Božji vplivnež

Najstnik Karel (Carlo) Acutis, ki je poleg študenta Petra Jurija Frassatija razglasitev za svetnika dočakal v svetem letu, je do časti oltarja prišel izjemno hitro: od njegove smrti je namreč minilo šele 19 let. V čem tako izstopa ta italijanski fantič, najbrž prvi razglašeni svetnik v zgodovini s prenosnim telefonom in elektronskim naslovom? »Zaljubljen v življenje« Karel je z družino živel v Milanu in je bil v marsičem kot drugi vrstniki. Rad je igral video igrice; mama se spomni, da so mu bili všeč Nintendo, Game Boy, GameCube, PlayStation in Xbox. Navduševal se je nad Spidermanom in Pokemoni. Zanimala ga je tudi glasba, igral je saksofon. Rad je bil v družbi živali in o domačem psu je snemal zabavne filmčke. Njegov osnovnošolski učitelj Fabrizio Zagga se ga spominja kot normalnega fanta, ki je bil do drugih pozoren in je zelo rad navezoval nova prijateljstva. Predvsem pa je bil zelo radoveden in je po šolski uri k učiteljem pogosto prihajal z dodatnimi vprašanji. »Fant, zaljubljen v življenje, pripravljen pomagati in biti z drugimi ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih,« ga opiše. V šoli se je postavil za otroke, ki so bili deležni vrstniškega nasilja. Ko so se starši njegovega prijatelja ločevali, mu je posvetil veliko pozornosti in ga vabil k sebi domov. Glede na njegov sončni značaj ni čudno, da so ga sošolci imeli radi, čeprav je bil zaradi vere včasih deležen kakšne opazke. Katehist pri 13 letih Od prvega obhajila pri sedmih letih je vsak dan hodil k maši, pri komaj 13 letih pa je že postal katehist. »Moja skrivnost je moj vsakodnevni stik z Jezusom,« je dejal. »Pod soncem porjavimo, pod Jezusovim pogledom pa postanemo sveti.« Kot pripoveduje njegova mama Antonia Salzano, je bil prepričan, da smo veliko srečnejši od ljudi, ki so živeli pred dva tisoč leti, ko je Jezus živel na zemlji, saj so takrat morali prehoditi veliko kilometrov, da so se srečali z Jezusom, danes pa ga lahko najdemo v najbližji cerkvi. Čudil se je, da so za koncerte in nogometne tekme vrste, teh pa ni videti za Najsvetejši zakrament. Ko so z družino potovali po svetu, je v tujem kraju vedno najprej poiskal cerkev. Starše, ki so šli v cerkev zgolj ob redkih priložnostih, je njegova vernost izzivala. Namesto da bi ga oče in mama morala priganjati, naj gre v cerkev, je on pogosto njiju pripeljal k maši. »Sin mi je zelo vztrajno postavljal vprašanja o veri, zato sem morala premišljevati, to je bil razlog, da sem se približala Cerkvi in zakra- mentom,« pripoveduje mama. Da je njun sin nekaj posebnega, sta z možem kmalu razumela. »Ni bilo mogoče, da ne bi imel Bog zanj posebnega načrta. Bil je tako prisrčen, tako čist, tako radodaren in imel je tako veliko vero,« pravi Antonia. Sam sicer nikakor ni hotel, da bi ga drugi imeli za svetnika ali kaj takšnega. »Prej je imel miselnost informatika, inženirja.« Računalniško znanje za evangelizacijo Močno ga je privlačilo računalniško programiranje, sam se je naučil osnovnih programskih jezikov, kot sta C in C++. Svoje računalniško znanje je s pridom uporabljal za evangelizacijo in izdelal spletno stran Evharistični čudeži (miracolieucaristici.org), ki še danes deluje in je nekakšen spletni muzej o teh čudežih. Znamenja, ki potrjujejo Jezusovo resnično navzočnost v evharistiji, so ga zelo privlačila, zato je s starši obiskoval kraje, kjer so se skozi stoletja zgodili evharistični čudeži, pripravljal pa je tudi prenosno razstavo o njih, ki je po njegovi smrti prepotovala že ves svet. Zdelo se mu je, da na takšen način lahko prebudi zavest tistih, ki v cerkev hodijo zgolj iz navade ali pa sploh ne hodijo. Poleg tega je izdelal spletne