Pri vsem tem se mi zdi nadvse pomembno biti med ljudmi in z njimi ter biti čim bolj človeški. A če ta duhovnikova oziroma župnikova bližina ljudem in njegova človeškost ne raste iz globoke vsakdanje povezanosti z Bogom, potem vsemu temu manjka tisto, kar je zame bistvo duhovniškega poklica ter tudi poslanstva župnika na župniji. To pa je, da ljudem približa Kristusa in njegovo ljubezen ter jim pomaga, da se tudi oni odprejo Njemu. Kljub veliki pestrosti dela in razpetosti na dve župniji čutim, da je središčni del mojega delovanja molitev in evharistija. Vesel sem, da je v župnišču kapela z Najsvetejšim, kjer se lahko ob jutrih z Jezusom srečam iz oči v oči. V veliko spodbudo mi je, ko vidim, da se ljudje odzivajo, ko vidim, da gradijo osebni odnos s Kristusom, še zlasti sem tega vesel med mladimi. Seveda pa je zelo dragocena tudi človeška bližina ljudi, ko čutiš, da te razumejo v tvojih prizadevanjih za župnijo, ko čutiš, da razumejo tvojo utrujenost, da so prizanesljivi ob napakah.