Kateheza Benedikta XVI. pri splošni avdienci 30. maja

V naših katehezah premišljujemo o molitvi v pismih sv. Pavla in skušamo krščansko molitev razumeti kot resnično in osebno srečanje z Bogom Očetom v Kristusu po Svetem Duhu. Na tem srečanju se zvesti »da« Boga človeku srečuje z zaupnim »amen« verujočih. To dinamiko bom osvetlil z drugim pismom apostola Pavla Korinčanom. V tem gorečem pismu sv. Pavel piše krščanski skupnosti, ki je večkrat posumila v njegov apostolat, in jim odpre svoje srce, da bi jim zagotovil svojo zvestobo Kristusu in evangeliju. To Drugo pismo Korinčanom se prične z eno izmed najbolj vzvišenih molitev blagoslova v Novi zavezi, ki se glasi: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog« (2 Kor 1,3–4).

Sv. Pavel torej doživlja veliko stisko, saj je moral skozi veliko težav in trpljenja, toda nikoli ni obupal, saj sta ga podpirali milost in bližina Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je postal apostol in priča in je v njegove roke izročil vse svoje življenje. Ravno zaradi tega sv. Pavel začenja to pismo z molitvijo blagoslova in zahvale Bogu. V njegovem apostolskem življenju namreč ni bilo trenutka, v katerem ne bi čutil podpore usmiljenega Očeta, ki je Bog vsake tolažbe. Kot sam pravi v tem pismu, je veliko pretrpel, toda v vseh težkih okoliščinah, ko se je zdelo, da ni videl več izhoda, je prejel božjo tolažbo in pomoč. Med oznanjevanjem Kristusovega oznanila je doživel tudi preganjanja, bil je celo zaprt, toda vedno je čutil notranjo svobodo, Kristusovo navzočnost in gorečo željo po oznanjevanju evangeljskega sporočila upanja. Tako piše iz zapora svojemu zvestemu sodelavcu Timoteju: »Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli odrešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, z večno slavo (2 Tim 2,9b–10). V svojem trpljenju za Kristusa doživlja božjo tolažbo. Piše: »Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba« (2 Kor 1,5).

V blagoslovu, ki nas uvaja v Drugo pismo Korinčanom, je poleg trpljenja poudarjena tolažba, ki je ne moremo razumeti kot zgolj navadno olajšanje, temveč predvsem kot opogumljanje in spodbujanje, da ne klonimo pod težo skrbi in težav. Vabi nas, da v vsakem življenjskem položaju ostanemo zedinjeni s Kristusom, ki prevzema nase vse trpljenje in ves greh sveta, da bi nam prinesel luč, upanje in odrešenje. Tako nam Jezus pomaga, da tudi mi postanemo sposobni tolažiti tiste, ki se znajdejo v raznih težavah. Močna povezanost s Kristusom v molitvi in zaupanje v njegovo navzočnost nas usposobita, da bližnjim lajšamo trpljenje in stiske. Sv. Pavel piše: »Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?« (2 Kor 11,29). To lajšanje ni sad preproste dobrohotnosti, niti zgolj človeške velikodušnosti ali altruističnega duha, temveč izvira iz Gospodove tolažbe, iz neomajne podpore »presežne moči, ki prihaja od Boga in ne od nas« (2 Kor 4,7).

Naše življenje in naše poti pogosto zaznamujejo težave, nerazumevanje in trpljenje. Tega se vsi zavedamo. Toda v zvestem odnosu z Gospodom, v vztrajni vsakodnevni molitvi smo tudi mi lahko deležni božje tolažbe. To pa krepi našo vero, ker na ta način lahko zares doživimo božji »da« človeku, vsem nam, meni in tebi v Kristusu. Okusimo lahko zvestobo njegove ljubezni, ki gre tako daleč, da nam je daroval svojega Sina na križu. Sv. Pavel zatrjuje: »Božji Sin Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, po meni, Silvánu in Timóteju, ni postal ''da'' in hkrati ''ne'', ampak se je v njem zgodil ''da''. Vse Božje obljube imajo v njem svoj ''da''. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi ''amen''« (2 Kor 1,19–20). Božji »da« ni polovičen, ni nekaj med »da« in »ne«, temveč je preprost in zanesljiv »da«. In temu njegovemu »da«, v katerega smo se prepričali, odgovarjamo z našim »da«, z našim »amen«.

Naša vera ni v prvi vrsti človekov dosežek, temveč zastonjski božji dar, ki izhaja iz njegovega zvestega »da«, ki nas usmerja, kako naj živimo, da bi ljubili Njega in svoje bližnje. Vsa zgodovina odrešenja je nenehno razodevanje te božje zvestobe, ki vztraja ne glede na našo nezvestobo in naše zanikanje. Kot trdno verjamemo po apostolovih besedah v Pismu Rimljanom: »Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica« (Rim 11, 29).