razstave o Marijinih prikazovanjih, poslednjih rečeh ter angelih in demonih (carloacutis.com), temah, ki so ga posebej zanimale in za katere se mu je zdelo, da lahko vzbudijo zanimanje za nadnaravno. Spreobrnjen družinski pomočnik Njegova vera je bila nalezljiva. Hindujec Rajesh Mohur, ki je delal pri Acutisovih kot au pair, je zaradi Karlovega pričevanja sprejel krščanstvo. Karel ga je učil moliti rožni venec in mu pripovedoval o Kristusovi resnični navzočnosti v evharistiji. »Zelo nadarjen je bil za to, da mi je s preprostimi besedami razložil stvari, ki mi jih tudi odrasli niso znali razložiti,« pripoveduje Rajesh. Nanj je velik vtis napravila Karlova ljubezen in skrb za revne – kako se je denimo pogovarjal z brezdomcem, ki je sedel pri vhodu v cerkev, kako je ljudem na ulici v plastičnih posodah prinašal hrano. Doma je večkrat naredil nabirko, češ, ali lahko onemu ubogemu priskrbimo to in to. Karla so nagovarjali svetniki, med njimi sv. Frančišek, zato je rad romal v Assisi, pa tudi mlajši svetniki: Tarzicij, Alojzij Gonzaga, Dominik Savio, Bernardka Lurška ter Frančišek in Jacinta Marto. Za Marijo je dejal, da je »edina ženska v njegovem življenju«, o rožnem vencu pa je govoril, da je najkrajša lestev do nebes in takoj za evharistijo najmočnejše orožje za boj proti hudiču. Živel je z nekakšnim občutkom nujnosti: »Vsaka minuta, ki mine, je minuta manj, da postanemo podobni Bogu.« Njegov življenjski program je bil: vedno biti združen z Jezusom. To je bil po njegovem način, kako lahko v resnici postane to, kar je. »Vsi se rodijo kot originali, vendar pa mnogi umrejo kot fotokopije,« je dejal. »Ni mi težko umreti« Njegovo mladost je pretresla nenadna levkemija. Nad diagnozo se ni pritoževal. Bolezen je daroval za papeža in Cerkev. »Toliko ljudi trpi bolj od mene,« je dejal medicinski sestri in ji naročil: »Ne zbudite mame, ker je utrujena in bi jo bolj skrbelo.« Pred smrtjo, ki je nastopila v zgolj nekaj dneh po izbruhu bolezni, je povedal, da mu ni težko umreti, saj je živel, ne da bi za- pravljal čas in ne da bi s svojimi dejanji razžalostil Boga. Presenetljivo je, da je za časa svojega življenja napovedal nekatere dogodke, ki so se zgodili po njegovi smrti. Mama pripoveduje, da je dva meseca pred smrtjo posnel video, v katerem je dejal, da bo umrl, ko bo imel 70 kilogramov. Ob smrti je bil za svojo telesno višino, 183 centimetrov, zelo suh, tehtal je natanko 70 kg. Mama je povedala, da je, ko je bil mlajši, govoril, da bo umrl, ker mu bo počila žila v možganih. V resnici je njegovo smrt povzročilo prav to: predrla se je ena od možganskih ven. Mami je napovedal tudi, da bo imela še dva otroka, in res je štiri leta po Karlovi smrti rodila dvojčka. Pričevanja z vsega sveta Karla so pokopali v njemu ljubem Assisiju na glavnem pokopališču, leta 2019 pa so njegovo telo prenesli v cerkev sv. Marije Velike, imenovano tudi Svetišče razlastitve. Po pripovedovanju mame Antonie z vseh celin prejemajo pričevanja ljudi, ki so se ob Karlovem zgledu spreobrnili ali po mnogih letih približali veri. »To je nekaj izjemnega. Vidim sadove tega, kar je naredil, čeprav je živel samo 15 let.« Papež Frančišek mu je posvetil odstavek v posinodalni apostolski spodbudi o mladih. »Res je, da te digitalni svet lahko postavi pred tveganje zapiranja vase, osamitve ali praznega užitka. A ne pozabimo, da obstajajo mladi, ki so tudi v teh okoljih ustvarjalni in včasih genialni,« je med drugim zapisal.

Dostop do članka (47174)

Božji vplivnež

Božji vplivnež

»Zaljubljen v življenje«

Dvojna številka Družine

PTUJ – 15. revija katoliških glasbenih šol Slovenije

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.