Odkritelj kolišč

Rojena sta bila v številčni družini na Brezovici pri Ljubljani, kjer je bil oče cerkovnik in organist. Bližina Ljubljanskega barja z mokrišči, osamelci in širnimi občasno poplavljenimi predeli je zaznamovala zlasti mlajšega Martina (rojen 23. oktobra 1835, umrl 7. julija 1900), ki se je po končani gimnaziji in krajšem študiju na Dunaju odločil ostati doma. 

Bližina Ljubljanskega barja z mokrišči, osamelci in širnimi občasno poplavljenimi predeli je zaznamovala zlasti mlajšega Martina.

Naselil se je v Lipah pri Črni vasi in se kot posestnik aktivno vključil v prizadevanja za gospodarsko izkoriščanje Ljubljanskega barja. Bil je namreč član tako imenovanega Močvirskega odbora pri deželnem odboru, nato Ekspertne komisije za melioracijo barja, pa tudi oskrbnik Karolinskega dvora, manjšega območja med Iščico in Ižansko cesto blizu Črne vasi, na katerem so pričeli preizkušati nove metode kmetovanja. Jeseni 1895 je bila poskusna postaja ustanovljena tudi na njegovem posestvu v Lipah, kjer so se ukvarjali predvsem z uvajanjem primernih posevkov in načini gnojenja, hkrati pa je bila vzgled drugim posestnikom, kaj se da s primernimi metodami izvleči iz barjanskih tal. O svojih bogatih izkušnjah je pisal v Novicah in Slovenskem narodu, kritičen članek o problemih Ljubljanskega barja pa je leta 1899 objavil tudi v uglednem mesečniku za kulturna vprašanja Österreichisch-Ungarische Revue.

Martin Peruzzi je bil član Okrajnega cestnega odbora ljubljanske okolice in prav to je najverjetneje botrovalo, da je bil zraven, ko so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu Studenca, današnjega Iga, naleteli na številne ostanke kolov, črepinje posod in orodja iz rogovine. Novico je 17. julija 1875 sporočil kustosu Deželnega muzeja v Ljubljani Karlu Deschmannu (znan tudi kot Dragotin Dežman), ki je vedel, kaj mora storiti. Posamezne najdbe z raznih koncev barja so bile namreč znane že prej (nekaj jih je muzeju poslal tudi Peruzzi), tokrat pa so zadeli na ostanke naselja, ki bi ga kazalo temeljiteje raziskati. 

Deschmann si je že čez tri dni ogledal najdišče in se zaradi bogatih najdb odločil za izkopavanje. Dela so stekla 26. julija, vodila pa sta jih muzejski sluga Ferdinand Schulz in Martin Peruzzi. Slednji je skrbel tudi za odškodninske dogovore z lastniki parcel in poplačilo delavcev, o čemer pričajo številna potrdila v arhivu Narodnega muzeja Slovenije. Finančna sredstva je namreč na začetku zagotovil muzejski sklad, kasneje pa tudi Kranjska hranilnica, Učno ministrstvo, dunajska Akademija znanosti in nekateri posamezniki. Z izkopavanji so nadaljevali tudi naslednji dve leti. 

Deschmann je o poteku del vestno poročal v dnevnem časopisju in strokovnih revijah, imel je tudi več predavanj.

Deschmann je o poteku del vestno poročal v dnevnem časopisju in strokovnih revijah, imel je tudi več predavanj. Raziskovanja pri Igu so brez dvoma korenito preusmerila do takrat pretežno naravoslovno naravnano dejavnost Deželnega muzeja, v katerega je začelo pritekati povsem novo, z načrtnimi izkopavanji pridobljeno gradivo. Zgoraj omenjeni datum lahko upravičeno označimo za rojstni dan slovenske prazgodovinske arheologije.

Kot rečeno, Martin Peruzzi izkopavanj ni le spremljal, ampak tudi usmerjal in dokumentiral. Ohranil se je njegov načrt kolišča, ki je dragocen dokument o najdišču. Za nesebično pomoč je prejel zahvalo Deželnega zbora in denarno nagrado. Oddolžila se mu je tudi Ljubljana, saj je po njem poimenovana ulica, ki povezuje Ižansko in Dolenjsko cesto.

Sredi oktobra 1875 je Ljubljano obiskal Eduard von Sacken, direktor Cesarskega kabineta za novce in antike na Dunaju, da bi si v Deželnem muzeju ogledal izkopane predmete. V spremstvu odkritelja Martina Peruzzija in kustosa Deschmanna je obiskal tudi izkopavanje pri Igu. Naslednje leto je v Poročilih Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje kulturnih in zgodovinskih spomenikov objavil krajšo razpravo o kolišču na Ljubljanskem barju, ki jo je opremil z dvema tablama najdenih predmetov.

