Ponosna sem, da sem duhovnikova mama

Andreja Mauko, mama duhovnika Gašperja Mauka

Andreja Mauko. FOTO: Osebni arhiv 

Ko je Gašper pred 16 leti doma povedal, da bo prekinil študij veterine in vstopil v bogoslovje, pravzaprav nisem bila presenečena. Kot da bi nekje v sebi že od nekdaj vedela, da se bo odločil za to pot. Vedela sem tudi, da je ta korak temeljito premislil, in sem ga od samega začetka pri tem podpirala. Našel je svojo pot in lahko rečem, da ga duhovniški poklic oziroma poslanstvo izpolnjuje. Gotovo pa ni lahko. Vsemu sodelovanju župljanov navkljub je župnik gonilna sila, ki daje ritem župniji. Skrbeti mora za vse, od gospodarskih zadev do duhovnosti in maš ter biti na voljo praktično 24 ur na dan. Kot mama težko gledam, da je mnogokrat preobremenjen, včasih tudi zaradi perfekcionizma, skrbi me za njegovo zdravje. Zelo me boli tudi, kadar ob kakšnih cerkvenih škandalih ljudje kritizirajo in mečejo vse duhovnike v isti koš. Poklic duhovnika je v današnji družbi zelo na udaru in ob kakšni zlobni pripombi mi včasih kar malo vzame sapo. Na splošno pa slišim več lepih stvari, vesela sem, da ga imajo ljudje radi. Odkar je Gašper duhovnik, sem tudi sama začela več moliti. Zdi se mi, da s tem pomirim sebe in verjetno tudi njemu pomagam. Za svoje otroke te pač nikoli ne neha skrbeti, vendar močno zaupam v Božjo previdnost in Marijino varstvo. Zelo sva povezana ne glede na to, kje je, in s ponosom sem duhovnikova mama.

A ti to čisto zares?

Anton Arko, brat frančiškanskega duhovnika p. Andraža Arka

Anton Arko. FOTO: Osebni arhiv 

Bil sem še najstnik in prvi v družini, ki mu je Andraž povedal za svojo odločitev. Najprej sva bila nekaj časa tiho in se gledala, potem pa sva se še dolgo pogovarjala. Na dušo so se mi vsula spoznanja: da bo moj brat postal prinašalec Kristusa, da nikoli ne bo več isto, da se bo verjetno večkrat selil, da ne bom nikoli postal stric, da bomo lahko imeli sv. mašo kdaj kar doma itd. Potem so nastopila vprašanja: Kje boš živel? Boš redno prihajal domov? A ti to čist' zares? Preplavila so me različna občutja, od veselja, da bo kar moj brat duhovnik, do žalosti, da ga ne bo več doma.

Zdaj doživljam njegovo poklicanost kot velik blagoslov tako za rodno družino kot za to, katere oče sem sam. Zelo sva povezana in tudi moja žena ga je lepo sprejela, tako da so mu vrata najinega doma vedno odprta. Ima celo svojo sobo za prespati. Najini otroci so dobesedno »nori« na svojega strica, ki je kljub svetosti, ki jo je prejel ob posvečenju, dveh zaključenih fakultetah in doktoratu uspel ohraniti otroškega duha in hudomušnost, ki ju je prejel ob rojstvu. Včasih se ne vidimo 14 dni in otroci že sprašujejo, kdaj bo že končno spet prišel. Uresničilo se mi je tudi to, da imamo lahko sv. mašo v zbranosti v naši dnevni sobi, kjer ministrirajo najini otroci.

Premestitve doživljam z nemirom v srcu, sploh če te sežejo v za Ljubljančana »daljne kraje«. Ko je bil premeščen izza Bežigrada v Nazarje, nam ni bilo lahko, otroci so kar jokali. Dejstvo pa je, da je frekvenca obiska ostala enaka, le na skupno kosilo med tednom uspeva bolj poredko iti.

Včasih me prizadene kakšna, sicer izjemno redka zbadljivka, s katero opozori nase kak posameznik. Po drugi strani pa tudi njegove vzpone in priljubljenost med verniki doživljam precej osebno, sem zelo ponosen nanj in rad povem, da sem njegov brat.

