Lejeune je marljivo študiral, da je naredil izpit, ki bi mu omogočil vpis na specializacijo iz kirurgije. Tisto jutro, ko je imel izpit, pa je bil tako izčrpan od nočnega učenja, da je sedel na napačen vlak. Zamudil je izpit, druge priložnosti pa ni dobil.

Lejeune je v napačnem vlaku videl znamenje, da ga Bog vodi v študij genetike, ki je bila njegova druga izbira.

Lejeune je v napačnem vlaku videl znamenje, da ga Bog vodi v študij genetike, ki je bila njegova druga izbira. Zato je zamenjal specializacijo ter postal pediater in raziskovalec. Ne bi mogel izbrati primernejšega trenutka. Proti koncu 40. let 20. stoletja, po drugi svetovni vojni, so bile raziskave v genetiki ključnega pomena. Nemčija je izgubila vojno in narodi po svetu so pretreseni odkrivali grozote koncentracijskih taborišč, kjer so ljudi pobijali zgolj zato, ker niso imeli »pravega« narodnostnega ali genskega izvora. 

Leta 1942 je ameriško vrhovno sodišče z zakonom prepovedalo prisilno sterilizacijo zločincev, drugi zakoni, ki so temeljili na evgeniki, pa so v številnih zveznih državah še ostali veljavni. Sodišča lahko spreminjajo zakone, ne morejo pa spreminjati src. In Bog je navdihnil Lejeuna, da je storil ravno to.

Preprosto in duhovno odraščanje

Jerome Lejeune se je rodil 13. junija 1926 v Montrougu v Franciji v predmestju Pariza. Tisti dan so zvonovi katoliške cerkve svetega Jakoba naznanili njegovo rojstvo, kakor je velevalo izročilo v tem mestecu. Pierre Lejeune in njegova žena Marguerite Marcelle sta se razveselila, ko sta sprejela svojega drugega sina.

Pierre in Marguerite sta bila predana katoličana. Oče je kot frančiškanski tretjerednik v družini spodbujal preprosto in pobožno življenje. Čeprav niso imeli veliko denarja, so imeli stvari, ki so jih resnično cenili: vero in drug drugega.

Lejeune je kot deček pomagal staremu očetu po materini strani in osvojil več veščin, ki so mu prav prišle tudi v odraslosti. Hector Lermat je bil veterinar in kovač. Jeroma je učil, kako pomembni sta prijaznost in nežnost, kadar človek zdravi konja ali kravo. Ta prijaznost in nežnost sta mu pomagali, da je postal izvrsten zdravnik kakšnega prestrašenega otroka.

Stari oče ga je naučil prijaznosti in nežnosti, ki sta mu pomagali, da je postal izvrsten zdravnik kakšnega prestrašenega otroka.

Jerome je medicino študiral na pariški univerzi ter tam leta 1951 postal doktor medicine in znanosti. Leto dni zatem se je poročil z Birthe, varuško iz Danske. Medtem ko ji je dvoril, je njegova nalezljiva vera Birthe zbližala z Bogom in še pred poroko se je spreobrnila v katoliško vero. Imela sta pet otrok in Lejenue je skrbel, da je družina ostajala na prvem mestu. Naj je bil še tako zaposlen, je bil doma, če se je le dalo, ko se je družina zbrala pri obrokih in zvečer pri molitvi. Vselej je cenil te trenutke.

Predan bolnikom

Pod vodstvom profesorja Raymonda Turpina, primarija pediatričnega oddelka v pariški bolnišnici Armanda Trousseauja, je Lejeune začel obravnavati otroke z Downovim sindromom. Od vsega začetka so mu bili posebej pri srcu. Videl je ljubezen in radost, ki so ju izžarevali otroci, čeprav so jih drugi hoteli sterilizirati ali zapreti v ustanove.

Lejeune si je neutrudno prizadeval, da bi preostali svet opazil to lepoto in da bi spremenil pogled ljudi. Motilo ga je, da te otroke velikokrat imenujejo »mongoloidi«. Menil je, da ima ta izraz poniževalen prizvok, zato je motnjo poimenoval Downov sindrom, in sicer po Johnu Lagdonu Downu, ki jo je odkril leta 1866.

Neutrudno si je prizadeval, da bi preostali svet opazil lepoto, ki so jo izžarevali otroci z Downovim sindromom in da bi spremenil pogled ljudi.

Ko je Lejeune začel raziskovati Downov sindrom, je več kot šestdeset različnih teorij domnevalo, zakaj se otrok rodi s to motnjo. Vse so bile napačne! Lejeune je bil odločen, da bo odkril pravi vzrok, saj je vedel, da je prvi korak zdravljenja sleherne bolezni védenje, kaj jo povzroča. Svojih bolnikov ni obravnaval le kot osebke raziskave; resnično jih je imel rad in je skrbel zanje. To je bilo jasno vsem, zlasti pa otrokom in njihovim staršem. Menda je oče Jeromu izrekel naslednje zadnje besede: »Znaš ljubiti.«

Jerome je bil prepričan, da krščanska vera od njega zahteva, naj daje več in ljubi bolj. Poleg prizadevnega raziskovanja in dela z bolniki je kot prostovoljec sodeloval v župnijski skupini, ki je omogočala brezplačno zdravljenje na domu ubogim, ki si niso mogli privoščiti zdravnika.

Vsak človek je edinstven Božji dar

Aprila 1959 je doktor Lejeune po letih raziskovanja končno lahko izjavil: »Downov sindrom je kromosomska motnja.« Kromosomska motnja je vsak sindrom, ki ga povzroči nenormalno število kromosomov ali nepravilnosti. Lejeune je odkril, da imajo otroci, ki se rodijo z Downovim sindromom, na enaindvajsetem kromosomu še enega dodatnega.

Ko so starši spoznali, kaj povzroča sindrom, je bil to zanje velikanski blagoslov. Dokler Lejeune ni dokazal naključnosti trisomije enaindvajsetega kromosoma, je marsikdo – starši in drugi – menil, da so starši krivi, da ima otrok to motnjo. On pa je dokazal, da ni nihče kriv. Ničesar se ni bilo treba bati, nikomur se ni bilo treba izogibati. To je bilo zgolj naravno odstopanje od značilnega vzorca dojenčkovega razvoja. Lejeunova odprtost in raziskovanje sta omogočila sprejemanje teh čudovitih otrok, ki jih je Bog blagoslovil z nečim drugačnim – nečim dodatnim! Po tem odkritju so se pojavili novi načini obravnave, poučevanja in skrbi zanje, da so lahko po svoje odraščali in uspevali.

Lejeune jim je pomagal otroke videti kot nadvse poseben Božji dar.

To odkritje je razkrilo tudi, da drugi gen lahko prispeva bodisi mati bodisi oče. To je ženske osvobodilo težkega bremena krivde in jim pomagalo končati prakso steriliziranja žensk, ki so rodile otroka z Downovim sindromom. Starši po svetu so si lahko oddahnili. Nobeden od njih ni povzročil drugačnosti svojega otroka. Lejeune jim je pomagal otroke videti kot nadvse poseben Božji dar.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2025).