Božji načrt, ki je prerasel pričakovanja

Zakonca Janja in Žiga Berložnik, ki sta letos praznovala štirinajsto obletnico poroke, sta svoj pravi dom našla v Slovenij Gradcu, kjer sta aktivna člana pastoralne zveze. Po dolgoletnem hrepenenju po daru starševstva sta izjemno hvaležna za zakon in družino. Pa tudi za skupnost Pastir, v kateri sta zaživela v Jezusu preko programov, kot so Alfa, Exodus in ženska skupina. Župnijska skupnost je postala njuna glavna družba, v kateri imata najbližje prijatelje. Oba izhajata iz družin, kjer je bila vera sicer prisotna, praznovali ste praznike, družinske molitve pa niste poznali. Kako in kdaj se je zgodil preskok, ko je tradicija postala živa, osebna vera? ŽIGA: Bil sem eden tistih, ki so govorili, da bom verouk zaključil tisti trenutek, ko bom po birmi dobil darilo, in da me potem v cerkvi ne bodo videli več. A očitno se je Sveti Duh pri birmi odločil, da bo moje načrte malo spremenil. Po osmem razredu sem bil povabljen v mladinsko skupino in takrat se je vse začelo. Imeli smo mladega, nadobudnega kaplana, ki je znal pritegniti mlade. V času študija sva bila oba z Janjo iskalca. Tista prava, osebna in živa vera pa se je v polnosti razvila kasneje, ko sva se preselila v Slovenj Gradec in se aktivno vključila v pastoralno zvezo. JANJA: Zame so bila srednješolska leta čas intenzivnega iskanja, kdo sem, kam spadam in kam grem. Mladinski verouk, ki sva ga obiskovala oba (sicer v različnih skupinah), je odpiral globoka vprašanja in me povezal s skupnostjo in z Bogom. Z odhodom na študij v Ljubljano se je vse skupaj malo ohladilo. Sledila so dolga leta neke praznine in iskanja, prišle so tudi življenjske preizkušnje. Vse to je kasneje privedlo do odločitve za selitev nazaj na Koroško. Kako in kje sta se spoznala? JANJA: Spoznala sva se v ravenski gimnaziji, saj sva oba obiskovala debatni krožek. Kmalu sva ugotovila, da ob petkih po debati oba hodiva v isto smer – k mladinskemu verouku. Žiga je nekoliko mlajši od mene, zato je bil takrat v skupini »tamlajših«, jaz pa pri starejših. Ta skupnost in mladinski verouk sta bila kriva tudi za to, da sva leta 2003 skupaj odpotovala v Pariz na taizéjsko novoletno srečanje mladih. Skupaj sva sedela na avtobusu, hodila na skupne molitve. ŽIGA: Skupaj sva molila, naj nama da Gospod dobrega življenjskega partnerja. Naslonjena s hrbtom drug na drugega. (smeh) JANJA: Bog ima res super smisel za humor in super poveže ljudi (smeh). Še v istem letu so se stvari odvile in čez nekaj mesecev sva postala par. ŽIGA: Najini datumi so res zanimivi. Na valentinovo sva šla žurat vsak s svojo skupino, na koncu sva odplesala v noč skupaj. Najin prvi zmenek pa je bil na veliko noč. Po skupnih začetkih v Ljubljani sta si družinsko gnezdo ustvarila v Slovenj Gradcu. Kako sta se vključila v tamkajšnje občestvo? JANJA: V Ljubljani sva živela približno deset let, nato sva ugotovila, da si želiva drugačnega življenja. Za najino družino sva si želela bolj umirjen tempo in da bi lahko več časa posvetila drug drugemu in družini. Zato sva se odločila, da se vrneva na Koroško. Slovenj Gradec nama je bil blizu, a hkrati dovolj neznan, da je predstavljal popoln most med Ljubljano in Ravnami, od koder izhajava. ŽIGA: Ravno v tistem času je v Slovenj Gradec prišel župnik Simon Potnik, ki me je