Skupno število slovenskih taboriščnikov, deportiranih v nacistična koncentracijska taborišča, je več kot 21.000. Člani judovskih skupnosti so bili skoraj v celoti vključeni v transporte v koncentracijska in uničevalna taborišča, ob koncu vojne se jih je vrnilo zelo malo. Ob spominu na holokavst opozarjamo tudi na porajmos oz. genocid nad Romi in Sinti, katerih usode dolga leta niso bila v osrednjem fokusu znanstvenih raziskav. Tudi usode Jehovovih prič so podobe preganjanj in deportacij v nacistična koncentracijska taborišča, čeprav ostajajo za enkrat še ne dovolj raziskane in jih ta članek ne omenja posebej. Nakazujejo se tudi podatki o predvojnih homoseksualnih skupinah, katerih člani so končali v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Evtanazija

Od leta 1940 do 1944 je bil grad Hartheim ena od šestih ustanov nacionalsocialističnega evtanazijskega programa v Tretjem rajhu. Adolf Hitler je že oktobra 1939 izdal odlok, da se neozdravljivo bolnim nemškim državljanom ob kritični obravnavi njihovih zdravstvenih razmer lahko zagotovi smrt. V t. i. akciji T4 (kar je bila okrajšava za Tiergartenstraße 4 v Berlinu, kjer je bil sedež programa) je bilo v Hartheimu umorjenih okoli 30.000 ljudi z domov za ostarele, psihiatričnih ustanov, v nadaljevanju pa v akciji 14f13 tudi obnemoglih taboriščnikov iz koncentracijskih taborišč. 

Adolf Hitler je že oktobra 1939 izdal odlok, da se neozdravljivo bolnim nemškim državljanom ob kritični obravnavi njihovih zdravstvenih razmer lahko zagotovi smrt.

Akcijo T4 so vodili esesovski inšpektorji, na čelu s policijskim poročnikom Christianom Wirthom. Njegova skupina je bila po ukinitvi programa poleti 1941, ko je bila akcija T4 zaradi pritiska javnosti in cerkve ukinjena, poslana v uničevalne centre v okviru akcije Reinhardt v vzhodno Evropo, pozneje pa v koncentracijsko taborišče Rižarna. Wirtha so partizani ustrelili 26. maja 1944, pokopan je bil najprej na Opčinah nad Trstom.

Tudi na zasedenem območju t. i. Spodnje Štajerske je evtanazijski program zajel bolne in telesno onemogle ljudi iz petih zavodov – umobolnice Novo Celje ter hiralnic Vojnik, Medlog pri Celju, Slovenskih Konjic, Ptuj in Muretincev pri Ptuju. Kot ugotavlja zgodovinar dr. Tone Ferenc so konec maja 1941 poslali iz Berlina v Novo Celje zdravniško komisijo. Iz psihiatrične ustanove Feldhof pri Gradcu je prišla še dodatna komisija, ki je pregledala bolnike v Novem Celju, Medlogu in Vojniku in jih razdelila v tri skupine. V noči na 9. junij 1941 so prišli avtobusi z esesovci. Skupno so izbrali 583 žrtev in jih odpeljali v Hartheim pri Linzu, kjer so jih usmrtili v plinskih celicah z ogljikovim monoksidom, trupla pa so bila upepeljena v krematorijih. 

Slovenski strežniki so smeli z bolniki do Gradca. Sorodniki bolnikov niso vedeli, kaj se je z njimi zgodilo, kmalu pa so dobili uradna obvestila o smrti, kjer so bili kot vzroki navedene različne bolezni, od možganske kapi do pljučnice. Po zaključku akcije T4 so v Hartheimu nadaljevali z akcijo 14f13, v kateri so bili v naslednjih letih usmrčeni številni obnemogli taboriščniki predvsem iz bližnjih koncentracijskih taborišč Mauthausen in Gusen, med njimi tudi Slovenci.

Nekdanje koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz II (Bikrkenau), 1963. Hrani MNSZS.

Porajmos

Pred drugo svetovno vojno je v Dravski banovini živelo okoli 1300 Romov in Sintov, največ v Lendavi in Murski Soboti. Na Gorenjskem so bile družine Sintov. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 207 Romov, 96 so jih usmrtili okupatorji, vsaj 68 partizanske enote. Zgodovinar dr. Marjan Toš navaja višje številke, do 170 na Dolenjskem in Beli krajini in 70 na Notranjskem.

Že kmalu po okupaciji so na podlagi okrožnice s 15. maja 1941, ki jo je poslal poveljnik žandarmerije vsem gorenjskim žandarmerijskim postajam, aretirali gorenjske Sinte. Zaprtih jih je bilo 107. Iz Begunj na Gorenjskem so jih poslali v taborišče Št. Vid nad Ljubljano in nato deportirali v Srbijo, tudi v taborišče Staro sajmište v Beogradu. Nekaterim moškim je uspelo pobegniti k srbskim partizanom. Preganjanje se je stopnjevalo po 16. decembru 1942, ko je rajhovski vodja SS Heinrich Himmler ukazal deportacijo Romov in Sintov, ki so prebivali znotraj meja Tretjega rajha. Največ so jih poslali v koncentracijska taborišča Auschwitz in Mauthausen. Romi so bili v taboriščih označeni s črnim trikotnikom. Večja skupina Romov, moških in žensk iz okolice Novega mesta, je prispela 2. decembra 1943 v KL Auschwitz, kjer so dobili taboriščne številke z oznakami Z (Zigeuner). 

Romi so bili v taboriščih označeni s črnim trikotnikom.

Vsako leto se 2. avgusta zaznamuje mednarodni dan spomina na romske žrtve holokavsta med drugo svetovno vojno. V noči z 2. na 3. avgust 1944 so nacisti v KL Auschwitz uničili romsko taborišče in usmrtili okoli 4200 Romov in Sintov, med njimi tudi slovenske Rome. Tudi v KL Mauthausen je bilo deportiranih najmanj pet Romov. Ti so prišli v taborišče aprila in maja 1944 iz begunjskih zaporov. Po podatkih Franceta Filipiča je eden preživel.

Članek si lahko v celoti preberete v 47. številki magazina SLO.