S posebno prošnjo v srcu

Marija Magdalena Novak, sestra duhovnika Igorja Novaka

Marija Magdalena Novak. FOTO: Osebni arhiv 

V naši družini smo lepo sprejeli bratov poklic. Ker je Igor klic začutil že zelo zgodaj, kolikor se spomnim, že nekje v 4. razredu osnovne šole, in je to tudi povedal, smo v družini spontano, v veselju dihali s tem, da bo morda postal duhovnik. Nama z Igorjem je bila podarjena velika milost, da sva odraščala ob ljubečih, vernih starših, kjer se je vedno čutila ljubezen in spoštovanje. Igor je že kot majhen fantek zelo rad hodil k svetim mašam v domači hoški župniji sv. Jurija in veliko let z veseljem ministriral. To veselje ga spremlja tudi kot duhovnika in je nalezljivo.

Seveda poklicanost biti duhovnik ni lahka, so težave, a jih moj brat premaguje z optimizmom in velikansko vero. Biti duhovnik je nekaj velikanskega. Jezus osebno prihaja k nam po njih. Zame osebno je velika milost, da imamo duhovnike. Sam dobri Bog nam pomaga po njih, se nam podarja po njih, nas vodi, varuje, blagoslavlja, rešuje! Ne morem povedati lepše, kakšna je veličina duhovnikovega poklica, kakor da si izposodim besede svetega arškega župnika: »Kako velik je duhovnik! Ko bi mogel to razumeti, bi umrl. Bog sam mu je pokoren: ko spregovori besede, sam Gospod prihaja z neba na njegov glas in se naseli v podobi majhne hostije.« In če dodam: oba sva se napotila z vsem srcem za Jezusom, Igor je postal duhovnik, jaz pa sem se Bogu posvetila v redu devic, s posebno prošnjo v svojem srcu za svetost duhovnikov.

Da bi ostali zvesti Božjemu klicu

Anica in Vinko Povirk, starša duhovnika Tineta Povirka

 Anica in Vinko Povirk. FOTO: Osebni arhiv 

Vedela sva, da se je Tine vpisal na TF, da pa želi postati duhovnik, nama je povedal dva dni pred odhodom v semenišče. Presenečena, a hkrati hvaležna Bogu, da je odgovoril na Božji klic, sva ga podprla v tej odločitvi. Pikre pripombe glede njegove odločitve in vsakodnevne molitve mnogih, darovano trpljenje zanj so se prepletali v času študija. Zavedava se, da Bog sam izbira in kliče svoje sodelavce kljub njihovi krhkosti in nepopolnosti. Bogu izročava vse skrbi in to nama v dušo prinese mir.

Posebno Božjo pomoč sva kot starša čutila ob pripravah na novo mašo, saj smo se v župniji močno povezali in je vsak želel prispevati svoj delček k prazniku. Tine kot duhovnik je dar ne le za našo družino, ampak za vse nas, da lahko Jezus prihaja med nas, da lahko črpamo iz evharistije za naš vsakdan.

Tudi padce Bog dopusti, da preizkusi našo zvestobo. Predčasna Tinetova vrnitev s študija v Rimu in skupaj s škofom sprejeta odločitev za odmik v skupnost v Italiji je od vseh nas terjala novo zrelost: sprejeti iz Božjih rok, kar On dopusti, in prositi Marijo, da mu je blizu. Verjameva, da je tudi ta boleča izkušnja lahko v pomoč, da težave in padce drugih lažje razumemo in pričujemo o Božjem usmiljenju. Povezanost na duhovnih vajah s starši bogoslovcev in duhovnikov nama je v pomoč, da vztrajamo v molitvi drug za drugega.

V zadnjih letih je bil Tine kaplan in lahko sva se udeležila raznih slovesnosti v več župnijah. Vesel je najinega obiska in podpore pri projektih, ki se jih loteva. Lepo je srečati ljudi, ki opazijo njegov trud in so za to hvaležni. Vesela sva, da se rad pridruži domačim praznovanjem, pa čeprav za kratek čas, saj tako gradi odnose tudi s svojo širšo družino. Ne glede na to, kje Tine je, veva, da je najbolj pomembno, da sledi Jezusu, ga ima rad, da oblikuje svoje srce po Njegovem srcu, saj bo potem lahko Boga prinašal v današnji svet. Moliva zanj in za vse duhovnike, da bi ostali zvesti Božjemu klicu do konca.