povabil k delu z mladimi. Takrat sem prvič zares rekel Bogu da in se odzval klicu. Začela se je vrsta čudovitih dogodkov, ki še trajajo. Na skupni poti sta se soočila tudi z bolečo preizkušnjo – z obdobjem, ko otroka sprva nista mogla imeti. Kako sta preživljala ta leta negotovosti? JANJA: Tega obdobja se spominjam kot zelo napornega in bolečega. Bilo je več let življenja v nenehni negotovosti. Ničesar si nisem želela bolj kot biti mama. Marsikdo me je poznal kot uspešno žensko, ki vedno doseže svoje cilje in uresniči vse, kar si zamisli. Kar naenkrat se je pred mene postavilo nekaj, na kar nisem imela vpliva. Morala sem si priznati, da so stvari, ki me presegajo. V tej svoji najnižji točki življenja in nemoči sem najbolj našla Boga. Nanj sem se lahko oprla in mu vse izročila. Prišla sem do trenutka, ko sem dobesedno predala nadzor in rekla »zgodi se tvoja volja«, ne glede na to, kakšen bo scenarij. Zdi se mi, da sem šele takrat resnično razumela, kaj pomeni zaupati Bogu, se nasloniti nanj, in z novo močjo ter zanosom sem vstopila v življenje. Bog je imel za naju takšne načrte, da sva bila nato blagoslovljena s prvo hčerkico, za kar sva neskončno hvaležna. Zavedava se, da bi se lahko izteklo drugače, a dejstvo je, da sva bila takrat pripravljena sprejeti kateri koli scenarij. Ime vajine prvorojenke Hanne ni izbrano čisto naključno, kajne? JANJA: Skoraj vso nosečnost je bilo zanjo rezervirano povsem drugo ime. Tik pred porodom pa me je začel prevevati notranji nemir. Enostavno sem čutila, da to ime ni pravo. ŽIGA: Pri obeh je vzniknila ideja: poglejva še v Sveto pismo, kaj pravi Gospod. JANJA: Nagovoril naju odlomek o svetopisemski ženi Ani. Ime namreč izhaja iz hebrejskega imena Hannah in pomeni »ta, ki je deležna Božjega blagoslova«. Svetopisemska Ana prav tako dolgo ni mogla imeti otrok in se je v svoji stiski v goreči molitvi obrnila na Boga ter prosila za otroka. Ko sva prebrala to zgodbo, sva vedela, da ne bo mogla biti nič drugega kot Hanna. Kaj je največji izziv pri vzgoji obeh hčerk? ŽIGA: Kar se tiče verske vzgoje, sem je bil v svoji primarni družini bolj malo deležen. Versko so me vzgajali kateheti. Po drugi strani sem imel glede življenjskih vrednot in odnosov doma dober zgled staršev. Ko kot odrasel človek gledam nazaj, sem v marsičem neizmerno hvaležen, da sem bil rojen v takšno družino. JANJA: Midva krojiva svojo pot. Na novo sva začrtala smer, v kateri želiva živeti vrednote in vero. Včasih se seveda zgodi, da so najini in pogledi najinih staršev različni. Vendar si medsebojno dopuščamo ta prostor, da narediva po svoje. Slediva svojemu srcu, čeprav so včasih izraženi drugačni pogledi. Pravijo, da je največ, kar lahko oče naredi za svojo hčer, to, da ima rad njeno mamo. Kakšen zgled ljubezni, spoštovanja in krščanskega zakona želita skozi vajin odnos predati hčerama? JANJA: Če ta izrek drži, potem sta najini deklici na varni strani! Žiga je res super mož in čudovit oče. Je izjemno pozoren, nežen, ljubeč in skrben. Vedno poskrbi ne samo zame, ampak za vse tri svoje punce. ŽIGA: Lahko bi rekel, da zgledi vlečejo, saj je tudi moj oče izjemno pozoren do moje mame. Vedno ve, kaj ima rada, prinese ji kakšno rožico ali pa jo preseneti s češnjami. Zanimive in polne preobratov so tudi vajine službene poti. Žiga, vi ste pravnik, a