Franc Peruzzi, ki je bil enajst let starejši od Martina (rojen 25. novembra 1824), se je odločil za drugačno življenjsko pot. Po končanih štirih razredih normalke se je v Ljubljani zaposlil v trgovini, a je v tem poklicu vzdržal le nekaj let. V sebi je nosil željo postati učitelj, kar mu je tudi uspelo, čeprav dolgo ni dobil stalnega delovnega mesta. Tako je leta 1852 postal šolski pomočnik v Cerknici, nato 1855 provizorični učitelj v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos) in 1861 na Dolah pri Litiji. Stalno nastavitev je dočakal šele na Vačah, kamor se je z družino preselil leta 1877. Kasneje je postal nadučitelj in leta 1887 dočakal zaslužen pokoj. Umrl je 5. februarja 1899 na Vačah, kjer je tudi pokopan.

Živa kronika dogodkov

Franc Peruzzi je bil razgledan šolnik, sodobniki se ga spominjajo kot blagega, dobrosrčnega in povsod priljubljenega človeka. Ferdinand von Hochstetter, intendant Naravoslovno-zgodovinskega dvornega muzeja na Dunaju in profesor na tamkajšnjem Politehničnem inštitutu, ki mu je Peruzzi pomagal pri arheoloških raziskavah Vač, ga v svojem dnevniku imenuje »živa kronika vseh najdb in dogodkov na Kranjskem«. Peruzzi se je namreč že na Dolah pri Litiji zanimal za starine in v okolici po malem celo izkopaval.

Peruzzi se je namreč zanimal za starine in v okolici po malem celo izkopaval.  

To je počel tudi po prihodu na Vače, kjer je leta 1877 v useku poti, ki pelje iz Klenika k cerkvici sv. Križa na Slemšku, našel ostanke ženskega okostja, na katerem se je ohranil bronast nakit. Predmete je posredoval okrajnemu glavarstvu v Litiji, ki jih je poslalo v ljubljanski Deželni muzej. Karl Deschmann se je tudi tokrat zavedal pomena odkritja, zato je že maja 1878 na Rebri nad Klenikom organiziral poskusno sondiranje, ki ga je opravil preparator muzeja Ferdinand Schulz. 

Ker so bili rezultati vzpodbudni, sta julija istega leta kustos Deschmann in predsednik novoustanovljene Prazgodovinske komisije pri dunajski Akademiji znanosti Ferdinand von Hochstetter družno obiskala Vače. Pod Peruzzijevim vodstvom sta obhodila okolico, narisala skico najdišč, Schulz pa je nadaljeval z izkopavanji. Ta so se zavlekla v pozno poletje in zgodnjo jesen, skupno pa so odkrili čez dvesto grobov iz starejše železne dobe. V njih so našli bogate pridatke, ki so se v peščenih tleh odlično ohranili. Z izkopavanji so nadaljevali tudi v naslednji letih. Vodil jih je Schulz, v imenu Prazgodovinske komisije pa tudi Franc Peruzzi.

Izkopavanja so se zavlekla v pozno poletje in zgodnjo jesen, skupno pa so odkrili čez dvesto grobov iz starejše železne dobe.

Na svojo roko so pričeli kopati še domačini, saj so spoznali, da lahko z najdenimi predmeti zaslužijo kakšen goldinar. Najdbe so oddajali Peruzziju, ta pa jih je pošiljal v Ljubljano in na Dunaj. Deschmann in Hochstetter kopanju domačinov nista nasprotovala, ampak sta ga celo podpirala. Deschmann je večkrat vnaprej Peruzziju poslal denar, da je lahko takoj izplačal najditelje. Naglica je bila nujna, saj se je pričel za Vače zanimati tudi knez Ernst von Windischgrätz. Bil je znan numizmatik in zbiralec starin, ki je hodil v svoj dvorec Slatno blizu Šmartna pri Litiji na poletni oddih. Na Vačah je med letoma 1879 in1881 organiziral lastna izkopavanja. Prav tako je od domačinov kupoval predmete, kar je še pospešilo divje kopanje. Danes se nam zdi takšen način dela nedoumljiv, takrat pa je bilo ob pomanjkanju ustrezne zakonodaje to dovoljeno.

Članek si lahko v celoti preberete v 47. številki magazina SLO.