podobno Božje kraljestvo« (Lk 13,18). Želimo razumeti, kakšno kraljestvo je Jezus prišel uvest na zemljo, medtem ko željno pričakujemo polnost Božjega kraljestva v nebesih. In ker nas je Gospod naučil moliti »pridi tvoje kraljestvo«, želimo tudi videti, kaj lahko storimo, da ga bomo širili že danes (Mt 6,10).

Želel je, da bi njegovi učenci spoznali, kakšno Božje kraljestvo, zato ga je opisal s številnimi prilikami.

Da bi bolje razumeli ozadje Jezusovega oznanila, si oglejmo, kako so si Judje predstavljali Božje kraljestvo.

Hrepenenje po zemeljskem kralju

Vsako kraljestvo potrebuje kralja. Za ljudi v starodavnem Izraelu je njihov kralj Bog. Psalmist je zapisal: »Gospod prestoluje kot kralj na veke« (Ps 29,10). Prebiva v svojem templju in na nebeškem prestolu (prim. Ps 11,4). Mogočen kralj je, ki vlada nebesom in svetu, ki ga je ustvaril, in zlasti ljudstvu, ki ga je izvolil za svoje. Kot kralj vodi svoje ljudstvo in mu daje zapovedi, po katerih naj živi. Ljudstvo pa ga slavi z vsemi angeli v nebesih.

Bog kot kralj vodi svoje ljudstvo in mu daje zapovedi, po katerih naj živi. 

A čeprav so ljudje prepoznali Gospodovo kraljevsko dostojanstvo, so pogosto zašli na stranpota in častili lažne bogove. Zahrepeneli so tudi po zemeljskem kralju, takem, kot so ga imeli narodi, ki so jih obdajali. Ko je prerok Samuel Gospodu povedal, da si ljudstvo želi minljivega kralja, ga je Bog posvaril pred množico težav, ki jih bo to prineslo ljudem. Kljub vsemu je Gospod rekel Samuelu: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi. Kakor so delali od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, in do tega dne, ko so me zapustili in služili drugim bogovom, tako delajo tudi tebi« (1 Sam 8,7–8).

Ti zemeljski kralji naj bi služili Božjemu Kralju. Vladali naj bi pravično, skrbeli za ljudstvo, zlasti za vdove in sirote, ter zagotavljali slavljenje edinega pravega Boga. Vendar vemo, kaj se je pogosto dogajalo: služili so drugim bogovom. Seveda je bilo nekaj dobrih kraljev, zlasti David, ki je ljubil in častil Gospoda ter izraelske rodove združil v en sam narod. A Davidovo kraljestvo so si naposled podjarmili njegovi sosedje, vrhunec pa je bil opustošenje Jeruzalema in templja ter izgnanstvo Izraelcev.

Jezus, Davidov sin in Kralj Mesija

A vse ni bilo izgubljeno. Prerok Natan je Davidu obljubil, da bo zavladal kralj mesija iz Davidovega rodu; njegov »prestol bo utrjen na veke« (2 Sam 7,16). Tega upanja so se oklepali ljudje, tudi ko so se vrnili iz izgnanstva in obnovili tempelj.

Izraelski preroki so napovedali tudi kraljestvo, ki ne bo od tega sveta. Izaija je zapisal: »Zavladal bo Gospod nad vojskami, na gori Sion in v Jeruzalemu« (Iz 24,23). Poskrbel bo za vsa ljudstva in »za vselej bo uničil smrt« (Iz 25,8). Prerok Daniel je opisal apokaliptično videnje, v katerem bo v času sodbe »sin človekov« dobil »oblast, čast in kraljestvo«. Vladal bo nad vsemi ljudstvi, narodi in jeziki (prim. Dan 7,13.14). Nihče ni vedel, kdaj se bo to zgodilo in ali bo to nakazovalo konec časa.

Vemo, da se bodo prerokbe o večnem kraljestvu uresničile, a ne tako, kot bi kdorkoli pričakoval.

Vemo, da se bodo prerokbe o večnem kraljestvu uresničile, a ne tako, kot bi kdorkoli pričakoval. Bog je odrešil svoje ljudstvo, tako da je poslal svojega ljubljenega Sina, da se je učlovečil in ga rešil grehov. Iz milosti, ki je izvirala iz Jezusove daritve na križu in njegovega vstajenja od mrtvih, se je Božje kraljestvo začelo na zemlji kot majhno seme. Nato pa se je razcvetelo in raslo, da so v resnici vsa ljudstva in narodi – ne le tisti na gori Sion – spoznali Gospoda Boga in ga slavili.

Jezus je Kralj, po katerem so ljudje hrepeneli; vladal bo z resnično pravičnostjo. Vendar je več kot kralj: prav po sebi razodeva kraljestvo, ki ga je uvedel. Tako se je poistil s tem kraljestvom, da je rekel: »Božje kraljestvo je med vami« (Lk 17,21) in »Potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28). Res je, Jezus je kraljestvo, ki je med nami in zaradi njega je živa stvarnost.

Pustite otroke k meni

Ko je Jezus začel javno delovati z oznanilom, da se je približalo nebeško kraljestvo, je dodal: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Jasno je, da sta spokorjenje in vera ključna za njegovo kraljestvo.

Mogoče so zato tisti, ki so bili »grešniki« – na primer, cestninarji in vlačuge – s takim veseljem sprejeli Jezusovo sporočilo in bili med njegovimi prvimi učenci. Vedeli so, da so grešili ter potrebujejo Božje usmiljenje in milost. Ne glede na preteklost so odkrili ljubezen in sprejemanje, ko so se pokesali in pridružili skupini Jezusovih učencev. Tam so mogoče prvič v življenju spoznali, da so vredni Božje ljubezni.

Spokorjenje in vera sta ključna za njegovo kraljestvo in mogoče so zato tisti, ki so bili »grešniki« s takim veseljem sprejeli Jezusovo sporočilo in bili med njegovimi prvimi učenci.

To je doživel Matej, cestninar, ki je postal eden od dvanajsterih. Dovolj je bilo eno samo Jezusovo povabilo – »Hodi za menoj!« – in ta »grešnik« je zapustil mitnico in preteklost ter postal del Božjega kraljestva (Mt 9,9).

Drug človek, ki je ponižno priznal grehe in je bil povabljen v kraljestvo, je bil »desni razbojnik«, križan zraven Jezusa. Obrnil se je h Gospodu in mu rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Odgovoril mu je: »Danes boš z menoj v raju« (Mr 23,42-43). Naši grehi na križu srečajo odpuščajočo ljubezen. Zato je Jezus prišel na zemljo, da bi nam pokazal Očetovo usmiljenje. To je bistvo kraljestva!

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2025).