vas je življenje vodilo v glasbene vode. Janja, tudi vi ste po rojstvu deklic zamenjali poklicno pot. Kako sta se soočila s temi spremembami? ŽIGA: Kot pravnik sem delal šest let in to je bilo izjemno pestro obdobje. Naučil sem se ogromno – ne le o pravu, ampak predvsem o odnosih. Očitno je moralo biti tako, da sem šel skozi to izkušnjo. Moja prva pravna služba je bila fizično in čustveno naporna. Zato toliko bolj cenim službo, ki jo imam sedaj v Slovenski filharmoniji. To delo opravljam z največjim veseljem in navdušenjem. Ko me vprašajo, kako zdržim vožnjo v Ljubljano, koncerte, vikende in odsotnost, odgovorim, da je motivacija zaenkrat še vedno izjemno visoka. S tem nimam prav nobenih težav. JANJA: Kar nekaj let sem delala kot vodja marketinga v precej zahtevnih podjetniških vodah, nato sem imela svoje podjetje na področju turističnega marketinga in menedžmenta. Bog pa poti res zanimivo obrača. Zdaj delam na področju, na katerem sem se popolnoma našla in ga obožujem – to je regenerativni turizem. Svoje delo opravljam res z največjim veseljem. Priložnost imam sodelovati pri velikih mednarodnih projektih, ki udejanjajo ta koncept v praksi ter ustvarjajo pogoje za kakovostnejše življenje posameznikov, skupnosti ter narave. Kako pa v praksi usklajujeta razdaljo, urnike in logistiko? JANJA: Tukaj je res nenadomestljiva pomoč enih in drugih starih staršev. Vedno so pripravljeni vskočiti in nam priskočiti na pomoč. Določenih situacij si brez njihove pomoči ne predstavljava. Če pa se kdaj zgodi, da so vsi zasedeni, se obrneva na prijatelje v naši pastoralni zvezi. Posebna skrivnost vajinega zakona je menda povezana s četrtki. Za kaj pravzaprav gre pri vajinih »svetih četrtkih«? JANJA: Najini četrtki! (smeh) Ideja je nastala v tistem najbolj turbulentnem času gradnje hiše, ko je bil na poti nov otrok in se nam je dogajala kopica sprememb. Takrat sva potrebovala dodaten čas zase. Hodiva v zakonsko skupino, kjer je zelo izpostavljeno pravilo, da imata zakonca vsaj enkrat na mesec zmenek. Midva sva to prilagodila situaciji z majhnim otrokom, ko ne moreš biti dolgo odsoten od doma. Sklenila sva, da bodo četrtki zvečer na domačem kavču priložnost za najin čas. Ne bom rekla, da je vedno enostavno ali da nama redno uspeva – je polno izzivov. ŽIGA: Vsak četrtek ob osmih zvečer nama na koledarjih začne utripati opomnik. Zelo pomembno je, da stvarem, ki so ti v življenju pomembnejše, zavestno nameniš čas. Res je, da imam zaradi službe ob četrtkih zvečer velikokrat koncerte, kar sva vedela že takrat, ko sva ga izbrala. Pa vendar je četrtek še vedno najbolj optimalen večer v tednu. JANJA: Običajno ne gledava nobenega filma, ampak se preprosto usedeva na kavč, si narediva čaj in se pogovarjava. Pri vsakodnevnem usklajevanju urnikov in logistike nama namreč najbolj manjka prav globok, umirjen pogovor.

Dostop do članka (47174)

Božji načrt, ki je prerasel pričakovanja

Božji načrt, ki je prerasel pričakovanja

Oba izhajata iz družin, kjer je bila vera sicer prisotna, praznovali ste praznike, družinske molitve pa niste poznali. Kako in kdaj se je zgodil preskok, ko je tradicija postala živa, osebna vera?

CatholicMom – spodbuda za katoliški dom

Ana Boltežar, 18 let: »Doma govorimo slovensko in špansko«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.