V enaindvajsetem poglavju Lukovega evangelija beremo, da bo pred njegovo vrnitvijo v slavi veliko stiske. Sonce, luna, zvezde in ljudstva bodo prestrašeni zaradi bučanja morja, poleg tega bodo ljudje resnično umirali od strahu, ko bodo predvidevali, kaj bo doletelo svet (prim. Lk 21,25–28).

Prišel bo v slavi

Jezus resnično prihaja in nam naroča, naj bomo pozorni, naj bedimo (prim. Lk 21,36). »Nebeške sile se bodo majale,« pravi (Lk 21,26). Toda kako Jezus naroča učencem, naj gledajo na čas, ki bo brez dvoma grozljiv? Zdi se v nasprotju z zdravo pametjo, toda v tem trenutku želi, da bi nas našel v veselem tihem pričakovanju. Naroča nam, naj čakamo v upanju, se vzravnamo in vzdignemo glave (prim. Lk 21,28). Sin človekov lahko pride šele opolnoči ali pozneje, celo zjutraj ob petelinovem petju, pravi Jezus. Lahko pride po dolgi temni noči. Toda Sveto pismo nam zagotavlja, da Sin človekov ne bo le prišel, temveč bo prišel »z močjo in veliko slavo« (Lk 21,27).

Jezus želi, da nas v času, ki bo brez dvoma grozljiv našel v veselem tihem pričakovanju.

Vse lepo in prav, morda mislimo. Kaj pa tukaj in zdaj, ko ne vidimo vseh teh znamenj »na soncu, luni in zvezdah«, teh znakov Jezusovega prihoda, pa vendar se zdi, da vse pretresa naš osebni svet (Lk 21,25)? Ko smo ujeti v svojo lastno temno noč, ko nas vklepa strah in je morda naša družina v stiski, naše zdravje ogroženo ali razpada naš notranji svet in se zdi, da Sin človekov ni z nami – da čakamo v temi in se zdi, da ni nikjer blizu? Kaj pa taki trenutki?

Ti so del duhovnega življenja, čeprav je to težko sprejeti. Toda Jezus je z nami v teh burnih časih, mi pa čakamo nanj, da nam bo razodel svojo navzočnost.

Iskrica luči

Zakaj je to pomembno v adventu? Ker obdobja bogoslužnega koledarja odsevajo obdobja našega duhovnega življenja, advent pa je čas pričakovanja. Pomislimo na nekaj tako preprostega, kot je barva oblačil, ki jih duhovnik nosi pri maši v adventu. Temna vijolična oblačila nakazujejo, da smo v času spokornosti in priprave – čakanja. Ta resnobna barva pa nakazuje tudi, da vsak od nas, odvisno od tega, kje je v duhovnem življenju, čakanje pogosto občuti kot temno noč duše. Zdi se nam, kakor da je polnoč in nikjer ni svetlobe. Vsak izmed nas je že doživel trenutek ali daljše obdobje, ko se je počutil izgubljenega, Kristusova luč pa se je zdela daleč proč. In tako nam Cerkev v adventu pomaga premišljevati o tej duhovni izkušnji, ki jo tako dobro poznamo: o opazovanju in čakanju v povsem temni noči.

Ta resnobna temno vijolična barva pa nakazuje tudi, da vsak od nas, odvisno od tega, kje je v duhovnem življenju, čakanje pogosto občuti kot temno noč duše.

Pa vendar prihajamo v cerkev izpovedovat vero in tudi upanje; upanje, ki ga izpovedujemo, je resničnost Kristusovega prihoda – da nas nikoli ni zapustil, je navzoč in da je celo v najtemnejši noči iskrica luči, ki jo oddaja zvezda na polnočnem nebu. Ko prižgemo vijolično adventno svečo, njen trepetajoči plamen odseva naše malo trepetajoče upanje tudi v najtemnejši noči, saj vemo, da je Kristus ves čas z nami, tudi če ne slutimo njegove navzočnosti.

V tej temni noči se morda sprašujemo enako kot Victor Hugo v Nesrečnikih: »Prihodnost bo prišla? … Ali naj še naprej vzdigujemo oči proti nebu? Ali je svetla točka, katero tam zaznavamo, med tistimi, ki ugašajo? Strašen je videti ideal, zgubljen takole v globočinah, majhen, osamljen, neopazen, bleščeč, vendar obdan z vsemi velikimi črnimi grožnjami, ki se pošastno kopičijo okoli njega; toda nevarnost vendarle ni večja kot za zvezdo v žrelih oblakov.« (Prevedel Silvester Škerl)

Kadar prestajamo na videz neskončno prostranost črnine, smo lahko prepričani, da nas tema ne bo pogoltnila. Nekje je iskrica luči, polna moči in energije, zato zaupamo.

Skrit Bog

Ko pridemo v cerkev izpovedat vero v to iskrico luči, se oklenemo resnice, da je žrelo noči ne bo pogoltnilo. Pa vendar pravi prerok Izaija: »Skril si svoj obraz pred nami« (Iz 64,6).

Včasih se res tako počutimo v svoji temni noči: Bog je skril svoj obraz pred nami. Toda pomislimo na odziv dojenčka, ko se z njim igramo ku-ku. Otroški psihologi nas učijo, da se dojenček tako silovito odzove na to igro, ker misli, da smo povsem izginili, ko skrijemo obraz. Ko mu znova pokažemo obraz, se razvedri, ker spet zagleda mamico oziroma očka.

Kadar se nam zdi, da je Bog pred nami skril obraz – da ga je nekaj zakrilo – se počutimo, da nam ni več blizu. Vendar vemo nekaj, česar dojenčki ne vedo: Bog ni odšel, le na drugi strani ovire je, skrit pred nami, a kljub vsemu povsem blizu nas. V duhovnem življenju nismo dojenčki, ne igramo se skrivalnic z Bogom. V cerkev pridemo izpovedat, da je Božji obraz sicer včasih skrit, vendar je Bog zvest, navzoč in da bo Kristus spet prišel. Kristusova luč bo prišla na svet. 

Kadar se nam zdi, da je Bog pred nami skril obraz, Bog ni odšel, le na drugi strani ovire je, skrit pred nami, a kljub vsemu povsem blizu nas.

Psalmist oznanja: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23,1–3).

Kako prijetno, nas morda zamika misel. Zveni, kot da ima psalmist odličen dan. Če pa psalm pozorno preberemo, opazimo, da ta človek v resnici preživlja temno noč. To tudi pove: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence …« (Ps 23,4). Globel smrtne sence. Psalmist doživlja temno noč duše. Nato pa reče: »… se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita. … Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja« (Ps 23,4.6).

Ta ubožec hodi skozi temno dolino, vendar ve, da mu sledita dobrota in usmiljenje. Neki drug prevod se glasi takole: »Dobrotljivost in milost mi sledita.« »Dobrota in milost prihajata za menoj,« nam pripoveduje. »Vem, da sem zdaj v temi, toda dobrota in milina prihajata!«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2025).