Papež Frančišek je na današnji veliki četrtek obhajal slovesno krizmeno mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Med bogoslužjem je blagoslovil sveta olja, ki bodo v uporabi med velikonočno vigilijo in med bogoslužnimi slovesnostmi skozi vse leto. V nagovoru med krizmeno mašo se je sveti oče znova osredotočil na temo usmiljenja, tokrat pa je izpostavil predvsem dve področji, na katerih nam Gospod izkazuje »obilje usmiljenja«: srečanje in odpuščanje. Kardinale, škofe in več deset tisoč duhovnikov, ki so med obredom tudi obnovili svoje duhovniške zaobljube, je posvaril, naj ne zapadejo v past »lahkotne duhovnosti« in spletne odvisnosti. Papež je prepričan, da preobilje »zapletenih teologij« duhovnike pogosto zaslepi in tako »ne izžarevajo čudovite luči vere«. Zbrane je posvaril, naj se ne izgubijo v »navidezni resničnosti« in naj ne podležejo »čaru neštetih potrošniških ponudb«.



»Božje usmiljenje je neskončno in nepopisno. Moč te skrivnosti se izraža s še večjim usmiljenjem, ki ne miruje, ki napreduje vsak dan in si z majhnimi koraki utira pot v puščavo, kjer vladata brezbrižnost in nasilje.«

Papež je zbranim duhovnikom dejal, da so kot duhovniki priče in delilci tega nemirujočega usmiljenja našega nebeškega Očeta ter da imajo tolažečo nalogo to usmiljenje utelešati. Po papeževih besedah je to potrebno početi na najrazličnejše načine, da bi lahko doseglo kar največ ljudi. Lahko bi si celo prizadevali, da usmiljenje postane del vsakodnevne kulture, da bi ga vsak človek sprejel v svoje lastno življenje in ga osebno izkusil, ga razumel ter ustvarjalno udejanjal v praksi, ki je najprimernejša za njegov narod in njegovo družino.

»Kot duhovniki se istovetimo z izvoljenim ljudstvom, ki ga je Gospod rešil, vendar pomislimo na to, da na svetu še vedno živijo nepregledne množice ubogih, neizobraženih, zatiranih ljudi, ki so v podobnem položaju kot je bilo nekdaj izraelsko ljudstvo«, je dejal papež. Ne pozabimo, je nadaljeval, da smo pogosto slepi in ne izžarevamo luči vere, pa ne zato, ker ravno nimamo pri roki evangelija, temveč zaradi preštevilčnih zapletenih teologij.

Čutimo, da našo dušo žeja po duhovnosti, vendar ne zaradi pomanjkanja »žive vode« - ki jo pijemo le po požirkih - , temveč zaradi preobilja najrazličnejših »instant« duhovnosti. Počutimo se ujete in zatirane, pa ne zaradi zidov in žice, temveč zaradi navidezne posvetnosti, ki nas doseže že s klikom miške. Zatirani smo, pa ne zaradi ogroženosti, kot številni revni narodi, temveč zaradi skušnjav neštetih potrošniških ponudb, ki jih ne zmoremo zavrniti in svobodno stopati po poti, ki bi nas vodila k Ljubezni – ljubezni do bratov in sester, ljubezni do Gospodove črede, ki čaka na glas svojega pastirja, je zbranim duhovnikom na srce položil Frančišek.

Božje usmiljenje se po papeževem prepričanju v izobilju kaže predvsem na dveh področjih: v srečanju z Njim in v odpuščanju. Bog se ljudem daruje v celoti in kdor srečanje z Bogom osebno občuti, je sposoben prositi odpuščanja. »Jezus prihaja, da nas odreši, da nas pošlje v svet, nas preoblikuje, da ne bomo več ubogi in slepi, ujeti in zatirani, temveč da postanemo misijonarji usmiljenja in tolažbe«.

Papež je ob koncu duhovnike še povabil: »V jubilejnem letu slavimo Očeta s hvaležnimi srci in molimo, da nikoli ne bi pozabil na svoje usmiljenje. To usmiljenje se kaže v ranjenem telesu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga prosimo, naj nas očisti vseh grehov in nas odreši vsega hudega.«

Vir: Kathpress / kath.net / Vatican Radio
Foto: VR / AFP