Br. Jaro v pogovoru iskreno in brez olepšav govori o svojih mladostniških zablodah, nekdanjem boju z odvisnostjo ter načrtovanju poroke, pa tudi veselju, ki ga navdaja ob služenju v Gospodovem vinogradu. Veliko govori in piše, tudi na družbenem omrežju Facebook, ki ga vidi tudi kot orodje za oznanjevanje. Pri Frančišku pa ga najbolj nagovarjata »ponižnost in povezanost s stvarstvom«.

Zgled vere pri starih starših

Brat Jaro Knežević se je rodil očetu Savi, ki je bil pravoslavni Srb iz Vojvodine, in mami Olgi, leta 1969 v Kranju. Pred njim se je rodila sestra Renata, pet let za njim še brat Grega. Po nekaj selitvah so se pri njegovih petih letih preselili na Bled, v hišo maminih staršev, ata Janeza in mame Jožice. »Selitev na Bled je bila zame milostna predvsem zato, ker sem po atu in mami vstopil v svet katoliške vere. Ati in mami sta bila sicer cerkveno poročena in mi otroci krščeni, a vere doma nismo živeli, nismo molili, nismo hodili k maši ali se pogovarjali o Jezusu. Vse to mi je bilo dano šele po atu in mami. Ata je bil edini moški v našem sorodstvu, ki sem ga videl redno moliti. V čast mi je, da lahko sam molim na njegov rožni venec,« ponosno pove.

V pogovoru na Družini. FOTO: Siniša Kanižaj

Razmišljal tudi o poroki, nato pa …

Med služenjem vojaškega roka v Karlovcu je spoznal prijatelja Tomaža, ki mu je pomagal, da se je vrnil v Cerkev. Ob njem je rasel v veri in ponovno odkrival lepoto življenja v Cerkvi. »Med študijem gozdarstva sem bil sošolec z Marjeto (sedaj s. Marjeta Pija Cevc OSU), ki me je povabila k skavtom. Skavtska obljuba je zame pomenila nov začetek življenja. Pri skavtih sem spoznal tudi čudovito dekle Mirjam, s katero sva resno razmišljala o poroki. Ona me je pripeljala do kapucinov, ki jih prej nisem poznal. Po delavnicah molitve in življenja ter romanju v Assisi sem se navdušil nad Frančiškovim načinom hoje za Jezusom. Na Božji klic pa sem dokončno odgovoril v decembru 1994 v Starom Slankamenu v Vojvodini, kjer sem dva meseca skrbel za umirajočega očeta. V red manjših bratov kapucinov sem vstopil 2. januarja 1995, šest dni zatem pa je umrl naš ati.«

Oktobra 2000 je izpovedal slovesne zaobljube, 29. junija 2001 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je obhajal 15. julija v cerkvi sv. Martina na Bledu. FOTO: Siniša Kanižaj

Izkušnja Božje ljubezni

Bog je torej vstopal v njegovo življenje predvsem po ljudeh, ki mu jih je pošiljal na pot. »Temeljnega pomena pa je bila tudi izkušnja Božje ljubezni 9. avgusta 1994, na moj god, med mašo v kripti bazilike v Loretu. Od takrat dalje sem tudi izkustveno vedel, da je Bog res ljubezen in da mi hoče samo dobro. Za to, da sem bil sposoben odgovoriti na Božje povabilo in se odreči odnosu s tako čudovitim dekletom, kot je bila Mirjam, pa je bila potrebna težka, a izredno lepa in rodovitna izkušnja služenja umirajočemu očetu. Ob njegovem trpljenju sem se na novo rodil.«

V čast mi je, da lahko sam molim na njegov rožni venec.

Nevarnost, da zapusti redovniški poklic

A mladost br. Jarota je bila vihrava in nepredvidljiva. V njegovo življenje so vstopili pornografija, pijančevanje, neodgovorno obnašanje do deklet in iskanje drugih užitkov, a njegovo srce je ob tem ostajalo prazno. Več let se je boril in iskal, dokler ga Gospod ni našel. »So pa te rane ostale na pol zaceljene. Ko sem se v redovnem življenju znašel v stiskah, sem rešitev ponovno začel iskati na prej znane načine. Po kakšnih štirih letih življenja v čistosti je pornografija ponovno vdrla v moje življenje. Boril sem se, vstajal in padal, vztrajal. A po duhovniškem posvečenju (2001), ko sem bil kaplan v Mariboru, se je vse skupaj stopnjevalo do te mere, da sem bil v nevarnosti, da zaradi ženske pustim redovniški in duhovniški poklic. Tega pa nikakor nisem hotel! Vedel sem, da je to moje življenje in odločil sem se, da se bom zanj boril.«

