Ob tem sem se spomnil na pokojnega duhovnika Bogdana Vidmarja, od katerega smo se poslovili zadnji ponedeljek, 29. septembra. Ravno tiste dni je pri celjski Mohorjevi izšla revija Zvon, kjer je tudi njegovo razmišljanje z naslovom »Neskončnost vabi«. Čeprav nenačrtovano, nam je Bogdan v njej spregovoril kar iz večnosti. Pred letom dni je zbolel. Rak je načel njegovo telo, a duh je ostal pronicljiv. 

V razmišljanju o življenju, smislu, o neozdravljivi bolezni in njenem sprejemanju nas popelje tja do gledanja v večnost. V razmišljanju pravi tudi tole: »Bogu hvala tudi za raka. Dojemam ga kot darilo. Ob tej bolezni začenjam na življenje gledati drugače. /…/ Bolezen, čeprav je združena s trpljenjem, je tudi osvoboditev in priložnost.«

Bolezen, čeprav je združena s trpljenjem, je tudi osvoboditev in priložnost.

Pri tem omeni izkušnjo nemoči, temine in brezupa: »Temna noč duše! Kriza. Krvavi pot. Izčrpanost. Moralna kriza. Paranoja. Delirij. Agresivnost. Sarkazem. Iluzije. Po drugi strani: lepo je biti z Jezusom in nositi svoj križ, se na novo rojevati na drugačnih temeljih, kot je potekalo dosedanje življenje. Jezus, vstopi v moje rane, bolečine, strahove, bodi z mano. Odpusti moje grehe. Izročam ti tudi svojo smrt ...«

Tisto, kar bralca močno nagovori, pa je njegova izpoved vere v večno življenje: »Življenje na zemlji ni večno. Zakaj ignoriramo smrt, živimo, kot da je ni, in pozabljamo na večno življenje? Dejstvo je, da vsak človek umre. Enkrat je dovolj. Gospod, podeli mi srečno smrt! Tudi ko bo moje telo ugasnilo, ne bom prenehal bivati; ker sem, ker sem ustvarjen za večno življenje. Sem in bom! Bom, bolj, kot sem sedaj. Puščava bo vzcvetela, vstopil bom v novo nebo in zemljo. /…/ Zadoneli bodo mogočni velikonočni zvonovi. Rajni so bolj živi, kot smo mi. Bog živi. Rajni živijo. Pokopališča, ki so za nas kristjane božja njiva, nas spominjajo na to. Rajni bivajo onkraj.«

Vsem želim, da bi vam Beseda med nami prinašala svetlobo v temino noči in da bi začutili, da je ta svet samo priprava na večno in neminljivo srečo.

Vsem želim, bralci in bralke, da bi vam Beseda med nami prinašala svetlobo v temino noči in da bi tudi vi začutili, da je ta svet samo priprava na večno in neminljivo srečo. Hvala vsem, ki ste se to leto trudili, da je »Beseda« redno prihajala med nas: prevajalki Klementini Logar, lektorici prof. Vidi Frelih, korektorici Lejli Krk, tehnični ekipi na Družini (Robert, Debevec, Tina Osterman, …) in urednici fotografij Joži Bukovšek. Ostanimo še naprej povezani v ljubezni do Božje besede!

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (6/2025).