Božji način delovanja, ki je precej drugačen od našega, nas lahko napolni s tolažbo, močjo in upanjem, ker Bog nikoli ne prekliče svojega »da«. Ko se v medčloveških, pogosto tudi družinskih odnosih srečujemo z zavračanjem, bi si najraje nehali prizadevati za zastonjsko ljubezen, ki od nas terja napore in žrtve. Bog pa se nikoli ne naveliča delati z nami, nikoli ne izgubi potrpljenja z nami. S svojim neskončnim usmiljenjem nas vedno prehiteva in stori prvi korak. Njegov »da« je popolnoma zanesljiv. S skrivnostjo križa nam je pokazal mero svoje ljubezni, ki ne preračunava in ni omejena. Sv. Pavel v Pismu Titu piše: »Pojavili sta se dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika« (Tit 3,4). Da bi se ta »da« obnavljal vsak dan, »nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog« (2 Kor 1,21b–22).

Sveti Duh je tisti, ki nas nenehno spominja na božji “da” v Jezusu Kristusu in ki v našem srcu poraja željo, da bi mu sledili, da bi nekega dne, ko bomo deležni prebivališča v nebesih, popolnoma vstopili v njegovo ljubezen. Ni človeka, ki bi ga ta zvesta božja ljubezen spregledala, saj je zmožna čakati tudi na tiste, ki mu še vedno odgovarjajo »ne« zaradi zavračanja ali otrdelega srca. Bog nas čaka, vedno nas išče, želi si nas imeti v občestvu s seboj, da bi vsakemu podaril polnost življenja, upanja in miru.

Na ta zvesti božji »da« odgovarja »amen« Cerkve, ki odmeva v vsakem liturgičnem dejanju. »Amen« je odgovor vere, s katerim se vedno sklene naša osebna in občestvena molitev in ki izraža naš »da« božji pobudi. Pogosto v svoji molitvi izgovarjamo »amen« zgolj iz navade, ne da bi se zavedali njegovega globokega pomena. Beseda izhaja iz hebrejskega in aramejskega »'aman«, ki pomeni »utrditi«, »okrepiti«, s tem tudi »biti prepričan«, »povedati resnico«. Če beremo Sveto pismo, zasledimo, da je »amen« vedno na koncu psalmov z blagoslovi in hvalospevi, kot na primer v Psalmu 41: »Mene pa si zaradi moje popolnosti podpiral, postavljaš me pred svoje obličje na veke. Slavljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekomaj do vekomaj! Amen, amen« (prim. 13–14). Na drugih mestih izraža pripadnost Bogu v trenutkih, ko se izraelsko ljudstvo, polno veselja, vrača iz babilonskega suženjstva in izgovarja svoj »da«, svoj »amen« Bogu in postavi. V Nehemijevi knjigi beremo, kaj se je ob tem zgodilo: »Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« (Ne 8,5–6).

Že od samega začetka je »amen« judovskega obredja postalo »amen« prvih krščanskih skupnosti. Najodličnejša krščanska liturgična knjiga – Razodetje, ki ga je napisal sv. Janez, se začenja z »amen« Cerkve: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen« (Raz 1,5b–6). Tako beremo v prvem poglavju Razodetja. Ta knjiga pa se tudi sklene s klicem: »Amen, pridi Gospod Jezus« (Raz 22,21).

Molitev je srečanje z živo osebo, ki jo lahko poslušamo in se z njo pogovarjamo. Molitev je srečanje z Bogom, ki vedno znova obnavlja svojo neomajno zvestobo, svoj »da« človeku, vsakemu izmed nas, da bi nam sredi viharjev življenja ponudil svojo tolažbo in nam v občestvu s seboj zagotovil življenje, ki je polno veselja in vsega dobrega, ki bo svojo polnost doseglo v večnem življenju.

V molitvi smo poklicani, da izrečemo svoj »da« Bogu, da bi odgovorili z »amen«, ki izraža pripadnost in zvestobo vsega našega življenja Njemu. Te zvestobe ne bomo nikoli mogli doseči zgolj z lastnimi močmi, ker ni dosežek našega vsakdanjega prizadevanja. Prihaja od Boga in je utemeljena na Kristusovem »da«, ki je zatrdil: moja hrana je izvršiti Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). V ta Jezusov »da«, v sprejemanje božje volje moramo vstopiti tudi mi, da bi tudi mi s sv. Pavlom lahko rekli, da nismo več mi, ki živimo, temveč je Kristus, ki živi v nas. Takrat bo »amen« naše osebne in občestvene molitve obdal in spremenil vse naše življenje, ki bo postalo življenje, polno božje tolažbe, prežeto z večno in neomajno ljubeznijo.

Prevedel: Igor Vojinovič