Brat Jaro Knežević na ljubljanskih ulicah. FOTO: Siniša Knaižaj

Dvakrat v Cenacolu

Sam je zaprosil, da bi odšel v skupnost Cenacolo, kamor se odpravijo osebe z različnimi oblikami zasvojenosti. »V Cenacolu je življenje trdo in zahtevno. Veliko se moli, fizično dela, odnosi so intenzivni, hrana je preprosta, telefona, televizije in računalnika ni. Soočil sem s sabo in postavil trdne temelje za življenje. Res sem hvaležen skupnosti Cenacolo za vso pomoč.« A po osmih letih so se težave ponovile in ponovno je zaprosil za pomoč. »Leta 2003 sem bil v Cenacolu samo tri mesece, leta 2011 pa pol leta. To je zelo malo glede na običajen program, ki traja vsaj tri leta, a po Božji milosti in ob pomoči skupnosti sem še vedno kapucin in duhovnik.«

Ob njegovem trpljenju sem se na novo rodil.

Facebook kot orodje izražanja in oznanjevanja

Brat Jaro je oseba, ki rad govori. Svoje občutke in opažanja pogosto deli na družbenem omrežju Facebook. »Tisti, ki me poznate, veste, da moja pridiga nikoli ne bo kratka. Upam pa, da vsaj včasih tudi kaj povem. Tudi za pisanje mi je Gospod dal dar. Beseda je moj način izražanja in seveda tudi oznanjevanja.« Tudi kakšno pesem kdaj napiše »in moram se pohvaliti, da je eno, ki sem jo objavil na klepet.rkc, pohvalil celo nadškof Zore. To mi je v ponos, ker ni le moj nadpastir, temveč tudi izvrsten pesnik. Nekaj let sem občasno pisal blog. Če koga zanima, si lahko moje zapise še vedno lahko prebere na spletni strani fejstbog.si«.

V tihi molitvi v kapeli Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

Nato pa je zaradi psihičnih težav in nekaterih negativnih odzivov postalo pretežko. In je prenehal pisati. Sledilo je nekajletno obdobje, ko je bil več ali manj v depresiji in se je umaknil iz pastoralnih dejavnosti. Od lanskega poletja pa je spet ponovno bolj živ. »Facebook je postal moj areopag. Uporabljam ga izključno za objavljanje, komentiranje in gledanje vsebin, povezanih s krščanstvom oz. predvsem katolištvom.«

Kaj ga najbolj nagovarja pri sv. Frančišku?

Ob koncu pogovora sva se dotaknila še zgleda Frančiška Asiškega. Kot študenta ga je ob srečanju z njim v Assisiju najprej pritegnilo njegovo uboštvo in popolno zaupanje, da bo Bog poskrbel zanj ter konkretna bližina z najbolj revnimi, izločenimi in zapostavljenimi. »Zaradi tega sem se na Božji klic odzval kot kapucin in ne kot jezuit, čeprav sem bil član Skupnosti krščanskega življenja in je bil moj duhovni spremljevalec p. Franc Kejžar, torej jezuit. P. Francu, h kateremu tudi sedaj po tridesetih letih hodim k spovedi in na duhovne pogovore, sem res hvaležen, da me je v tistem izredno pomembnem času pustil povsem svobodnega.«

Frančišek Asiški je od leta 1224 nosil na telesu tudi Kristusove rane ali stigme, a je vse prenašal z veliko vdanostjo in potrpežljivostjo. Umrl je leta 1226, papež Gregor IX. pa ga je že leta 1228 razglasil za svetnika. 

Izredno ga nagovarja tudi Frančiškov odnos do bratov. »Toliko dela me še čaka, da bom vsaj majhen delček njegovih globin uspel uresničiti v odnosu do svojih bratov. Moj ego je res močan nasprotnik! Prav tako me nagovarjata Frančiškova ponižnost in povezanost s stvarstvom. V zadnjem obdobju pa neizmerno uživam, ko me Frančišek, veliki zaljubljenec v evharističnega Jezusa, vabi vse globlje in globlje v skrivnost Božje ljubezni v evharistiji. To pa je res nekaj najlepšega!«